Naročnina za telebane

In vendar niso napadi nanjo nič manj srditi: vlada uporablja najbolj bizarna sredstva, Nova24TV je izčrpala vse možnosti recikliranja najbolj norih izjav, na okopih ostaja direktor, ki v svojih komentatorskih terminih udriha po urednikih in novinarjih in potem, izčrpan od dolgega in slabo povezanega nakladanja, izdahne: "A ste vi normalni! Nehajte!" In tako večkrat.

Dolgo se je zdelo, da je najbolj usodna poteza, s katero se grozi RTV Slovenija, ukinitev obveznega TV-prispevka. V tem segmentu propagandne vojne SDS smo lahko slišali najbolj nenavadne izjave in stališča - argumentov bolj malo. Če odmislimo obsesivno ponavljanje formule o sto milijonih davkoplačevalskega denarja in dva tisoč zaposlenih, je bilo na edinem skupnem javnem nastopu skupine, ki napada RTV Slovenija, predstavnikov RTV Slovenija in medijskih izvedencev z voditeljico Ksenijo Horvat res neprijetno poslušati Ivana Štuheca, Mira Petka in Boruta Rončevića, kako osupljivo amatersko in naduto so predstavljali svoje ideje o vlogi javnih medijev. Štuhec bi programe TV Slovenija razdelil po strankarskem ključu, Rončević bi medije podjarmil, Petkovih izjav pa nihče, če se je še tako trudil, ni mogel prevesti v razumno stališče: vse skupaj je bila ena sama kanonada propagandnih in trolovskih gesel. Od tega televizijskega srečanja je minilo že precej časa, stvari pa so se medtem še zaostrile, saj sta se dela lotila nova člana programskega sveta RTV Slavko Kmetič in Alenka Gotar, zdaj zaposlena na ministrstvu za kulturo. Obvezna naročnina ni več tema, Kmetič in Gotarjeva sta se s podporniki stvari lotila od znotraj.

Akcija neplačevanja RTV-prispevka se sicer vleče že nekaj let. Njen pobudnik je prav vodja SDS, ki je že večkrat izjavil, da prispevka ne plačuje in da s tem izraža svoje stališče do RTV Slovenija in njene programske usmeritve. Ni znano, ali so Janšo že doletele kakšne posledice takega ravnanja, denimo tožbe ali sodne izvršbe, kot pri drugih kršiteljih. V kakšnem drugem družbenem in kulturnem kontekstu, kjer sta dosledno etično ravnanje in moralna integriteta pogoj za opravljanje oblastnih funkcij, bi lahko celo izgubil poslanski položaj ali položaj vodje stranke. Toda ker gre za kronično po nedolžnem obtoževanega človeka, je stvar povsem brez pomena. Za njim so mnogi, kratkotrajno ali za daljše obdobje sprejemljivi za SDS, izjavljali, da tudi oni ne plačujejo RTV-naročnine. Končno se je porodila tudi ideja, takoj nadgrajena s civilno pobudo za sprožitev peticije o ukinitvi naročnine za RTV Slovenija. Občasno so nas mediji SDS obveščali o hitro rastočem številu podpisnikov te peticije, o predlogu za referendum ter o vse močnejšem valu upravičenega gneva proti RTV Slovenija in Pop TV, ki prav tako ni ustrezal trolovskim standardom. Ideja, da bi se morala javna televizija enako kot drugi mediji sama znajti na trgu, izvira iz medija, ki deluje po zaslugi madžarskega denarja: to je menda ta formula obstanka na trgu. Kakorkoli že, število podpisov na peticiji je eksponencialno naraščalo, vsaj za tiste, ki verjamejo Janševemu medijskemu centru, in ta argument je bilo mogoče kadarkoli uporabiti v kakšni šepavi razpravi.

Potem so se stvari s prihodom SDS na oblast bistveno spremenile. Po dolgem razmisleku (predolgem za tako jasen primer) se je vodja odločil uporabiti drugo strategijo, neprimerljivo manj demokratično, kot je plebiscitarna volja ljudi, vendar nič manj donosno. Namesto peticije, ki je naenkrat utonila v pozabo, SDS zdaj pod plaščem izredne situacije in izrednih razmer poskuša zlepa ali zgrda vriniti svoje nove in stare podpornike, da figurirajo v organih televizije ter odločajo v skladu z interesi SDS in njenega voditelja. Janša je svoje stališče glede RTV Slovenija izrazil že ničkolikokrat: nezadovoljen je s številom in dolžino prispevkov, v katerih se pojavlja, z njihovo umestitvijo v program, z novinarji, ki mu zastavljajo vprašanja, in tako dalje. Skratka, nezadovoljen je z medijem, ki ga uradno pravzaprav sploh nima pravice spremljati, saj zanj ne plačuje prispevka. Kje Janša gleda javno televizijo? Pri sosedu? Poročila STA mu dostavljajo, brezplačno seveda. V skladu z novo strategijo je treba RTV Slovenija spremeniti od znotraj, postati mora Nova RTV Slovenija, pa bo ves postopek obvladovanja hitrejši in cenejši. Zaradi tega je izginila ideja o odpravi prispevka. Počakati je treba na veliko spremembo, potem bo ideja prispevka mirno reaktivirana, s tem da ga bodo zaradi novega koronavirusa in tudi, če je potrebno, luninih men, cvetočih češenj in pikantne gorčice povišali. Doslej je bilo povišanje naročnine, nujno za preživetje RTV Slovenija, vedno z ogorčenjem zavrnjeno. Postopek je povsem logičen tako kot pri vseh dosedanjih potezah vlade: vzemi, kjer lahko, in po možnosti še tam, kjer to ni mogoče. Članstvo SDS nima navade postavljati vprašanj. Kaj je zdaj s tistimi stotisoči, no, recimo nekaj tisoči naivnih ljubiteljev stranke in vodje, ki so iskreno in radostno prispevali svoj podpis? Ali niso tega storili tudi zato, da bi vsaj malo olajšali svoj finančni položaj? Ali ni ukinitev prispevka zvenela kot stališče in glas ljudstva, ali se ni govorilo o referendumu? Tiho, naivneži, gre za veliko denarja in ve se, kdo v stranki ga jemlje in kako ga deli. Telebani so torej dobili lekcijo in na lastni koži občutili, kaj pomeni podpisovati peticije za SDS. Vprašanje je, ali se bodo iz te izkušnje česa naučili …

Koherentnost, doslednost ali minimalna etična vprašanost niso stvari, ki bi jih kdorkoli iskal v SDS in njenih medijih, niti od zunaj niti od znotraj. Pa bi jih morali, z obeh strani. Škandalozno je ustaviti peticijo kar tako, brez vsakega pojasnila podpisnikom. Morda pa jih sploh ni bilo? To bi bila namreč tudi lahko logična razlaga. Če je večina podpisnikov izmišljena, je mogoče peticijo kadarkoli obnoviti ali z novo v javnost in na sodišča spustiti upokojenca, ki je sodnico ozmerjal s prasico. To nenehno improviziranje priča o skorajda neverjetni vodljivosti in odvisnosti članstva stranke. Popolnoma razumljivo je vedenje vodilnih in javno uporabnih, oni opravljajo svoje strankarsko delo, dokler ga lahko: možnost kratke kariere ne glede na zasluge je prvi zakon stranke. Če že nič drugega, fantomska peticija za telebane s svojim izginotjem ne pojasnjuje le vedenja in običajev v stranki SDS, ampak tudi v vladi in jasno odraža osnovno motivacijo v koaliciji: grabi, dokler lahko.

Odporniško gibanje je pokazalo, da je stvari mogoče početi tudi povsem drugače: čeprav je bilo do RTV Slovenija občasno kritično, se ji je vendarle postavilo v bran, načelno ter družbeno in kulturno odgovorno. Če bo preživela, RTV Slovenija iz tega bazena skorajda zagotovo ne bo črpala novih, svežih kadrov ali ponovno zaposlila nekaterih nerazumno odpuščenih. Če bo s pomočjo odporniškega gibanja preživela, mora dobiti več državnega denarja in višjo naročnino ali prostovoljne prispevke, kajti cilj ni le, da preživi, ampak da je močna in svobodna. Šele tedaj sledi globlja samorefleksija. Že sama povezanost z gibanjem lahko ob kančku hvaležnosti izzove in tudi nedvomno izziva drugačen pogled, več širine, več medsebojne simpatije ter, morda, nepričakovano tudi več razumnosti pri iskanju neovrgljivega stališča in sprejemljivega argumenta. Zaradi odporniškega gibanja so mnogi postali pametnejši; upam si trditi, da je zaradi njega pametnejša postala tudi RTV Slovenija.

Toda do tedaj uživajmo v detajlih. Recimo v pogledu novinarke Katarine Braniselj, ki novici, o kateri govori, s svojimi očmi pogosto doda znak začudenosti, ironije, neodobravanja ali posebnega poudarka.