(FOTO) Dobrodošli v taborišču Vučjak, kjer se brani Evropo in otroci razmišljajo o samomoru

Vučjak je planota nad bosanskim Bihaćem. Tu stoji migrantsko taborišče, ki so ga lokalne oblasti in Rdeči križ vzpostavili junija letos. Do kampa se pripeljemo po makadamski cesti. Vreme je oblačno, temperature pa znosne, na prihajajočo zimo namiguje le hladni severnik. Že ob cesti srečamo več deset migrantov in beguncev, ki vsakodnevno postopajo med mestnim središčem in taborom Vučjak. Na ulicah, v parkih, celo v marsikateri "kafani" se naj ne bi zadrževali. Tisti, ki prostora niso dobili v drugih namestitvenih centrih, kot sta recimo Bira ali Borići, danes domujejo v Vučjaku. Pravijo mu "džungla". Taborišče se nahaja na gozdnem obronku, zraslo je na zasutem smetišču. Njegova pozicija je strateška - od Bihaća je oddaljen dobrih sedem kilometrov, od hrvaške meje pa osem. Vučjak je vmesna postaja. Vice. Malodušne in trohnobne. 

Boš pakistansko kavo?

Zrak v taborišču je prevet z dimom, ki pritiska na pljuča in draži oči. "Stene" šotorov opletajo v vetru, na vsakem koraku, tudi v notranjosti bivališč, pa migranti kurijo smeti in vejevje. Ob plamenih se grejejo, nad njimi pa kuhajo. Znotraj tabora se je pravzaprav oblikovala prava mala ekonomija. Prodajalne s hrano in pijačo imenujejo "hoteli". Gre za nekoliko bolj urejene, rahlo odkrite šotore, ki jih z dobrinami napolnijo "šefi" (torej tisti z dovolj denarnimi sredstvi).  "Salam alejkum", "hello", "bok" ali pa "zdravo". Vsak pozdrav je pravi, kar naprej, kar naprej. "Tu se je življenje ustavilo, ampak vseeno teče dalje," se zasmeji Ahmed, ki nas popelje na sprehod po hotelih. Ahmed prihaja iz Pakistana, s prostovoljci Rdečega križa in predstavniki policije (v Vučjaku so vedno prisotni vsaj kakšni trije policisti) pa se zelo dobro razume. V angleščino nam tekoče prevaja iz arabščine, hindujščine in urdujščine. V kampu je trenutno odprtih okoli 6 "hotelov", a hude konkurence ni čutiti, pristavi.  

Nimam jim srca povedati, kje sem pristal

Misel na obljubljeno deželo nas je spremljala tudi ob nadaljnjem sprehodu po taborišču. Pakistanec Aliy si je v šotoru ob treh drugih moških kuhal štiri kurja jajca, ki jih je kupil v mestu. Ogenj so izkoristili tudi za to, da so si pogreli dlani. "Moja družina je še vedno v Pakistanu, po mesecu potovanja sem jih prvič poklical. Ne morem jim povedati, v kakšnih razmerah živim. Imam 16 članov družine, smo skupaj živeli v dveh sobah," pripoveduje. Ve, da bi se lahko vrnil domov, saj bi njegovi domači - če bi vedeli, kakšne so razmere v Vučjaku - naredili vse, da bi ga spravili domov. Ker pa so mu pomagali pri financiranju potovanja, jih ne more razočarati, pravi. V podobni situaciji je 14-letnik iz uvoda. Prihaja iz Afganistana. Velikokrat razmišlja, kako bi bilo, če bi umrl. Mogoče bi bilo bolje, če bi umrl, pravi. Sprosti ga, če si prizadene kakšno rano, takrat se počuti manj otopelega. Opozori, da nikoli ne zareže tako globoko, da bi bilo nevarno, saj tudi nima poguma, da bi se ubil. To pove v zadregi. Kot da je to, da se ne upaš ubiti, znak šibkosti. "Starši niso prišli zraven, veliko jih da vse svoje prihranke za to, da lahko pošljejo enega ali pa dva člana družine," pojasni Ahmed. Da so to zgodbe, ki se ponavljajo, nas opozori tudi Cannele Kreft, zagovornica pravic beguncev in migrantov, ki v Bosni in Hercegovini (sicer na področju Velike Kladuše, ki je od Bihaća oddaljena 54 kilometrov) migrantsko situacijo spremlja zadnje tri mesece. "Migranti in begunci pravijo, da sta Bosna in Hrvaška najtežji del njihovega potovanja, zaradi pogojev, v katerih živijo, a tega ne omenijo svoji družini, ker ne želijo, da jih skrbi. Še posebej to velja za mlajše, tudi mladoletne," komentira sram, ki preveva popotnike, ki ne morejo doseči "Amerike". 

Da ne boste rekli, da niste vedeli 

V taborišču Vučjak, pa tudi drugje ob bosansko-hrvaški meji, kjer migranti bivajo pod milim nebom ali v šotorih, najkrajšo potegnejo otroci. V Veliki Kladuši so triletni iranski deklici čez noč, ko je družina bivala na prostem, ozeble dlani. Namestitveni centri namreč pokajo po šivih, prostorov ni, družine pa se niso pripravljene ločiti. Starši so ji roke želeli ogreti nad ognjem, nepazljivost in popolna otopelost od ozeblin pa sta privedli do tega, da si je otrok dlani opekel. Prostovoljec in aktivist, ki že dlje časa od blizu in vsakodnevno spremlja situacijo, nam je zaupal, da je deklico v bolnišnico peljala domačinka. Oskrbeli so jo, kolikor se je pač dalo. A ljudem, domačinom, ki so ob odprtju balkanske poti migrantom z veseljem pomagali, počasi zmanjkuje potrpljenja. Zehida Bihorac Odobasić, nekdanja ravnateljica Osnovne šole Velika Kladuša, ki je v pomoč vpeta že od samega začetka, pravi, da so se ljudje utrudili. "Ni več kapacitet, ni volje, ni več želje, da se pomaga. Tudi mediji so 'pomagali' ustvariti negativno sliko o ljudeh, ki prihajajo," pojasni in doda, da sta k taki klimi prispevali nezadostna organizacija države in mednarodna skupnost, ki je Bosno ponovno pustila na cedilu. "V Bosni nihče nikomur ne rabi polagati računov, nihče ni odgovoren za nič. Če ne bo kmalu večje pomoči iz Evropske unije, bo prišlo do humanitarne krize širokih razmer," opozarja. 

Ko pomoč postane ilegalna

Obenem so pod pritiskom tudi lokalni prebivalci, ki želijo migrantom pomagati. Kaznovani so, če jih gostijo, ne da bi jih prijavili, prijaviti pa jih ne morejo, če ljudje nimajo pravih dokumentov. Prav tako se kaznuje zasebni prevoz migranta, ki je v BiH brez pravih dokumentov. "Mali odstotek ljudi še vedno pomaga. Ljudje imajo radi svoje udobje, niso tam, kjer je manjšina, ampak tam, kjer je večina. Osamljeni so tisti, ki se odločijo pomagati, kaj šele tisti, ki pomagajo javno," še pojasni Zehida Bihorac Odobasić. In res je tako - v Bihaću smo želeli govoriti z nekaterimi domačini, za katere je splošno znano, da v svoje obrate sprejemajo migrante. Pojasnili so, da želijo, a ne upajo govoriti. "Vsak, ki hoče pomagati migrantom, to počne ilegalno," splošno stanje duha strne Zehida Bihorac Odobasić, obenem pa spomni na to, da je delitev hrane in drugih potrebščin na javnih mestih v BiH močno otežena. "Oblasti prosijo lokalno prebivalstvo, naj poroča o kakršnih koli dejavnostih, ki so povezane z distribucijo oblačil in drugih dobrin. Obstaja neposreden pritisk na lokalce. Oblasti v tem smislu uporabljajo vse zakonite načine, da izženejo organizacije in neodvisne posameznike, ki želijo pomagati. Tistim, ki v BiH z avtomobili prinašajo donacije, včasih niti ne uspe vstopiti v državo, nekaj lokalnih združenj iz Sarajeva pa so ustavili na poti v Bihać in jih prisilili, da so vse donacije izročili v tabor Mednarodne organizacije za migracije​," še pripoveduje Canelle Kreft. 

Šala, ki jo je začela Evropa, končala pa Bosna 

Bosna je v devetdesetih letih preživela uničujočo vojno. Bosanskim oblastem se še ni uspelo dogovoriti o skupni migrantski politiki, nekatere lokalne skupnosti pa na svojih ozemljih niso želele vzpostaviti migrantskih središč, v celoti jih zavrača tudi Republika Srbska. Obenem državo spet "tepe" dejstvo, da je predpražnik Evropske unije. "Niti našemu narodu ni lahko. Naša politika niti našim državljanom ne da občutka varnosti, ne da občutka, da se bo kaj spremenilo na bolje. Na papirju imamo zakone, v praksi pa se ne izvajajo. Vendar tovrsten dehumaniziran odnos ... Tako hitro smo pozabili na vse, kar smo doživeli," splošno stanje duha opisuje Zehida Bihorac Odobasić.