(FILM) Ko reflektorji ugasnejo

Ob vsej poplavi superjunaških filmov v zadnjih 15 letih se je nekje vmes potihoma izoblikovala tudi nekoliko manjša, a toliko bolj zanimiva tematska linija. Filma Vzpon viteza teme (2012) in Logan (2017) sta glavna superjunaka prikazala kot ostarela možakarja, ki poskušata kljubovati zobu časa. To ju je naredilo še toliko bolj ranljiva, zaradi česar je pripoved že skorajda dobila značaj drame, s čimer sta bila ta filma ena redkih superjunaških filmov, ki sta prepričala kritike onkraj siceršnje “šablonske” ponudbe studiev Marvel in DC Comics.

Pa vendar je v tem pristopu še toliko bolj izstopal film Birdman ali nepričakovana odlika nevednosti režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. Celovečerec sicer uradno ne spada pod okrilje omenjenih stripovskih znamk, pa vseeno noben drug film ni tako globoko raziskal psihologije superjunakov kot tudi igralcev, ki jih upodabljajo, in to v obdobju, ko reflektorji ugasnejo in ko se morajo spopasti s temno platjo slave.

Film Birdman pravzaprav ne bi mogel nastati z nobenim drugim igralcem kot prav z Michaelom Keatonom v glavni vlogi. Čeprav se ustvarjalci sploh niso trudili, da bi pridobili licenco za uporabo ikonografije “uradnega” Batmana, je jasno, da lik Riggana Thomsona referira na Keatona samega, še posebno z vidika njegovega soočanja z zapuščino dveh slovitih filmov o Batmanu, ki ju je v letih 1989 in 1992 posnel s Timom Burtonom. Lik Riggana Thomsona je v Birdmanu daleč od nekdanje slave, a se še naprej kot igralec in režiser loteva umetnosti z vsem srcem. Njegova nova broadwayska predstava se sooča z nemalo izzivi, v prvi vrsti z ekscentričnim obnašanjem njegovih soigralcev, pri čemer izstopa lik Edwarda Nortona, ki je prav tako nekakšna parodija igralčevega resničnega slovesa kot težavnega igralca. Po drugi strani so tu še sovražni kritiki, ki dobesedno za vogalom čakajo, da bodo raztrgali Thomsonovo predstavo. Thomson se s pritiski nekaj časa več kot uspešno sooča, a ga hkrati počasi najeda še en, toliko bolj usoden glas – tisti superjunaškega superega iz najbolj slovitih dni njegove kariere, ki mu nenehno dopoveduje, naj se vendar še naprej obnaša kot veliki zvezdnik, kakršen je bil takrat, ko ga je oboževal cel svet.

Film tako na čustven način secira psihologijo slavnih v obdobju, ko so prisiljeni stopiti na trdna tla. Birdman je ob tem še toliko večja mojstrovina, ker je drzen tudi v estetskem in pripovednem smislu. Iñárritujev film se zanaša na vrsto povezanih dolgih posnetkov, tako da je podobno kot Ruski zaklad (2002) Aleksandra Sokurova videti kot nekakšen dvourni ples, v katerem se gledalci koreografirano premikajo okoli kamere. V celotnem filmu je tako samo 16 vidnih rezov, snemanje pa je terjalo intenzivne vaje in naporno ponavljanje prizorov, saj je že najmanjša napaka v premikanju ali dialogih pomenila ponovno snemanje celotne sekvence od začetka. Unikaten značaj filma poudarja tudi samostojno jazzovsko bobnanje Antonia Sancheza, ki v prevladuje v filmski glasbi.

Birdman je gledalce prepričal že, ko je leta 2014 odprl beneški filmski festival, čeprav ga žirija presenetljivo ni nagradila s kakšno izmed nagrad. Zato pa je toliko večji uspeh doživel na naslednji podelitvi oskarjev, ko je osvojil zlate kipce za najboljši film, za režijo, za scenarij in za fotografijo. Film je nemudoma revitaliziral kariero Michaela Keatona, iz režiserja Iñárrituja pa naredil prvokategornega hollywoodskega zvezdnika. Mehičan je z Birdmanom osvojil kar tri oskarje, tem pa je kasneje dodal še po enega za Povratnika (2015) in za VR-instalacijo Meso in pesek (2017).