Andreja Kutin
Po skoraj dveh letih prisilnega čemenja doma se zdi ideja o pravem potovanju, takem z letali, naravnost nadrealistična. Sploh tja proti sredini Atlantika, na majhen otoček, ki je del vulkanskega arhipelaga Azori. Z mladinskimi okoljskimi aktivisti gremo pogledat ekološke prakse na otokih, ki so s kopnim povezani z ladjami in letali, sploh pa imajo strašno dosti za varovati. In se spotoma podučit še o tem, da Erasmusovi programi niso le spoznavanje okolja in družbe, ampak skrbijo tudi za varovanje okolja. Vulkansko otočje je samo po sebi biološki fenomen. Tako še danes predstavljajo denimo evolucijsko uganko, ki jo je zaznal že Darwin. Podobni arhipelagi, recimo Kanarski otoki ali Madeira, se ponašajo z nenavadnimi evolucijskimi zankami in dosežki ter so nekakšni laboratoriji evolucije. Tak primer so slavni ščinkavci Galapaškega otočja, ki imajo na vsakem otoku drugačen kljun, izredno bogati sta tako favna kot flora, a zdi se, da je na Azorih evolucija zaspala. Namesto izredne biološke pestrosti, ki je značilna za taka otočja, so tukaj vrste sicer raznolike, a ne prav posebne. Kot da se vrstam ne bi dalo prav truditi za razvoj in specialne prilagoditve. Zakaj, ne ve nihče, ugibanj za azorsko enigmo pa je več. Eno od njih predvideva, da so Azori premlado otočje in da evolucija ni imela dovolj časa, da bi ustvarila kaj prav posebnega, druga teorija pa krivi pomanjkanje taksonomskih raziskav. A prav mogoče je, da je priložnost za to že zamujena. Večino pragozda so izsekali, da so naredili prostor ... kravam.
Govedo, vir mleka, hrane in zabave
Terceira je nekoliko bolj razvita od drugih otokov, saj so Portugalci uporabljali to pristanišče za izhodišče, preden so izpluli na osvajalske ali druge plovbe. "Ko so šli v Indijo, so tukaj napolnili rezerve, pomembno pa je bilo tudi ujeti pravilne vetrove, takrat so seveda v Indijo pluli še okoli Afrike. Prvi je otok uradno poimenoval morjeplovec Goncalo Velho Cabral. Bil je zelo izviren, zagledal je otok in imenoval ga je otok Tri, Terceira," se smeji Joana Mendes, naša gostiteljica, gonilna sila mladinske organizacije Ajitera, medtem ko vozi proti glavnemu mestu Angra do Heroismo po napol praznih cestah med zelenimi ograjenimi kvadrati, naseljenimi s kravami. Otok ima 56.000 tisoč ljudi in vsaj dvakrat toliko krav, ki so glavno gonilo otoškega gospodarstva. Pa kulinarike in tudi zabave, kot se izkaže kasneje. A glavni proizvod otokov je mleko; pravzaprav edino organsko mleko na Portugalskem namolzejo prav na Azorih. Popijejo ga v glavnem domačini, na celini pa prevladuje uvoženo mleko, ki mu "poslovneži" včasih celo prilepijo otoško znamko, saj mleko z otokov, tudi ko ni organskega ozadja, slovi po kvaliteti. No, in tukaj čeprav pašna, pa vendarle intenzivna govedoreja trči v resno težavo - klavnice delujejo s polno paro in so glavni vir obremenjene odpadne vode. Rešitev je ponudil Paulo Rocha, entuziast, izumitelj, pridelovalec zelenjave in kipar, ki je razvil poseben sistem čiščenja odpadnih voda v bazenih. Ogromna biološka čistilna naprava proizvaja biomaso, torej veliko rastlin, in očisti vodo do skoraj pitne. "Vse moje vrednosti so skoraj nič," navdušeno razlaga pod žgočim soncem glavni proizvajalec bioloških čistilnih naprav na otoku.
Od kmetov do vojščakov
Terceira je bila nekoč znana kot otok Jezusa Kristusa, saj so ga naselili portugalski mornarji. Naselje Terceira je nastalo okoli leta 1450, ko je njegovo kapetanijo princ Henrik Pomorščak podelil flamskemu plemiču Jacomu de Brugesu. Prva naselja so bila na območju Porto Judeo in Praia da Vitoria in so se kmalu razširila po celotnem otoku. Sprva se je gospodarstvo Terceire vrtelo okoli kmetijstva.
Terceira je začela dobivati pomembno vlogo v zgodovini plovbe v 15. in 16. stoletju kot pristanišče za galeje, ki so prinašale bogastva Amerik, in za ladje, ki so trgovale z Indijo. V tem obdobju je bila Terceira imperij za trgovce z zlatom, srebrom, diamanti in začimbami z drugih celin, kar je pritegnilo zanimanje francoskih, angleških in flamskih zavojevalcev, ki so več stoletij nenehno napadali obalo Terceire. Ko je leta 1580 španski Filip II. zasedel portugalski prestol, je Terceira podprla portugalskega pretendenta Doma Antonija (Cratovega predhodnika), ki je celo prišel bivat na otok in med drugim začel kovati denar, kar je vodilo do španskih poskusov, da bi premagali vsiljivca. Prvo izkrcanje španskih vojakov leta 1581 je bilo popoln poraz v znameniti bitki pri Salgi.
Govedo je tako ali drugače del življenja na otokih. V kulinariki ne gre brez burgerjev in zrezkov, v zabavni industriji pa so cenjeni biki. Kar 250 dogodkov z biki priredijo vsako leto. Nekaj je bikoborb, večina pa uličnih dirjanj v stilu: kdo si upa. "Če ne bi bilo korone, bi zagotovo doživeli kako tako dirko. Domačini najamejo dva bika, ženske pripravijo jedačo in pijačo, to je praznik. Nato bika spustijo po ulici, od tod dalje pa gre le še za to, kdo je bolj pogumen. No, jaz nisem in nikoli ne bom, verjetno. Po navadi se v to spuščajo fantje," zamahne z roko Joana. Nove miselnosti o varstvu živali in njihovih pravic na otoke prodirajo le počasi. Enako razmišljanja o trajnostnem in sonaravnem gospodarjenju. Kot kaže, so dežele z izobiljem narave do nje bolj brezbrižne kot tiste, kjer so naravna bogastva redkost. Zveni znano?
Zakladnica sveta
Pa ni bilo vedno tako zaspano to otočje. Kot strateško pomembno območje so Azori nekoč predstavljali nekakšen distanciran popek sveta in tja se je zgrinjalo plemstvo iz Anglije, Francije, Portugalske in Španije, trgovali so z dobrinami z vsega sveta in muzej v Angri je danes zakladnica dragocenosti z vsega sveta. Nekaj časa je bil tja celo preseljen sedež španske kraljevine. Ob obiskih pomembnežev se je zbral cel otok in pomembneži so poskrbeli tudi za zabavo - še pred veliko drugimi kraji na kopnem so Azori dobili prvo kinodvorano, moda je vedno stopala v korak z najnovejšimi trendi, hitro so modernizirali kmetijstvo.
A prav veliko trajnega razen izjemne arhitekture (Angra je zapisana na Unescov seznam svetovne dediščine) in veličastnih nagrobnikov mestu ni ostalo. Denimo palača, ki so jo obiskali številni vladarji in drugi pomembneži, se bohoti s čudovitim vrtom, ne pa tudi z notranjostjo. Pravzaprav je nenavadna, saj kljub izjemnemu pročelju v njej ni prav veliko opreme. Namreč - ko je prišel kak kralj, so vanjo prinesli pohištvo s celega otoka in jo uredili, ko pa je odšel, so spet vse lepo odnesli nazaj v hiše lokalnih pomembnežev in guvernerjev.
In seveda - življenje na teh otokih so krojile tudi nalezljive bolezni. Morda še bolj kot kraje brez velikih pristanišč, saj so klice prejeli prvi v Evropi. Nenavadno, kako se zgodovina ponavlja, čeprav so leto in pol Terceiro varovali pred epidemijo koronavirusa (sedaj pač ni več glavno evropsko stičišče), so prav na dan našega obiska zabeležili osem primerov okužb. "Do danes nismo imeli prav nobene okužbe, najverjetneje so okuženi prispeli z delavsko ladjo, ki je priplula z otoka St. George in se je zasidrala tukaj. Ampak to so edini primeri doslej, zelo so strogi, ko gre za otoke," Joana pove o izkušnji, ki smo je bili pravzaprav deležni vsi. PCR-test je bil obvezen, nikogar ni zanimalo, ali je kdo cepljen, je prebolel korono ali ne. Turizem je tako kot v Grčiji na Azorih nekaj svetega. Takoj za kravami, seveda.
Greenfluencerji ali kako pripraviti mlade preko všečkanja do udejstvovanja
V skladu s študijo iz ZDA je skoraj 12.000 ameriških odraslih sledilo trendom in oblikovalo nakupovalne odločitve na množičnem trgu v skladu z majhno, a močno skupino potrošnikov ali “greenfluencerjev”.
V nasprotju z ljudmi iz siceršnjih okoljskih gibanj greenfluencerji niso veliki strokovnjaki ali redni zagovorniki varovanja okolja. Ponujajo majhne spremembe življenjskega sloga, ki jih seveda oglašujejo na družabnih omrežjih. Predstavlja pa ta nova zelo vplivna skupina širino - je mlada, rasno raznolika in odkrita pri različnih družbenih in političnih vprašanjih. No, tako skupnost želijo oblikovati tudi mladi v evropskem programu Erasmus, katerega del je tudi mariborska Epeka. Kako najbolje doseči mlade in predvsem kako postati vplivnež, so glavna vprašanja, ki so jih premlevali na Terceiri.
Če kdo misli, da je influencerstvo mladim položeno kar v telefone, se hudo moti. Sploh če želijo skozi objave na družbenih platformah prenesti še kakšno vzgojno sporočilo. Mlade Španke, Italijani, Grkinje, Portugalci in Slovenci, vsi po vrsti iz mladinskih organizacij, so stikali glave v gasilskem domu Angre do Heroismo in napenjali možgane, kako čim prej in tem bolje predstaviti mladim okolju prijazne načine življenja. Kako pridobivati všečke, jim je jasno, a kako v ekosistemu površnega angažirati mlade, da varujejo okolje, je že nekoliko težje. Ana Cristina Leitao je mojstrica oglaševanja na družbenih omrežjih in njen nasvet je dokaj preprost - čim več poizkusov na čim bolj raznolikih platformah. Tudi instagram je lahko prostor za resne debate in tudi twitter uporabljajo mladi. Ni nujno, da vsi postanete male Grete, pravzaprav je prav obratno, resne teme, zapakirane v lahkotno preobleko, so mladim bolj všeč. A kako od všečkov do resnega udejstvovanja? No, to je odvisno od ponudbe. Kot vse na spletu - možnosti naj bodo širne, potrošniki bodo že izbrali, še vedno pa pri tem veliko štejejo družabna omrežja iz resničnega sveta. Anabel Carrion Pichaco je Katalonka, ki dela z mladimi: “Vsi vemo, kaj so družbena omrežja, a kako spraviti tja mlade, da bi izvedeli še kaj več od tega, na katerem žuru so bili prijatelji?” Odgovor ni enostaven, se strinjajo vsi skupaj, a dejstvo je, da imajo omrežja velik potencial tudi za aktivacijo, ugotavljajo. Kako jim bo uspelo, bomo videli čez leto, ko se bo druščina mudila tudi v Mariboru.
Moderni kitolovci
Potomci pogumnih kitolovcev so danes kljub temu, da se nadvse trudijo dajati vtis profesionalcev in raziskovalcev, pravzaprav turistični vodiči, ki turiste za okoli 70 evrov popeljejo na nepozabno opazovanje kitov (delfini vključeni, kakopak).
Nuno Bancelos: "27 kitov smo že opazili v vodah okoli Azorov - ločujemo jih na vosate kite, najlažje jih od drugih ločimo po dveh luknjah za dihanje, hranijo pa se samo s planktonom in krilom, zobati kiti pa imajo le eno dihalno luknjo. V okolici otokov običajno vidimo več vrst delfinov in glavače. Ostali so migranti in le potujejo mimo otočja, pač odvisno od sezone. A kralji oceana so glavači."
V začetku poletja se je ravno pričela sezona migracij in mornarji Oceans Emotions so obenem tudi svojevrstni lovci brez daljnogleda. Nekako v genih imajo sledenje kitom. No, Nuno je tudi biolog, a vprašanja izven scenarija z morskimi sesalci ostanejo po večini neodgovorjena. Fokus in tarča so kiti. Plovba po Atlantiku pa - no, recimo le to, da ljubiteljski morjeplovci, vajeni Jadrana, pod klifi in na valovih okoli njih, verjetno ne bi tako pogumno pritiskali na plin kot na Jadranu.
Moderni kitolovci so poleg znanja od prednikov, ki so kite lovili tudi s harpunami, podedovali še infrastrukturo. Spotter ali iskalec ždi v razgledni postojanki na kopnem, nadzira okolico v razdalji do 20 milj in usmerja ladje. Največkrat opazi curek vode, ki ga kit izdihne v zrak nad sabo, ko priplava na površje, pove Nuno. Maksimum enega opazovanja je sedem vrst, minimum je nič, obljub fantje ne dajejo. Vse je odvisno od sreče in vremena. Glavači lahko plavajo po površini 30 minut, lahko pa samo vdihnejo in se potem potopijo za naslednjih 40 minut. No, na takšnega sramežljivca smo naleteli mi, so se pa veliko bolj radodarno razkazovali delfini in minki.
Porabili so vse dele kita
Zgodovino lova na kite gremo iskat v majhno ribiško vasico Sao Mateus da Calheta. Kot praktično vse, kar pogledaš na tem nenavadno zaspanem otoku, ima tudi ta vas strašno burno zgodovino. Pravzaprav ves čas potovanja človeka navdaja občutek, da je viharna zgodovina otočja na prepihu na neki čudaški način iztrošila energijo domačinov. "Vedno nas je nekdo želel osvojiti, si podrediti - Portugalci, Španci, Francozi, Angleži. Američani imajo veliko bazo na Azorih, a sedaj se govori, da naj bi jo prodali Kitajcem," skomigne Joana.
A nazaj v njeno vas. Potresi in viharji so pustili sledi tudi tukaj, ribiško pristanišče je dobilo impresivno cerkev in nekoliko bolj nujno - velik valobran, ki ščiti zaliv pred podivjanim morjem, kar je precej pomembno, sploh ker so od tukaj vse do 80. let prejšnjega stoletja pluli lovci na kite. Velikost čolnov, s katerimi so se spravili na kite, je osupljiva. Če so v splošnih predstavah za lov na kite zadolžene gigantske kitolovke, so se domačini z Azorov zadev lotevali precej drugače - v ozkih desetmetrskih čolnih so se spravili nad vsaj trikrat večjo žival, ki je poleg tega imela prednost domačega okolja. Nemogoče je ne pomisliti na to, kako pogumni so morali biti možje v teh čolnih.
Imamo srečo. Pred majhnim muzejem kitolova, ki obenem služi tudi kot predavalnica, na starem čolnu sloni starec, zadnji kitolovec v vasi. "Pravzaprav sem bil, ko so ulovili zadnje kite, še zelo mlad," pravi starec pred muzejem in strmi v neke druge čase. V vasi je ostal samo še en kitolovec. A še vedno zna na pamet imena vseh čolnov, s katerimi so šli na kite, in ponosno razkaže pomembne pozicije na rdeče-belem čolnu. "Tukaj je stal kapitan, glavni, ki je krmaril, spredaj pa tisti, ki je ustrelil kita. Ostali so pomagali." Lovili so vse vrste kitov, a glavači so bili najbolj dragocen ulov. Plačani so bili za vsak zob posebej in ta surovina je bila nadvse dragocena. "Porabili so čisto vse dele kita. Še na videz neuporabne dele so predelali v gnojilo in z njim pognojili polja. Najbolj dragoceni so bili zobje, maščevje so pretvorili v olje, kose mesa so celo pojedli. Delali pa so tudi milo, najbolj dragocena maščoba pa je bila tista iz možganov. Z njo so barvali notranjost hiš. Takrat še ni bilo elektrike in olje je preprečevalo, da bi se na stene in okna nalagale saje. Tega niso počeli samo na Azorih, tudi v Cape Codu, na Japonskem, na Kitajskem, povsod, kjer so lovili kite. Zakonodajo, ki je prepovedala lov na kite, so sprejeli leta 1976, ampak so lovili še do leta 1978, a s posebnim dovoljenjem, da so lahko posneli prvi film o kitolovu," starca dopolni vodič in jadralski trener Darcio Paiva.
Na čolnu je bilo osem ljudi, ki so čakali na kopnem in so izpluli šele, ko je opazovalec v opazovalnici spustil signal. "Iz števila raket so natančno razbrali, kam morajo pluti, da bodo našli kite. Hitro so spustili čolne v vodo, dvignili jadra in izpluli," opiše Darcio. Zakaj? Če bi bile ladje dolgo na površini, bi se kiti potopili, tako pa so jih presenetili, ko so bili blizu površine. "Hitro so jih zadeli s harpuno in kit se je začel hitro potapljati. Ker je bil ranjen, ni mogel več po zrak ali izenačiti pritiska in pravzaprav se je utopil. Ker je bila na harpuno privezana vrv, so vedeli - ko se vrv neha odvijati, je kit mrtev. Nato ga je počasi prineslo na površino, kjer so ga zvezali na čoln in spustili nove rakete, ki so priklicale večjo ladjo. Prišla je po kita in čoln. Nazaj torej niso jadrali. Nikoli niso vedeli, kdaj bo z opazovalnice izstreljena raketa in bo treba na morje. Seveda ob primernem vremenu. Vse nad desetimi vozli hitrosti bi bila norost. Čoln ne more pluti nad hitrostjo 15 vozlov, nima kobilice in bi se prevrnil." Kita so nato z ogromnimi noži razrezali kar v vodi, da ne bi prehitro podlegel naravnim procesom razpadanja, nato pa ga uporabili na najrazličnejše načine.
Dimnik v vulkan
Še isti dan se odpeljemo v notranjost otoka. "Vulkani so v mirovanju, lahko bi sicer postali aktivni vsak trenutek, a upamo, da ne bodo, imamo pa veliko potresov, magnitude 3,6. V 80. smo imeli velik potres, ki je uničil skoraj vse," razlaga Joana, medtem ko na cesti tempo narekujejo ovce. K sreči otočje varuje gosta mreža potresnih opazovalnic.
Algar do Carvao na Terceiri je eden redkih vulkanov na svetu, v katerega krater vodi pot in za povrh postreže še z jamo, podobno kraški. Seveda ni kraška, ampak je vulkanska, ponaša pa se z nekaj za slovenske razmere prilično majhnimi kapniki, ki pa so kljub temu edinstveni - nastajajo namreč iz vulkanskih kamnin, kar je nekoliko bolj zapleten proces kot topljenje apnenca.
Nazadnje je vulkan bruhal pred 2000 leti, kar je za geološke časovne dimenzije nekako včeraj. Geološko gledano, je torej zelo mlad vulkan, pravzaprav pa do njega vodi vulkanski dimnik. Lava ni mogla prodreti na površje skozi glavni izhod na vrhu, zato si je utrla pot ob strani. Običajno se taki dimniki po izbruhu zrušijo sami vase, a po tem je lava na poti nazaj oblila stranice in ostal je cel. Edini tak jašek v Evropi je le še na Islandiji. Tudi vulkan ni neobčutljiv za človeške vplive, zaradi preštevilnih obiskovalcev so pričeli deli tega posebneža propadati in danes so obiski omejeni na le štiri ure na dan. Predvsem zaradi živali. Vodička: "Ko je bil vulkan zaprt zaradi epidemije, smo opazili, da so kamniti stebri ponovno postali beli. Zaradi umetne svetlobe so bile prej na njih alge in oblečeni so bili v zeleno."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
