(O FILMU) Dragulj japonskega filma

Na prvem programu nacionalne televizije ob sobotah zvečer še vedno poteka odlična retrospektiva sodobnega japonskega filma. Potem ko smo na začetku cikla videli filme Inuo (Inu-Oh, 2021) Masakija Juase, Jutro bo prišlo (True Mothers, 2019) režiserke Naomi Kavase in Posrednika (Broker, 2021) Hirokazuja Koreede, smo zdaj že na zaključku mini retrospektive režiserja Rjusukeja Hamagučija. V prejšnjih dveh tednih smo tako že gledali njegova večkrat nagrajena filma Asako I. in II. (2018) in zbirko treh kratkih zgodb O naključju in domišljiji (2021). Danes pa bo sledil film, ki je bržkone vrhunec celotne retrospektive, film Drive My Car iz leta 2021.

Omenjeni film je namreč v zadnjih dveh letih od izida na hitro postal klasika ne samo sodobnega japonskega filma, ampak kar celotne kinematografije dežele vzhajajočega sonca. To se je seveda v največji meri zgodilo z velikanskim uspehom na lanski podelitvi oskarjev. Ne samo, da je Hamaguči z Drive My Car osvojil kipec za najboljši mednarodni film, temveč je prodrl celo v glavne kategorije in je pobral še nominacije za najboljši film, za najboljšo režijo in za najboljši adaptirani scenarij. Torej v kategorijah, ki so praviloma rezervirane za največje ameriške filme.

Drive My Car pa ima tudi zelo zanimiv položaj v filmografiji Rjusukeja Hamagučija. Njegova prebojna filma Asako I. in II. in O naključju in domišljiji sta namreč v marsičem drugačna filma. V njiju sta prevladujoči tematiki usode in naključij, ki krojijo naša razmerja, zaradi česar je bilo Hamagučiju v smislu avtorskega sloga zlahka mogoče nadeti oznako nekoliko resnejšega Woodyja Allena. Drive My Car je v tem smislu drug tip pripovedi. Film je bil posnet po predlogi istoimenske kratke zgodbe japonskega pisatelja Harukija Murakamija iz leta 2014 in sledi usodi gledališkega igralca in režiserja Jusukeja Kafukuja (Hidetoši Nišidžima), ki je po smrti soproge povabljen na rezidenčno gostovanje v Hirošimo, kjer naj bi uprizoril odrsko produkcijo Strička Vanje Antona Čehova. Ko režiser prispe v mesto, izrazi željo, da bi se na delo vsak dan vozil s svojim starim rdečim saabom, a pravila gostovanja zahtevajo, da goste prevažajo zasebni vozniki. Jusukeju tako pripišejo voznico Misaki (Toko Miura), s katero režiser med vsakodnevnimi vožnjami vzpostavi nepričakovano globok odnos, prav to pa ga popelje na pot duševne ozdravitve po dolgem obdobju žalovanja.

Film je po obliki fascinanten tudi zaradi tega, ker je bil Hamagučijev prejšnji film O naključju in domišljiji zbirka treh kratkih filmov, Drive My Car pa privzema obliko triurne razčlembe kompleksnosti človeških čustev. Tudi to je bil razlog, da ta film danes vidimo kot opazen korak naprej na avtorski poti 44-letnega režiserja, ki je tukaj prvič pokazal, da je sposoben filmske refleksije na nivoju največjih mojstrov sodobnega filma. Za kako velik uspeh na lanskih oskarjih je šlo, najbolje priča podatek, da je bil Rjusuke Hamaguči s tem šele tretji japonski režiser, ki je prejel nominacijo za najboljšega režiserja v celotni zgodovini te podelitve, in sicer po Hirošiju Tešigahari leta 1965 in velikem Akiri Kurosavi leta 1985.

Nocoj se torej cikel treh Hamagučijevih filmov na nacionalni televiziji zaključuje, vendar bomo kmalu spet deležni nove doze tega režiserja. Na prihajajočem Liffu bodo namreč že predstavili njegov novi film Zlo ne obstaja, s čimer bo spoznavanje slovenskih cinefilov z delom tega pomembnega režiserja lepo zaokroženo.