(FOTO) Skrivnost gnezda v Hotelu Jama

Nadzorovana oseba je prišla v Park Postojnska jama in se pod pretvezo turističnega obiska pridružila skupini gostov na ogledu Hotela Jama. Oseba se je obnašala sumljivo od prvega trenutka. Ves čas je pogledovala okoli in se pretvarjala, da posluša uradno vodenje. Bilo je očitno, da ima v načrtu še nekaj drugega. Nismo pa ugotovili, ali je v navezi s še kom iz skupine ... Čakamo na navodila, kako naprej, saj je po naših informacijah oseba izredno vplivna in ima veliko moč, čeprav deluje iz ozadja."
Dosje, poročilo o sumljivih aktivnostih, nadzor št. 067/1.9Ta strogo zaupni dosje, priložena mu je bila tudi fotografija, posneta seveda tajno, je javen postal ta ponedeljek. Šlo je za novinarja Večera, ki je s kolegi preverjal informacije, kaj se je skrivalo v prostorih v Hotelu Jama, do leta 2017 zaklenjenih s čisto navadno ključavnico. Prostorih, ki jih uradno ni bilo oziroma so bili v načrtih hotela zabeleženi kot "zaklonišče", ki se jih lahko odpre ali obišče le s pooblaščenimi osebami. Imenovali so ga tudi "tunel". Izsek iz dosjeja, ki ste ga prebrali zgoraj, je seveda lažen, nastal je na koncu predstavitve o skrivnostnem vzporednem svetu hotela. Je pa ilustracija, kako so nastajali dosjeji v prejšnjem sistemu. Novinarska ekipa, ki je obiskala tajne hodnike in sobe Hotela Jama, ki so zdaj odprti tudi za javnost, je bila med obiskom tajno zvočno in slikovno snemana. Kot v tistih drugih časih.

Tajni hotelski prostori

Tajni hotelski prostori, v katerih je, kot kaže, delovala jugoslovanska tajna policija, bodisi vojaška ali civilna, so nov del ponudbe v Parku Postojnska jama. Sprehod v čase jugoslovanske stvarnosti, sploh v hotelu, ki je gostil pomembne goste in so se v njegovih sobah in prostorih križale poti ljudi, ki niso sodili med običajne obiskovalce oziroma turiste, je - zaradi majhnosti skrivnostnih prostorov - namenjen šesterici obiskovalcev. Ti se zberejo ob recepciji pri mizi z rdečim telefonom, ob katerem obiskovalce identificirajo, ti pa oddajo mobilne telefone v kovček Janeza Novaka. Človeka neprijaznega pogleda, človeka v usnjenem plašču. Vrata v podzemlje, ki v resnici sploh ni podzemlje, se odprejo blizu recepcije. Skrivnostni prostor je bil tudi za telefonskimi govorilnicami, ki so bile nekoč v preddverju vsakega hotela.

Snemanje še leta 1990

Najdeni predmeti in dokumenti so kazali, da se je nazadnje snemalo leta 1990, tega leta so bili najbrž prostori skoraj v celoti izpraznjeni. Te so si ob odkritju ogledali policija, komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb in delavci državnega arhiva. Ti so dokumentacijo, ki je ostala, pobrali, nekaj kopij je danes ponovno v tem muzeju prisluškovanja. Televizijska poročila izpred dveh let pripovedujejo o prostorih, ki uradno niso obstajali, jasnega odgovora, kdo - ali služba državne varnosti ali pa obveščevalci jugoslovanske armade - je prostore uporabljal in zakaj, pa ni mogel dati niti prvi šef obveščevalcev Miha Brejc. Dejal je tudi, da najverjetneje tudi Sova teh podatkov nima, da pa jih zagotovo imajo nekdanji šefi slovenske službe državne varnosti.

Iz skoraj nič v zgodbo

Batageljevi ekipi je uspela marketinška naloga, ki so si jo zadali - kako iz treh zaprašenih prostorov z nekaj opreme in pohištva iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja narediti privlačno zgodbo za obiskovalce. Sprehodi skozi labirinte hotelskih sob, stopnišč in prehodov ponujajo občutek skrivnostnosti in tudi nadzorovanosti, saj med in na koncu obiska ugotovimo, da smo bili posneti. Zvočno in slikovno. Za razliko od preteklosti pa vodstvo hotela zagotavlja, da so vsi posnetki po obisku uničeni. Umetnost je torej iz skoraj ničesar ustvariti zgodbo, ki so jo popestrili še z originalnimi prisluhi iz Arhiva RS in posnetki zaslišanj, med drugim tudi Edvarda Kocbeka. Soba za poslušanje, ki ni del gnezda, deluje kot prisluškovalni center, do posameznega prisluha ali zaslišanja obiskovalec pride kot telefonist/prisluškovalec iz preteklosti, torej s priklopom, takšnim, kot ga danes uporabljamo za priklop slušalk v naprave. Na ušesih slušalke, na drugi strani pa zvok iz dnevne sobe nekoga. Zvok z ulice, oddaljeno govorjenje, premikanje ljudi po stanovanju ... Nelagodno. Hitro se vživiš v usode in življenje nadzorovanih.

Sodba obiskovalcev

Povabilo, da se bo ob obisku tajnih prostorov odkrivalo, kaj je resnica in kaj je laž in da si zgodbe nasprotujejo, je resnično. V zraku ostaja tudi vprašanje, kdo so bili glavni akterji, kdo statisti, kdaj se je vse začelo in kdaj je ugasnila zadnja cigareta v prisluškovalnem centru. Morda je kdo v njem kadil tudi leta 2014, saj naj bi indici kazali, da se je nekdo v teh prostorih tistega leta, najbrž za kratek čas, zadrževal. A vse to je zdaj le še del marketinga in turistične ponudbe, posla, ki ga v Parku Postojnska jama brez dvoma obvladajo. Za 25 evrov za nekaj več kakor uro.