Elegija za poštni nabiralnik

Današnja kolumna se bo začela v maniri aktivističnega žurnalizma tipa "Kje pa vas čevelj žuli", končala pa kot izpraševanje o tem, kdo smo in kam gremo.
Gremo pa najprej v slavno vas Svečina. Oni dan sem hotel oddati pošto. V ta namen imamo na zidu zadružnega doma obešen poštni nabiralnik. V mali vasi je večina stvari stalnih. Ker se tako malo zgodi, izgradi ali spremeni, je vse, kar je, stalno. Zato je človek tako presenečen, ko česa zmanjka. Kot je tistega večera zmanjkalo poštnega nabiralnika. Ni ga bilo več. Ena od stalnic je izginila z zidu. Bil je tam, privijačen na zid kot večnost sama, odkar se spominjam. Menda je bil včasih rdeč, zadnja desetletja pa nezmotljivo rumen. Pa ga naenkrat ni bilo več in za hlajenje jeze sem se z neoddanim pismom v roki odpravil v bife. Kjer pa sem iz dobro obveščenih krogov izvedel, da ga niso odbili vandali, ampak Pošta sama. In da ni šel na remont, temveč ga sploh ne bo več nazaj. V nejeveri sem nato živel kakšen dan ali dva, dokler se ni enako kot meni zgodilo družbeno ozaveščenemu sovaščanu. S pismom v roki se je odpeljal štiri kilometre daleč na pošto, kjer je skregal nič krivo poštarico, ki mu je dala naslov odgovorne osebe na Pošti Slovenije. Ker se je skregal še nad odgovorno osebo, smo vaščani dobili čez nekaj dni pojasnilo Pošte. Naj na kratko povzamem, kar je stalo v njem:
Natančno so spremljali, kako pogosto in vneto Svečinčani oddajamo poštne pošiljke. In so ugotovili, da jih skorajda ne. V roku opazovanega meseca smo oddali 1,8 pošiljke na dan. Kar je izrazito premalo in zaradi tega so odvijačili (odšraufali) poštni nabiralnik. Morajo zmanjšati stroške in poštni nabiralnik, ki poje zgolj 1,8 pošiljke na dan, je za Pošto Slovenije previsok strošek. In se je mož še podpisal ter se zahvalil za razumevanje. Kakšno razumevanje pri hudiču! Nobenega razumevanja ni in odšli bomo v sveto vojno za nabiralnik, do zadnje znamke krvi.