Glorija Lorenci
Na kmetiji, ki šteje že nekaj stoletij, na 40 hektarjih njiv prideluje ječmen, nekaj koruze, sojo, repo, nizki fižol; dve tretjini zemlje ima v najemu. Je eden od šestih pridelovalcev ptujskega lüka. Njegove njive že skoraj dve desetletji niso videle pluga in požvižga se na to, ali bo glifosat prepovedan. Za kmeta ima nenavadno veliko prostega časa. Nič manj pridelka kot njegovi kolegi, ki kmetujejo konvencionalno, a veliko manjše stroške. In njegovo kmetovanje pomaga popravljati škodo, ki smo jo povzročili okolju.
Že dolgo je vdovec, tri otroke je pripeljal do kruha. Eden od sinov bo kmetijo peljal naprej, pravi Branko, a ob redni službi. Ker ta način kmetovanja ne zahteva 12 in več ur na dan od človeka, že dve sta dovolj. Ko se zvečer končajo poročila na televiziji, sede za računalnik, se priklopi na youtube in spremlja, kako kmetujejo po svetu.
O razumevanju zemlje
"Vedno me je zanimal stik človeka in zemlje. Da daš seme v zemljo in iz tega nekaj zraste, to je čudežno. Matematike se lahko učiš iz knjig, kmetijstva pa tako, da prideš na njivo, da zemljo primeš v roko, da jo čutiš, da veš, ali je prav vlažna za to, kar bi rad delal. Ko je suha, je trda, ko je primerno vlažna, je najbolj mehka in prhka, ko je preveč zalita, pa je itak blato. Nekoč so ljudje zemljo poznali, ker je bilo treba iti za plugom. Trpele so krave ali konji, če ni bila prava, pa tudi človek, ki je držal plug in hodil po brazdi. Vedeli so, kdaj orati. Danes lahko greš v klimatiziranem traktorju kadarkoli na njivo, nihče ne razmišlja, kakšno škodo dela prsti s težko mehanizacijo, ko je premokra ali presuha. In če misliš, da je zadosti gledati zemljo dol s traktorja, ne da jo primeš v roko - boljše, da vse pustiš. Ker je ne boš nikoli razumel. Ampak meni se zdi, da vedno manj kmetov jemlje zemljo v roke. Nekdaj so rekli: 'Tu bo pšenica, tu bomo imeli krompir, tu ne bo nikoli ječmena, ker ni prava zemlja zanj. Tam bodo travniki in tam ne bomo orali.' Danes je povsod vse. Kmet mora svojo zemljo poznati tako dobro, kot mora mož poznati svojo ženo. Če se dobro poznata, se razumeta. Pride včasih do težave, ampak če se razumeta, jo lahko premostita. Če se ne, pa je vsaka težava katastrofa. Pri zemlji je enako."
Iskanje nove poti
"Na naši kmetiji že leta ne orjemo. Zmeraj sem imel za primerjavo gozd, v katerem nihče ne orje, brana in mulči, pa je letnega prirasta devet ton na hektar. Kaj vse moramo narediti v poljedelstvu za devet ton pridelka! Tam sredi devetdesetih se je preko spleta že dalo priti do informacij - meni ta informacijska tehnologija ni najbolj pri srcu, ampak za pridobivanje znanja je pa imenitna. Skoraj nam že ne bi bilo treba več hoditi v šole. Premleval sem - tukaj na Ptujskem polju je lažji tip tal, 20 do 25 centimetrov prsti, potem pa si že na belem gramozu. In zakaj zdaj globoko orati, kot je bila praksa, in to kamenje prestavljati z enega mesta na drugo, pri tem trošiti ogromno nafte in časa? Zakaj res to počnemo?
S kolegom Milanom Rebernikom sva začela iskati nove poti in prišla do objave kmetijskega strokovnjaka dr. Rolfa Derpscha '10 korakov do uspešnega prehoda na direktno setev'. Derpsch je utemeljitelj nasvetov no-tilla (no-ne, till-oranje, op. p.), direktne setve v predhodno neobdelana tla. In tako sva prišla do podatkov, da imajo v svetu že nekajdesetletne izkušnje s to tehnologijo in da je na vseh kontinentih na milijone hektarjev polj, kjer kmetujejo brez posegov v tla. Ali z minimalnimi posegi in tako imenovano kompostirno obdelavo. Ne pa v Evropi. Le zakaj?"
Postali smo ujetniki evropske industrije kmetijske mehanizacije in fitofarmacije. Jaz se tega več ne grem
Ne s krampom in lopato!
"Na naših njivah že sedmo leto teče trajni poskus, v katerega sta vpeti obe fakulteti. Preizkušamo tehnologijo čistega no-tilla in tehnologijo minimalnega posega v tla, ki mu mi rečemo plitka kompostirna obdelava do deset centimetrov globine. Združili smo dobro kmetijsko prakso naših prednikov in sodobno. Človek nikoli ni šel na njivo s krampom in lopato, zmeraj z motiko. Zato je vsa kmetijska mehanizacija, ki ima za osnovo lopato ali kramp, za njive slaba. In taka je malone vsa. Šele leta 2011 smo po spletu naključij našli na Nizozemskem diskasti rahljalnik, orodje za plitvo kompostirno obdelavo z diski, ki oponašajo delo motike. Mene je to tako presunilo, da sem rekel kolegu: 'Greva v to tovarno, da vidimo, kaj ti ljudje spočenjajo.' V tisti mali tovarni na meji med Nizozemsko in Nemčijo, ki proizvaja za ameriški, ne evropski trg, smo ugotovili, da je tam živel kmet, ki je že pred petdesetimi leti začel razmišljati, kako bi zemljo obdeloval brez pluga. Jebemti, sem rekel, mi smo prišli v srce stvari, ki jo hočemo nadaljevati. Študirali smo literaturo, hodili po svetu in vedno bolj je bilo jasno, da je Evropa s svojim načinom industrijskega kmetijstva v slepi ulici. Medtem smo že začeli pošteno čutiti klimatske spremembe, začeli smo opažati, da v naravi ni več nekdanjih normalnih ciklusov. Kmetijstvo je produciralo, veliko produciralo, ko je dalo pridelke na svetovni trg, pa jih ni moglo prodati, ker so bili predragi.
Trije stebri
Dva pridelka
(Na njivi.) "Tudi sociološki učinek ni zanemarljiv. Ljudje pravijo, da je dober kmet tisti, ki je 24 ur na dan vpet v delo. To sploh ni res. Lahko si vpet 24 ur, pa ne boš mogel preživeti. Ni čudno, da mladi bežijo s kmetij, kdo pa si bo želel takega dela. Z ohranitvenim kmetijstvom ti ostaja časa na pretek. Imam čas iti na pivo, pogledati na kako drugo kmetijo, iti v tujino na ekskurzijo z našim združenjem, razpravljati, se pogovarjati, kot se zdaj midva - stvari pa tečejo. In enako obetavno je za male kmetije, ker so investicije v mehanizacijo minimalne v primerjavi z industrijskim kmetovanjem in ker lahko uspešno kmetuješ tudi ob službi.
Ohranitveni način kmetovanja mi omogoča dva pridelka, ker tla pod zastirko zadržujejo vlago in zastirka drži plevele v šahu. Če Bogec še kaj vrže z neba, sem itak zmagal. Posevek soje je zdaj pred cvetenjem. Pa mi rečejo: Zakaj soja? Saj ne dobiš subvencije zanjo. Ampak to je rastlina, ki se sama preskrbi z dušikom, samo stročnice to zmorejo, in ker gosto pokrije tla, pleveli nimajo možnosti. Ne potrebujem glifosata. Pridelal bom krasno krmo za živali in še obogatil tla. Z minimalno dela in finančnega vložka. Na strniščih že raste koruza in bo do jeseni pripravljena za silažo, zdaj grem na drugo žitno strnišče posejat sojo. Pol ure dela na hektar in minimalna poraba nafte. Potem pa bom samo še gledal, kako raste. Ampak enako kot pridelek je pomembno to, da so tla vedno bolj rodovitna in živa - glejte, koliko deževnikov je v njih! -, ker gradimo na bioloških in ne kemijskih procesih. Kaj ti pomaga pridelek, če je zemlja vse bolj uničena!"
