(INTERVJU) Agronom Rok Mihelič: Industrija gnojil se trudi preživeti, alternative šele v razvojni fazi

Rok Mihelič z oddelka za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete se profesionalno ukvarja z ekološkim kmetijstvom in varstvom okolja. Je eden od pionirjev ohranitvenega kmetijstva pri nas, kar pomeni, da spodbuja pridelavo z minimalnimi mehanskimi posegi v tla ter redno in pestro kolobarjenje. Ena pomembnejših raziskovalnih tem katedre za pedologijo in varstvo okolja, katere član je, je tudi preučevanje različnih vidikov rodovitnosti tal na eni strani in njihova onesnaženost na drugi. Zato je pravi naslov, ko govorimo o mineralnih gnojilih, njihovem vplivu na tla, pomenu za pridelek in alternativah, ki so in v prihodnje še bodo na voljo.

Zaskrbljen je glede načrtov industrije mineralnih gnojil, ki želi vzpostaviti tako imenovane alianse, kar pomeni, da bi kmetje na enem mestu kupovali gnojila s pogoji uporabe, s čimer bi industrija nase priklenila pridelovalce. Po drugi strani Mihelič kot iz topa naniza alternative, ki bi jih lahko vpeljali takoj. "Pravi, celo idealen čas je za take spremembe," je prepričan. Doda, da znanje obstaja, tudi proizvodnja bi bila trajnejša in cenejša, a zatika se pri interesih kapitala. Prav zdaj se v tej panogi dogajajo velike spremembe.

Valu podražitev energentov so sledile številne surovine. Na to opozarjajo kmetje, ki neposredno čutijo dvig cen energentov, krmil, najbolj pa gnojil. Številni zato prelagajo njihov nakup. Zakaj se je proizvodnja tako zelo podražila?

"Glavna energijska potreba pri mineralnih gnojilih za proizvodnjo po Haber-Boschevem postopku je zemeljski plin oziroma nafta. Za kilogram dušika potrebujemo približno kilogram nafte, kar pa je zelo tesno povezano s ceno fosilne energije. Za proizvodnjo mineralnega dušika se v praktično vseh tovarnah potrebuje predvsem zemeljski plin. Ko se je cena tega dvignila, so imeli težave praktično vsi proizvajalci in nekateri so začasno celo ustavljali proizvodnjo. Cene gnojil na trgu pa so se v tem času potrojile. Predvsem pri dušiku (N) je šla cena z 0,7 evra na 1,9 do 2,2 evra za kilogram. Pri fosforjevih in kalijevih gnojilih pa je vpliv dviga cen energentov nekoliko manjši, saj se tudi porabi štirikrat manj energije. Kilogram fosforja (P2O5) je zdaj 1,3 evra, cena kalija (K2O) pa se je z 0,6 dvignila na 0,9 evra za kilogram."

Po prvi ustavitvi proizvodnje zdaj ta spet normalno poteka.

"Ja, uradne razlage, zakaj so se podjetja odločala za zapiranje, so bile, da se bodo prilagodili spremembam. Zaradi nenadne podražitve nafte in še bolj zemeljskega plina so imeli velike težave, kako to pretvoriti v ceno produktov. Zdaj večina spet normalno obratuje."

Cene pa še niso padle. Kakšne so napovedi - so nove cene mineralnih gnojil zdaj nova realnost? Bodo še rasle ali bi lahko tudi padle?

"O tem lahko le spekuliramo. Če se bodo cene energentov normalizirale, se bodo znižale tudi cene mineralnih gnojil, to je namreč zelo tesno povezano. A v ozadju teh podražitev so tudi prilagajanja na klimatske spremembe, s tem so verjetno tudi povezane višje cene energentov. Na to ne smemo pozabiti, čeprav so tukaj tudi širše politične in interesne povezave. Kar se tiče podnebnih sprememb, bo v prihodnje na industrijo mineralnih gnojil pomembno vplivala usmeritev evropskega zelenega dogovora, kjer je tudi zahteva, da se v prihodnje zmanjšajo izgube mineralnih (predvsem dušikovih) gnojil za 50 odstotkov in njihova poraba za 20 odstotkov. Industrijo lahko taka politika precej prizadene, a oni so se odločili, da bodo to obrnili v svoj prid."

Kako?

"Industrija ima dolgoletne znanstvene izkušnje, številne raziskave in prakso. Zdaj so oni tisti, ki dajejo roko Evropski komisiji in bodo pokazali pot, kako zmanjšati porabo mineralnih gnojil. Tako kmetom kot živilski industriji lahko svetujejo, kako pravilno gnojiti. Zato že začenjajo program, tako imenovano alianso med industrijo in kmeti. Program je zamišljen tako, da bo kmet, ki vstopi v alianso, dobil celotno znanje in sredstva. Od analize tal, satelitskega snemanja površin, analizo uspešne rasti in napotke, koliko in s čim naj gnoji. Dobil bo tudi potrebna gnojila teh podjetij po neki določeni ceni. Gre za to, da bodo ta podjetja kmete povsem spravila pod svoj vpliv in jih kontrolirala. Agrokemijska industrija bo s tem dobila tudi vse podatke o kakovosti tal, pridelku in podobno."

A kljub temu bodo kmetje kupovali manj gnojil.

"To je industrija, ki želi ostati. Ni industrija, ki je z danes na jutri. Dobičkov ne bodo več kovali le s prodajo gnojil, pač pa so to multinacionalke, ki hkrati dosegajo vrednosti na borzi. Oni bodo z vsemi podatki, ki jih bodo imeli o pridelkih in kakovosti tal, korak pred drugimi, zato bodo pobirali smetano na borznih trgih. Tukaj nikakor ne gre več le za zaslužke od prodaje gnojil. V alianso bodo dobili kmete, živilsko industrijo in tudi kmetijske svetovalce, ki bodo na terenu delali za njih."

Bo to veljalo tudi za naše kmetije? Kje je slovenski kmet znotraj tega sistema?

"Slovenski kmet se bo prav tako vključil v to alianso. Vstopil bo v to multinacionalko. Druge možnosti morda ne bo imel, zato ker zunaj alianse gnojil ne bo ali pa bodo bistveno dražja. Gnojila bo treba uporabljati na način, kot bodo rekli v aliansi. Pogodbo bodo sklenili s tem podjetjem, ki jim bo garantiralo ekonomsko preživetje, dobičke pa si bodo delili v podjetjih."

Pa so to že jasni cilji industrije ali gre le za napovedi, v katero smer bi lahko šel razvoj?

"V tujini se tak sistem že vzpostavlja, pri nas še ne, a bo verjetno tudi tukaj kmalu tako. Če bi se trg stabiliziral in bi spomladi bila cena gnojil spet normalna, bo verjetno malo kmetov vstopilo v to alianso in bo ta trend šel počasi naprej. Če bodo cene ostale, pa bo vstop bolj množičen."

Tako bi se svoboda kmeta precej omejila. Vidite še kakšno slabost? Morda tudi kakšno prednost takega sistema?

"Prva nevarnost je zelo okrnjena svoboda. Kmet se v takem sistemu ne more več svobodno odločati, ponovno postane tlačan, velik fevdalec pa je v tem primeru multinacionalka. Druga nevarnost je, da to prinaša postopno razgradnjo nacionalnih držav in njihove suverenosti. Če bodo kmetje začeli vstopati v alianse, ne bodo več potrebovali državnega programa oziroma bo državni program moral sodelovati s to alianso, drugače bodo nastali konflikti. Podobno velja za evropsko kmetijsko politiko, ki bo s temi podjetji morala sodelovati. Tehnološke rešitve, meritve in svetovanja so zdaj pod nadzorom vsake države posebej, po novem se to zliva v eno."

Kakšna je alternativa? Kmetijstva brez mineralnih gnojil pač ni.

"Lahko bi bilo, a treba je vedeti, da smo imeli pridelek pred uporabo mineralnih gnojil tisočletje na isti ravni. Pri nas smo tik po drugi svetovni vojni pridelali približno tono pšenice na hektar, zdaj je imamo na tej površini približno šest ton. Na hektarju polja smo pridelali tono in pol koruze, zdaj je pridelamo deset ton. To je revolucija, ki se je zgodila po vojni, in zaradi tega se je povečalo tudi prebivalstvo. Če bi le ukinili uporabo mineralnih gnojil, bi pridelek drastično padel. Če bi se kot družba vseeno odločili za to, bi morali spet povečati delež metuljnic – to so rastline, ki vežejo dušik iz zraka (npr. fižol, soja, grah). To bi zagotovilo nekaj dušika v zemlji za naslednje leto, a še vedno bistveno manj, kot so potrebe pri velikih pridelkih. S tem bi pridelali na primer tri tone pšenice na hektar, še vedno pa ne šest ton, kolikor je pridelamo zdaj. Če bi se odločili za sistem, ki mineralna gnojila uporablja minimalno ali sploh ne, bi morali na kmetijska zemljišča vrniti človeške iztrebke. Tudi to je ena od možnosti, ki pa zahteva spremembo celotnega septičnega sistema od stranišč do kanalizacije. To bi bila korenita družbena sprememba, a zagotovo najbolj trajnostna. Pri takih korakih so vedno prvi Skandinavci in Švicarji, ti že poznajo stranišča, ki ločujejo urin in blato. Iz urina se lahko enostavno naredi mineralno gnojilo, ki ga tam tudi že prodajajo. Tudi iz blata se da, če se iz njega posesa voda. Tako lahko dobimo substrat za predelavo. Seveda ga je treba obdelati, da nima kakih patogenih organizmov in da ne smrdi. Pojavljajo se sicer še pomisleki glede prisotnosti hormonov in ostankov zdravil, a vse snovi v tleh predelajo mikroorganizmi. Taki sistemi bi bili sprva možni v kakšnih testnih vaseh ali skupnostih. Spomnim se, ko sem bil na Kitajskem v eni taki skupnosti. Tam se miselnost povsem obrne. Tam je denimo živelo dvanajst članov družine in imeli so kakšnih sto kvadratov velik vrt. Če so šli na obisk, niso smeli tam na stranišče. Vse so morali nesti domov, da so lahko oskrbovali svoj vrt."

Bi to bilo mogoče tudi pri nas?

"Tak projekt smo že želeli zagnati v obliki eko vasi. Naredili bi moderno naselje hišk, ki bi bile ogljično nevtralne. Tam bi se naselile mlade družine, ki bi delale v bližini doma, od doma, ali pa bi zraven ustvarili še tehnološki park. Stranišča bi delovala na fotovoltaiko, vsebina pa bi šla na bioplinsko napravo. Model je kazal, da bi petsto ljudi, ki bi tam živeli, zagotovilo potrebna gnojila za sto hektarjev veliko kmetijo. To je tudi dovolj velika površina, da bi na njej zagotovili večino hrane za to skupnost. Občina Šentilj je bila za projekt kar precej zainteresirana, a na koncu ga nismo izpeljali. Tak projekt bi zahteval sodelovanje več ministrstev, to pa se pri nas nikoli ne zgodi."

Alternative torej obstajajo. Se z njimi v praksi ukvarja kakšna industrija?

"Industrija pripravlja alternative za proizvodnjo dušika na fotovoltaični način, in to prav zaradi podražitev energije, a za zdaj na ravni pilotnih projektov. Proces proizvodnje mineralnih gnojil, ki je v veljavi, zahteva ekonomijo obsega, kar pomeni, da se obrestuje le, če imamo zelo veliko tovarno. Pri fotovoltaiki pa se že majhna proizvodnja obrestuje. Pri tem bi lahko imeli lokalne tovarnice tudi pri nas, medtem ko velikih tovarn mineralnih gnojil nimamo. Pri novem procesu ne gre za nič kemijsko in tehnološko zahtevnega. Gre za to, da električna energija cepi vodo s hidrolizo, tako dobimo vodik. Iz zraka je treba cepiti še dušik in ta se potem spaja z vodikom. To se lahko dela, ko sije sonce. Druga tehnološka rešitev je plazemska tehnologija, ki tudi energijo pridobiva iz fotovoltaike. Iz zraka nastale dušikove okside brizgajo v gnojevko in s tem postopkom dobijo z dušikom obogateno gnojevko in iz hlapnega amonija, ki je v gnojevki, nehlapni amonijev nitrat. Tako obogatijo gnojevko, prav tako izgubi neprijeten vonj. Živinorejci bi na ta način lahko sami proizvajali manjkajoči dušik in bi bili povsem neodvisni od industrije. To so res zanimivi trendi. Bomo videli, kakšen bo razvoj v naslednjih letih."

Če bi ta industrija doživela preboj, alians, o katerih ste govorili prej, ne bi potrebovali.

"Tako je. A aliansa želi tak razvoj preprečiti, in to preko različnih okoljevarstvenih organizacij, kar je še posebej nenavadna, a stara praksa. Prej ali slej bodo lansirali informacijo, da se pri tej proizvodnji izločajo toksične snovi in da je to nevarno. To bodo zagrabile okoljevarstvene organizacije in novo industrijo začele rušiti. Taka je denimo zgodba o glifosatu. Da je škodljiv, pravijo naravovarstveniki, a se ne zavedajo, da so v resnici pod urokom multinacionalk, zoper katere se v resnici borijo. Tudi glifosat namreč želi v prvi vrsti uničiti fitofarmacija, saj z njim ne kuje zadostnih dobičkov."