(FILM) Nesrečna bitja: Popoln akt upora

Ko so različni mediji minuli mesec objavljali lestvice najboljših filmov leta 2023, praktično niti na enem ni manjkal celovečerec Nesrečna bitja (Poor Things). Šlo je za enega tistih redkih primerov, ko so se praktično vsi novinarji in kritiki strinjali, da gre za enega nespornih vrhuncev lanske filmske ponudbe. Še več, mnogi od njih s(m)o bili mnenja, da gre za takojšnjo filmsko klasiko, o kateri bomo še leta govorili v presežkih.

Preden je film izšel, je bilo o njem v prvi vrsti znano to, da bo šlo za “novodobno reinterpretacijo Frankensteina”. Film je v svoji osnovi morda res to, ampak nihče ni pričakoval, da bo šlo za tako pripovedno in estetsko daljnosežen film. Bolj kot Frankenstein je namreč glavna junakinja filma Bella (Emma Stone) nekakšna mešanica ženske stvaritve iz Frankensteinove neveste (The Bride of Frankenstein, 1935) in njene spolno emancipirane in komične različice iz filma Frankenhooker (1990). Nesrečna bitja je v resnici prej kot grozljivka ali znanstvena fantastika film, ki na zelo zabaven način razmišlja o ženski emancipaciji. Kaj se zgodi, ko se v družbi pojavi žensko bitje, ki je v svojem razmišljanju popolnoma neobremenjeno s tradicijami in pravili, ki krojijo še vedno izrazito patriarhalno družbo? Odgovor je lahko samo - popoln akt upora in transgresije.

In tako film tudi izgleda. Bella, umetna stvaritev odbitega znanstvenika Godwina Baxterja (Willem Dafoe), se skozi prostor premika kot lutka, ki je oživela od mrtvih, režiser Yorgos Lanthimos pa to sijajno spremlja tudi v svojem slogu snemanja. Film gledalcem takoj pade v oko po svojih nadrealističnih kulisah in po pogosti uporabi odbitih objektivov. Takšen samozavesten in izstopajoč pristop k snemanju je sicer komajda presenetljiv za filmarja, ki že od začetka kariere izziva konvencije pripovedovanja v sodobnem evropskem filmu. 50-letni Grk je v svojih prvih filmih, kot je Kinetta (2005), ubiral domala eksperimentalen pristop, navdahnjen s tradicijo teatra absurda. Presenetljivo mu je ravno ta slog leta 2009 prinesel velik mednarodni uspeh, ko je v filmu Podočnik (Kyodontas, 2009), zgodbi o starših, ki svoje otroke vzgajata povsem odrezano od preostalega sveta, filmskemu svetu poslal sporočilo, da je na delu zares nadarjen in vizionarski filmar, ki preko navidez abstraktnih alegorij subtilno popisuje težave sodobne družbe.

Lanthimos se tu seveda ni ustavil. Eden največjih pridobitev evropskega filma v zadnjem času je bila prav ta, da je Lanthimos svoje brezkompromisne pristope pripeljal v angleško govoreče ustvarjanje, in to za povrh z odmevnimi zvezdniškimi imeni, kar je dalo njegovim filmom dodatno odmevnost. S filmi Jastog (2015), Ubijanje svetega jelena (2017) in Najljubša (2018) se je prebil v prvo ligo svetovnih filmskih avtorjev. In ne samo po zaslugi filmskih kritikov. Danes je Yorgos Lanthimos režiser, katerega filmi ciljajo tudi na najvišje filmske nagrade. Za filma Podočnik in Jastog je prejel po eno oskarjevsko nominacijo, izvrstna zgodovinska drama Najljubša pa je prejela kar deset nominacij za oskarje, pri čemer je na koncu prejel en zlati kipec - za glavno žensko vlogo.

Za zdaj vse kaže, da bo tudi Nesrečna bitja nadaljeval več kot uspešno pot po rdečih preprogah največjih podelitev nagrad. Čeprav kakšna prestižna nagrada zagotovo ne bo ušla, pa je treba povedati, da se film za nagrade letos bori v izjemni konkurenci filmov, kot so Oppenheimer in Barbie. Toliko bolje za ljubiteljice in ljubitelje filma, ki so bili po zaslugi teh filmov deležni res izjemnega leta za filmsko umetnost.