Balkanska mejna krajina: Vsi smo ljudje. Samo mi smo vse slabši pri tem

Z avtobusa so nas klicali enega za drugim. Ko so me slovenski policisti predali hrvaškim, so jim izročili tudi dokumente, ki sem jih moral pred tem podpisati," opiše študentski aktivist. Policija glede na pričevanja ljudi, ki trenutno bivajo v okolici Bihaća in Velike Kladuše, nameni več pozornosti temu, da za njihovimi ilegalnimi ravnanji na evropskih mejah ne ostanejo papirnate sledi.
Nekdanji študent ladijske mehanike je leta 2016 sodeloval pri organizaciji študentskih protestov v Kamerunu, ki so se razširili tudi med pravnike in učitelje zaradi diskriminacije angleškega dela prebivalstva. Vse odtlej mednarodne organizacije za človekove pravice opozarjajo na kršitve temeljnih pravic, množične aretacije in arbitrarne prepovedi oblasti, da bi ljudje svobodno izražali svoje mnenje. Mlad moški, ki se je predstavil kot Happy Desmond, zato kasneje pove, da to ni njegovo pravo ime.
"A slovenski policiji sem povedal svoje pravo ime," med pogovorom večkrat ponovi, da res želi zaprositi za azil v Sloveniji. Od doma je najprej pobegnil v sosednjo Nigerijo, a odkar so nigerijske oblasti tam aretirale vodje protestov in jih izročile v Kamerun, ga je strah. Zato je previden tudi, ko se predstavi. Sam je zatočišče našel pri misijonarjih, ki so mu pomagali, da je z ladjo iz Nigerije pribežal v Črno goro. Tam je po tem, ko so ga v parku napadli, izgubil vse kontakte.
Prvič je poskusil priti do mednarodne zaščite v Sloveniji aprila. Tedaj je bil v skupini petih. Ostali štirje so šli naprej v Italijo, on pa je vztrajal, da hoče ostati v Sloveniji. Najprej je klical 911, dokler ni izvedel, da mora poklicati 113. A ga na drugi strani dežurna ni razumela. Zato je ob cesti, na križišču, počakal na jutro, ko je do njega le prišlo policijsko vozilo. "Policistka me je vprašala, ali sem prepričan, da nočem iti v Italijo, Francijo ali drugam v Evropo. Policistka. Rekel sem ji, da ne," opiše prvo izkušnjo s slovenskimi policisti, ki jih je prosil za azil. Na policijski postaji, kamor so ga odpeljali, je z njim govoril še policist v civilu. "Vprašal me je, katere jezike govorimo v Kamerunu." Pove, da mu je odgovoril, da angleško in francosko. Prepričan je, da je policist zatem kolegici rekel, naj napiše, da želi v Francijo. Papir so mu dali, a so mu ga, ko so ga predali hrvaškim policistom še isti dan, ti odvzeli.
"Sedaj, ko se slišim z drugimi, ki so odšli naprej v Italijo, se mi smejijo," zmaje z glavo. "Upanje in pričakovanja, ki sem jih imel z začetka glede Slovenije ... Poklical sem pomoč, a namesto da bi mi pomagali, so me potisnili nazaj. Sedaj pomislim tudi, da Slovenija morda ni kraj, o katerem bi človek sanjal in kjer bi si nekdo želel biti."
V nobenem zakonu ne piše, da bi policisti smeli ponarejati pričevanja ali odločati, kdo lahko in kdo ne more podati namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Policisti s tem, ko ne upoštevajo prošenj in besed ljudi, ki prosijo za azil, kršijo zakon ter prekoračujejo svoja pooblastila in omejitve, ki veljajo za policijsko ravnanje. O upravičenosti prošnje za mednarodno zaščito lahko odločajo le zaposleni uradniki na ministrstvu za notranje zadeve.

Dobrodošli na meje Evrope

BiH je v primerjavi s Slovenijo in Hrvaško za ljudi še vedno zavetje in kraj z ostanki humanosti. Vojna, obleganja mest in obstreljene stavbe, lakota in pregnane družine so brazgotine spomina, ki iz družbe še ni popolnoma izginil. Četudi bosanski policisti ljudi na poti vse bolj preganjajo iz mestnih središč in jih nadzirajo, da bi ostali v taboriščih na robu naselij, jih ne pretepajo, niti njihovega imetja ne zažigajo kot hrvaški kolegi. A odrivanje na rob in prepovedi ljudem, da bi se gibali po mestih, niso daleč od razmislekov, ki so Evropo privedli, da je spisala zgodovino getov, koncentracijskih taborišč in soustvarila sistem apartheida.

Vse slabši pri tem, da smo ljudje

V mestu Bihać ob Uni stoji nedokončan dom za starejše. Nedaleč stran je restavracija ob reki, kjer na terasi jedo turisti. Podobno je na drugem bregu. Pod ruševino ob reki skupina ljudi pere čevlje in obleke, reže lubenico. V treh uradnih centrih, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije v okolici Bihaća, zanje ni prostora, denarja za najem stanovanj nimajo. V Vučjak, taborišče osem kilometrov iz mesta, ki so ga junija vzpostavili lokalne oblasti in Rdeči križ, nočejo. Mohamed Umaro pove, da je bil že trikrat ilegalno verižno vrnjen iz Slovenije prek Hrvaške v BiH. Razočarano opisuje, kaj se jim dogaja. Stoji na stopnicah, ki so slabo skrite za zaraščenim pasom robid in visoke trave. Pod polkrožnimi balkoni v štirih nadstropjih je eden od neuradnih vhodov, ki jih uporabljajo za vstop v napol porušeno stavbo. "Inteligentni ljudje so dobri do drugih ljudi," udarijo njegove besede, da ni veliko inteligentnih ljudi. Mladi moški, s katerim deli začasno zatočišče, Jamshed Parvez, je v Pakistanu snemal televizijske filme in dokumentarce. Nato je ugotovil, da s svojim delom ne bo mogel nadaljevati in še manj v življenju napredovati. Počasi hodi po stopnicah in vodi med razpadajočimi stenami, ki ponoči vseeno nudijo vsaj nekaj zavetja in zasebnosti. Ljudi je sram, da morajo spati v stavbi, v kateri so se prej, glede na smeti in črepinje, vtisnjene v tla, zbirali ljudje na popivanjih, odvisniki in brezdomci. Nerodno jim je, da ljudje vidijo, kako morajo živeti, da bi preživeli. A nikoli dokončana stavba, ki je nekoč obljubljala dostojanstvo socialne države za ljudi, je, četudi razpadajoča, z razgledi na Uno vseeno boljša od džungle.
To je ime, ki se je prijelo taborišča na zasutem smetišču, tik ob gozdu, ki ga vse mednarodne organizacije v BiH zavračajo kot neprimernega. Ljudje tam večkrat v pogovorih ponovijo, da niso živali. Opisujejo ponižanja in nasilje hrvaških policistov, hladno odločnost slovenskih, da v Sloveniji ne morejo zaprositi za azil. Rdeči križ v Vučjaku okoli petsto ljudem zagotavlja dva obroka dnevno, a mnogi med njimi opozarjajo, da sta to dva kosa kruha na dan. V nekaj plastičnih lavorjih razporejene plastenke in zapakirana hrana iz trgovin se v taborišču prodajajo za vsaj dvakratno ceno. Pitno vodo pripeljejo v cisterni javnega vodovoda dva- ali trikrat dnevno.
"Vsi smo ljudje, tudi oni," je pokimal starejši uslužbenec javnega vodovodnega podjetja, ki je celo vojno preživel v Bihaću. "A nam gre to vse slabše. Slabo smo ljudje. Oni pa niso nič drugačni od nas," je ob pogledu na začasne prebivalce Vučjaka opozoril, da je vse le še biznis. Grožnja min v gozdu pomeni, da lahko tihotapci zaračunajo nekoliko več. Humanitarne organizacije za denar ustvarjajo podobo minimalno sprejemljivih razmer, v katerih so se znašli vse bolj obupani ljudje.

Zagrajen in prekrit obet skupne prihodnosti

Na robu taborišča Vučjak, kjer pot vodi proti hrvaški meji, je stal Bilal, ki se je sam v Pakistanu v štirih letih naučil tekoče nemško. Nedaleč od njega je bila v šotoru skupina sikhov iz Indije, ki so rekli, da turbanov ne nosijo več, saj so zdaj moderni časi. Eden od njih je bil Raghvir Singh Villa, ki je v Singapurju diplomiral iz bolnišničnega menedžmenta, a ni imel dovolj denarja, da bi dobil vizum za Novo Zelandijo. Z letalom je priletel v Turčijo, šel od tam v Grčijo, kjer je čakal dve leti, a si na koncu ni mogel urediti statusa in papirjev. Na drugi strani taborišča je Pakistanec srednjih let na prostem med šotori organiziral brivski stol. V tekoči nemščini se je predstavil kot Jim Butt – osem let je delal v dveh hamburških restavracijah. Ko mu je zbolela mama, je odšel nazaj v Pakistan. Sedaj bi se rad vrnil.