(INTERVJU) 83-letni Peter Zmazek: Korant bom, dokler bom lahko poskočen korant

Zdaj že vem, da vam ne smem reči kurent Peter, ampak korant Peter.

"Tako bom rekel: kurent se je rodil takrat, ko je šel prvič na Ptuj, v mesto - konec petdesetih prejšnjega stoletja. Kurent je samo 'gospočko' ime za koranta. Tako kot smo imeli tu 'krüh', v mestu pa kruh. Ampak korant ni nikoli sodil v mesto, sodil je in še sodi na polja, na vas, med ljudi, ki so bili najbolj odvisni od tega, kaj bo zraslo na njivah. Za njih je bilo pomembno preganjanje zime, prihod pomladi, v mestu je to vseeno, na asfaltu nič ne zraste."

Že pred kakšnimi desetimi leti, ko sva se pogovarjala, ste rekli: "Jaz bom ostal korant, časa pa ne morem ustaviti." Treba se bo sprijazniti.

"Bom ponovil, kar sem slišal na radiu od nekega možakarja, ki je poklical v radijsko oddajo in dejal: 'Vsak, ki hoče nositi korantijo, bi moral opraviti izpit, kako se mora korant obnašati.' In to je sveta resnica. Jaz hočem biti korant, ki upošteva stara, nenapisana pravila, ki so mi jih predali nekdanji, že zdavnaj pokojni stari koranti. Ta korant, kot je bil moj ujec, ki je pravil, da je med prvimi ovil gorjačo z ježevo kožo. Ker gorjačo so psi na vasi lahko popadali, ježevke pa niso mogli. Novotarije, kot je kurentov skok ali pa, bogvari, princ karnevala, so zame en tak larifari brez trdne vsebine, ki služi samo za zabavo."

Kaj je po vašem kardinalni greh sodobnega kurenta, takšen, da pri vas zanj ni odveze?

"Korant, ki si zunaj na prostem sname kapo. Ki celo skače s sneto kapo. To res ni ničemur podobno. To je razkazovanje. Moji florijani, skupina korantov, ki sem jo vodil, me včasih izzivajo: 'Daj, Peter, sprijazni se že, da je danes drugače.' Ne morem! Da grem po mestu ali po vasi kot korant brez kape - to mi je hujše, kot če bi v samih gatah paradiral med ljudmi.

Ko sem tako enkrat skupini mladih, razoglavih fantov pri Koroščevem mlinu v Zabovcih rekel, naj dajo kape gor, je en zastokal: 'Stric, če pa ne morem več dihat pod njo ...' Vem, da je težko ..."

... reče korant Peter, ki je še pri svojih 68-ih v polni korantiji, težki 38 kilogramov, pretekel mali maraton, 21,2 kilometra.

"Ja, skozi devet vasi občine Markovci: Stojnce, Bukovce, Novo vas, Markovce, Zabovce, Borovce, Strelce, Prvence in Sobetince. Tako sem zaznamoval okroglo 60-letnico od svoje prve korantije. Začel sem v skednju v Stojncih, točno tistem skednju, kjer sem si jo prvič oblekel, in tam tudi končal maraton. Pa še zato sem tekel, da bi širil zavest o korantu 'po starem'."

Sem mislila, da vam najbolj preseda greh, da grejo v korantijo tudi ženske.

"Ne, to pa ne. Ženske ne morejo biti koranti zato, ker je pravi korant divjak. Saj je tudi v starih časih kakšna ženska dala gor korantijo, samo ni vzdržala napora. Fantje, vajeni trdega kmečkega dela, so jo hitro odkrili ravno zaradi tega, ker je hitro opešala. Iz otroških let se spomnim mame, ki se je oblekla v koranta, pa jo je potem ata po par sto metrih v 'šajtrgi' domov pripeljal, ker ni mogla več stati na nogah. Edina ženska, ki je dala v koš večino moških, je bila Ptujčanka Benka Pulko, Guinnessova rekorderka, ki je šla z motorjem po vseh celinah sveta. Bila je med mojimi florijani, ko smo obiskali parlament in samo trije smo zmogli na koncu odteči še na RTV - poleg Benke in mene še fotograf Dušan Jež, moj dobri prijatelj iz Ljubljane, ki nas je nekaj let spremljal kot fotograf, nato pa sem ga tako zastrupil, da je postal pravi korant."

Kdo je zastrupil vas?

"Zgodilo se je med vojno, ne vem, ali 1942. ali 1943. leta, ko sem imel štiri, pet let. Živeli smo v stari hiši v Stojncih, se pravi v zibelki korantije. Takrat je starejši moški, oblečen v koranta, pritekel v hišo k mami - ateja ni bilo, bil je mobiliziran v nemško vojsko - in zaprosil: 'Hana, skrij me, žandarji me lovijo!' V času vojne je bilo vsako maskiranje prepovedano, ker so se žandarji bali, da bi se pod korantovo opravo lahko skrivali tudi uporniki. No, moški je splezal po lestvi na podstrešje in tam pustil svojo korantijo. Takrat sem se prvič srečal z njo. Neštetokrat sem v naslednjih dneh šel na lojtro in jo od daleč gledal - strašno sem se je bal, obenem pa me je čudno privlačila. Bil sem kot začaran. Ko je bilo vojne konec, smo si otroci delali zvonce iz nemških konzerv in si jih vezali okrog pasu. Pa strašno radi smo obletavali prave korante, se drli za njimi: 'Korantija je norija ...' Ko se je kateri obrnil in dvignil ježevko, smo takoj pokazali pete. Uh, koranti so bili pravi demoni. Strašni v naših očeh, obenem pa so nas privlačili kot magnet. Vam povem, da sem na lastne oči videl korante, ki so mimogrede preskočili več kot meter visok plot. Že kot otrok sem sanjal, da bom korant. Botra je imela zajce in sem čakal na vsako kožo, da sem jo lahko nasolil in jo pri njej na skrivaj sušil, nabito na vrata."

Zakaj na skrivaj?

"Ker starši niso nič kaj radi videli, da bi se igračkali s tem. Med koranti je v preteklosti prihajalo do hudih pretepov, pogosto tudi do krvavih obračunov. Marsikdaj so se spopadli zaradi deklet, pa tudi taki so bili med njimi, ki so samo čakali na priložnost, da koga namlatijo. Cele skupine korantov so se spoprijele. Dovolj je bilo že to, da je bil iz druge, 'sovražne' vasi, kaj šele, če je gledal za punco čez meje lastne vasi ali fare. Ko smo dvanajst-, trinajst-letni na veliki fašenk - to je pustni torek - šli po vaseh, smo imeli v zgornji del kape vstavljen debel les: če si jih dobil z ježevko, ni padlo direktno po glavi, ampak po lesu. Ampak tiste naše otroške korantije niso bile ničemur podobne. Vsaka koža je prišla prav, naj je bila od zajca, mačke ali psa, takrat so bile redke ovčje celo med odraslimi koranti, kaj šele med nami, deco. S čevljarskim dretom smo jih šivali na stare aktovke iz svinjskega usnja, ki so služile za kapo, tako smo si skupaj skrpali tudi kožuhe, ki so bili seveda brez rokavov, in smo z zavidanjem gledali na 'prave' korante. Sploh tisti iz premožnih kmečkih družin so imeli za nas nedosegljive korantije."

​Redko slikovno gradivo kaže, da je bil korant nekoč strašljiv, groteskno grd. A seveda v vsaki hiši zaželen, ker je prinašal rodovitnost.

"Današnji korant v dolgodlakem ovčjem kožuhu nima več kaj dosti s tistim prvotnim. Moderni korant je lep, takrat pa je veljalo, da bolj ko si strašljiv in grd, lepši si. Saj tudi zase danes rečem, da sem maneken v korantiji, podoba koranta je postala všečna.

​Na vasi je bilo tako, da ko smo na mali fašenk, na pustni ponedeljek, začeli z obhodi dvorišč najprej po domači vasi in potem še po okoliških, smo največkrat vstopali v tiste hiše, kjer je kdo od kurentov koga poznal. In samo v zaprtem prostoru si lahko korant sname kapo. Takrat so gospodinje z zaveso zagrnile okno, da nihče od zunaj ni videl, kdo se skriva pod kapo. To je bilo strašno pomembno, da se nisi dal ljudem spoznati. In še preden si jo snel, si se moral rokovati z gospodarjem, gospodinjo - zato je imel korant ježevko zmeraj v levi roki, da je bila desna prosta. V tistih časih rokovanje ni bilo nekaj tako vsakdanjega kot danes. In korant nikoli ne sme sesti v hiši; so rekli, da to prinaša nesrečo. Ampak pri sebi si mislim, da je ta vraža nastala zato, ker če si enkrat sedel, si zelo težko vstal v opravi, ki je imela 40 kilogramov in več. Velja tudi, da niti v zaprtem prostoru korant ne sme stati pri miru, ampak mora nenehno umirjeno pozvanjati. To mi je tako zlezlo v kri, da še nekaj dni po koncu fašenka čisto nehote, samodejno stresam s pasom."

​Do prve prave prave korantije je bila dolga pot, ste rekli. Ko se je bilo treba umikati starejšim korantom.

"Zmeraj je bilo tako na vasi, da starejši fantje niso marali mlajših, ker so bili ti prihajajoči tekmeci za dekleta. Pozimi so se po hišah opravljala taka dela, za katera med letom ni bilo časa ali ni bil pravi čas zanje. Luščila so se bučna semena ali cufalo perje ..."

​Cufalo perje?

"Ja, nekoč so - denimo ko je bila pri hiši gostija - prinašali ljudje žive kokoši. Po klanju so jih oskubili in perje shranili do zime, ko ga je bilo treba nacufati, se pravi odstraniti rebrca peres od mehkega dela. Nacufano perje je bilo najboljše polnilo za blazine in odeje, ki so si jih seveda lahko privoščili samo premožni, drugi smo spali na ležiščih in blazinah, v katerih je bilo koruzno ličje. In po tem zimskem opravilu, na katerem se je zbralo veliko ljudi, predvsem mladih, je zmeraj prišel kak muzikant in potem se je plesalo. Mlajši fantje smo bili po navadi bolj zgodnji, ker smo vedeli, kaj nas čaka. Ko so vstopili starejši samski fantje - morate imeti v mislih, da so se takrat ženili pri osemnajstih, devetnajstih, dvajsetih letih -, so pogledali po nas in rekli: 'Zdaj pa gremo po redos ...' Takrat smo mlajši vedeli, da se je treba hitro pobrati. Redos je veliko rešeto z redko mrežo, ki se je uporabljalo za ločitev žita od plev. Dali so nam vedeti, da nas bodo 'stresli', če se ne bomo sami speljali."

​Vi ste ena taka živa enciklopedija nekdanjega življenja na vasi.

"Ker sem ga živel. In tudi videl, kako se je spreminjalo. Poglejte na primer fantovščino. Tudi nekoč so bile seveda - ta slovesa od samskega stanu. In predvsem je bilo to slovo od samskih vrstnikov in prijateljev. Po fantovščini novoporočeni mož ni smel več zahajati v fantovsko družbo. Se ni spodobilo. Nepisana postava je bila, da poročen moški, ki se druži s samskimi fanti, s tem sramoti svojo ženo. In sebe. Danes pa gredo fantje na fantovščino, že naslednji dan pa skupaj z ženinom za šank. Obrednost dogodka se je povsem izgubila."

Povejva še kakšno o vaši prvi korantiji.

"Daljnega leta 1956 mi jo je naredil dedek Miha. Takrat sem imel že 18 let, bil sem v službi in sem lahko kupil kože in druge potrebne stvari za izdelavo. Še vedno pa sem moral pred starši skriti, da jo imam. Od takrat pa vse do danes ni bilo leta, ko ne bi bil korant. Še ko sem dve leti služil vojsko - v letih 1958 in 1959 - sem imel srečo, da sem bil za fašenk doma in sem lahko šel v korantijo."

Zdaj pa vas je korona ustavila.

"Me ni. Smo se zmenili, da gremo na obhod, nihče ne bo snel kape, ne bomo se rokovali, šli pa bomo."

Slišim tudi, da se te dni po poljih tu okrog Gorišnice pozno ponoči sliši zven zvoncev.

"Ja, nabiram kondicijo. Dam si zvonce okrog pasu in poletim. Že leta ljudje vejo: 'Peter je spet med njivami.'"

Do smrti korant?

"Korant bom, dokler bom lahko poskočen korant. Sramote, da bi se v korantiji samo še vlekel po vasi, pa mu ne bom delal."