Drugorazrednost evropskih volitev

Ker se volitve v Evropski parlament začnejo v nekaterih državah že v petek, se je evropska kampanja končala pravzaprav v sredo, ko so se v Bruslju soočili vodilni kandidati evropskih političnih skupin za novega predsednika Evropske komisije, torej za naslednika Jean-Clauda Junckerja. Če je bilo soočenje šesterice pokazatelj, kaj EU idejno zmore v nepredvidljivih in turbulentnih časih, v katerih brez jasno določene smeri pluta evropska barka, potem lahko s precejšnjo gotovostjo ugotovimo, da si lahko v najboljšem primeru obetamo le nadaljevanje tega, kar smo gledali v zadnjih petih letih. Dogovora o humanitarnem in ekonomskem izzivu migracij, za katerega v Evropi ni minimalnega konsenza ali je varnostno, kulturno ali demografsko-ekonomsko vprašanje, ni na vidiku. V oči bode tudi popolna odsotnost razprave o socialnih vidikih evrointegracije. Prihodnost EU bo socialna ali pa je ne bo, je že v drugi polovici osemdesetih vizionarsko zastavil takratni karizmatični predsednik Evropske komisije Jacques Delors. V svetu, kjer je lahko le celotna EU akter, tudi ni soglasja o tem, kdo je pravzaprav evropski zaveznik in kdo nasprotnik.