(INTERVJU) Andreja Kovač: Če se številke ne poklopijo, se ugasnejo luči

Leta 2008 ste odšli v Kanado - najprej študirat, kajne? Na National Theatre School v Montrealu, kjer sprejmejo le dva študenta vsaki dve leti. Velika čast torej za vas? Delali ste z velikimi režiserji, kot je Bruce Myers, igralci, kot je Peter Brooke; vaša mentorica je bila južnoafriška režiserka in dramatesa Yaël Farber ... Delali ste z Willemom Dafoejem pri projektu Life and Death of M. Abramović Boba Wilsona ... Tako pravi portal Sigledal. Kaj pa pravite na vso to "iniciacijo v Kanadi" vi iz prve roke?

"Ko sem dobila ponudbo, da študiram na National Theatre School, me je skoraj kap, ker je zelo, zelo težko priti noter. Hkrati sem se tudi zavedala, da sem na odločilni točki v življenju, saj bo to pomenilo, da moram prekiniti kar nekaj projektov v Sloveniji in pustiti kariero, ki je lepo napredovala, ob strani. National Theatre School je edinstvena institucija v Kanadi: je prva profesionalna institucija za gledališče v Kanadi, ustanovljena je bila v petdesetih letih, ko se je kanadsko gledališče šele začenjalo profesionalizirati. V Kanadi obstaja več kot 250 različnih šol, ki poučujejo igro, režijo, tehnične poklice. Večinoma so univerzitetni programi, nekaj jih je na ravni kolidža (poklicna šola). Ponavadi igralci najprej doštudirajo igro na univerzi, potem pa se najboljši prijavijo na avdicijo za National Theatre School. Ker je to edina nacionalna ustanova v Kanadi, so avdicije po vsej državi - Kanada je večja od Evrope -, in če prideš noter tukaj, življenjepis NTS odpre veliko vrat.

Eden izmed igralcev, ki je diplomiral isto leto kot jaz, je tri dni po diplomi dobil glavno vlogo v predstavi na Broadwayu. Diplomanti te šole so pionirji gledališča v Kanadi. Ne gre samo za to, da je nekdo dober, ampak mora vsaj na področju režije biti tudi vizionar, ki želi bistveno doprinesti h kanadskemu gledališču. Šola ima odlične zveze in veliko denarja in res omogoča študentom, da delajo na najvišji ravni. Meni so na primer organizirali, da sem lahko delala z Bruceom Myersom na Kralju Learu, kar je bila nepozabna izkušnja. Šola je bila zelo koristna, a tudi zelo naporna izkušnja, saj sem bila nenadoma primorana brati in pisati v angleščini na veliko bolj zahtevnem nivoju, kot je pogovorna angleščina, ki sem je bila vajena - brati Shakespearja v angleščini je kar zahtevno, še posebej do detajlov, ki jih mora poznati gledališki režiser. Projekti v šoli so trajali en, dva ali maksimalno tri tedne. Za vsak projekt smo morali pripraviti tri predloge, stroškovnik, koncept, razpisati avdicijo, zasesti igralce in potem narediti projekt v maksimalno treh tednih. Medtem ko vadiš en projekt, vedno pišeš koncepte za vsaj dva druga in izbiraš igralce za vsaj še enega, tako da tempo je zelo, zelo drugačen kot v Sloveniji. Za Kanadčane je šest ali osem tednov gledaliških vaj pravljica. Jaz sem sedaj navajena postaviti predstavo v dveh tednih od prve vaje do premiere.

Ker je šola v Montrealu, sem imela tudi predavanja v francoščini, Montreal pa ima pravzaprav dve gledališki sceni, ki sta povsem ločeni: francosko gledališče, ki je podobno evropskemu, in angleško, ki je povsem amerikanizirano; bazira na besedilu, za naše pojme precej dolgočasna uprizoritev, povsem zvesta originalnemu besedilu, a la Broadway ali britanski teater. Morala sem se naučiti delati v obeh pristopih."

Kaj pa delo z igralcem Williamom Dafoejem?

"Biti del projekta Life and Death of Marina Abramović je bilo super. Vedno me je zanimalo, kako poteka delo z zvezdniško zasedbo na velikih projektih, in pri tem projektu sem imela možnost biti na vajah in v backstageu predstave. William Dafoe je super, vedno je bil prvi na vajah, čeprav je bil na urniku šele ob devetih zjutraj, je vsak dan prišel dve uri prej za ogrevanje, jogo za sprostitev. Nikoli se ni pritoževal nad ničimer, čeprav smo včasih imeli vaje po deset ur, brez pavze, v kostumu, maski, zakopan v kup papirja na odru. Res je prijazen in fantastičen igralec. Pri tem projektu je bilo zelo zanimivo opazovati tudi logistiko ozadja, kako zvezde skrbijo za promocijo: fotografi so na primer dovoljeni samo, ko so v maski in dizajnerskih oblačilih, pred intervjuji so vedno v telovadnici, maski, botoksu. V času vaj pa so povsem normalni ljudje. Zanimivo je bilo tudi videti, kako za vsakim zvezdnikom stoji ekipa asistentov, ki so non stop na telefonu in mailu za njihovo promocijo in jim pomagajo urejati življenje. To je res noro videti.

Te izkušnje so mi razblinile vse iluzije glede zvezdništva - vse je zgolj trdo delo, pomembno je, koga poznaš, ostalo pa je veliko sreče."

Kako človek opravi z dilemo ostati ali oditi? Bili ste že zaželena in nagrajevana režiserka doma, pa ste se vseeno odločili za Kanado. Kako to?

"Dilema je bila zelo velika. A v času, ko sem študirala v Montrealu, sem tudi osebno doživela precejšnje spremembe: mnogo prezgodaj mi je umrla mama, poleg nje pa sem izgubila še kar nekaj družinskih članov. V času šolanja se z izgubami preprosto nisem imela časa spopadati, ker je študij zelo zahteven: dobesedno sedem dni na teden po 14,16 ur na dan. Šele po diplomi pa sem bila soočena z dejstvom, da je moje življenje drugačno in da bi bila Slovenija, v katero bi se vrnila, drugačna. Najprej je bilo težko. Vse je bilo treba začeti znova, preselila sem se 600 kilometrov stran iz Montreala, nisem imela prijateljev, dela, socialnega kroga. A hkrati sem se zavedala, da imam edinstveno priložnost poskusiti nov izziv - živeti in uspeti izven Slovenije. Zanimiva mi je bila ideja, da bi ustvarila prvo gledališče v mestu z osemsto tisoč prebivalci, gledališče, ki bo živelo tudi, ko mene več ne bo. Mogoče so vse te izgube pripomogle, da sem se osredotočila na cilj v življenju - gledališče je moja prva ljubezen, moj otrok, moje življenje. Biti sam na drugem koncu sveta izostri, kaj ti je v življenju pomembno, brez česa preprosto ne moreš živeti. Ko jasno vidiš cilj pred seboj, je vse ostalo le vprašanje časa. Slovenija mi je veliko dala in upam, da bom njeno ime in njene umetnike imela priložnost promovirati v Kanadi."

Po diplomi ste se preselili v Toronto, kjer zdaj vodite gledališče. Kakšno gledališče je to in kako ste se spoprijemali s težkima zadnjima skoraj dvema sezonama, zaznamovanima s pandemijo?

"Leta 2015 sem ustanovila prvo profesionalno gledališče v mestu Mississauga, ki ima 821 tisoč prebivalcev. Vem, da se sliši nenavadno, da sem ustanovila gledališče, a v Kanadi gledališča ne ustanovi država ali mesto kot pri nas. Tukaj ni nacionalnih ali mestnih gledališč, kot so v Sloveniji SNG-ji. Gledališče ustanovijo posamezniki ali skupine ljudi, ki morajo potem poskrbeti za financiranje in ugotoviti poslovni model, ki bo gledališču zaslužil dovolj denarja, da bo preživelo. Država, mesto in provinca prispevajo sredstva v obliki razpisov, a le po tem, ko si pokazal uspeh in da si sposoben zaslužiti sredstva in privabiti dobro ekipo - ne samo umetniško, tudi marketinško in poslovno. Profesionalna gledališča morajo dosegati določene zahteve po primernem plačilu in urniku, da se lahko pridružijo Združenju profesionalnih gledališč (PACT - Profesional association of Canadian theatres).

Kanadska profesionalna gledališča bi lahko generalno razdelili na tri skupine: velika gledališča z lastno gledališko hišo (letni proračun od 2 do 60 milijonov dolarjev); neodvisna gledališča, ki najemajo dvorane za uprizoritve (letni proračun od 300.000 do 2 milijona) in mala gledališča, ki so bolj produkcijske skupine brez lastnega prostora (letni proračun od 40.000 do 300.000 dolarjev).

Moje gledališče se imenuje Crane Creations Theatre Company, trenutno smo v drugi skupini, začeli pa smo tako kot vsi - kot malo gledališče. Trenutno zelo hitro rastemo, imamo tudi načrt, da bi imeli svojo dvorano. Slednje je zelo zahtevno, saj morajo gledališča sama zaslužiti dovolj denarja, da kupijo ali najamejo zemljišče, zgradijo dvorišče ali obnovijo obstoječo stavbo in jo spremenijo v gledališče. Kanada spada med države z najbolj dragimi nepremičninami na svetu, kar nam povzroča nemalo težav pri pridobitvi prostora za gledališče, a ostajam optimistična. V prihodnjih desetih letih si želim malo dvorano, tako imenovano black box gledališče s 100 do 200 sedeži. Trenutno imamo okoli 100 kvadratnih metrov velik prostor, s pisarno, skladiščno sobo za tehniko, kostume, rekvizite in bralno sobo, polovica prostora pa je studio za vaje. Za potrebe produkcije najamemo gledališče ali se povežemo z drugimi, večjimi gledališči.

V marcu organiziramo mednarodni lutkovni festival, ki smo ga lansirali leta 2020 - dobesedno na prvi dan korone. Festival je preživel in raste. Leta 2023 upamo tudi na slovensko udeležbo. Poleg lutkovnega festivala poleti zaposlimo petnajst mladih umetnikov, s katerimi delamo dve predstavi. Med letom pa razvijamo lastno produkcijo. Nenehno se tudi trudimo razvijati novo publiko z raznimi akcijami v mestu. Trenutno vsak prvi četrtek v mesecu beremo drame z različnih koncev sveta. Ta aktivnost je zelo pomembna, saj je mesto, kjer se nahajam, zelo multikulturno - 56 odstotkov ljudi je imigrantov z vseh koncev sveta.

Crane Creations sem začela sama, sedaj pa sem zelo ponosna na dejstvo, da imamo pet stalnih uslužbencev, uspelo pa nam je tudi pridobiti finančno podporo tako mesta kot province in številnih državnih ministrstev.

Leta 2019 smo bili sprejeti v Kanadsko združenje profesionalnih gledališč, jaz pa sem bila tudi izvoljena v nadzorni odbor (Board of Directors) UNIMA Kanada in združenja lutkovnih umetnikov province Ontario. Dela mi ne zmanjka.

Pandemija nas je seveda zelo prizadela, saj je vlada zaprla gledališča za skoraj dve leti. Kar nekaj gledališč je bankrotiralo. Sama pa s ponosom povem, da smo eno izmed redkih gledališč, ki je med pandemijo celo raslo. Naša ekipa se je takoj po začetku pandemije začela učiti digitalnih orodij, tako da sedaj obvladamo avtomatizacije, pred kratkim smo začeli eksperimentirati tudi s 360-stopinjsko kamero. Prav zaradi dejstva, da smo agilni ter da se hitro prilagajmo in vedno učimo novih spretnosti, nas sedaj podpirajo mnoga ministrstva, ki so bila pozitivno presenečena, kako dobro smo se prilagodili."

Razlike med slovenskim in kanadskim teatrom so enormne - ne le organizacijske, tudi vsebinske najbrž. Že v nekaterih temeljnih stvareh, denimo tem, da gledalci ne smejo uporabljati parfumov ... Cela vrsta reči je, o katerih mi tukaj sploh ne razmišljamo, v Kanadi pa ...

"Razlik je ogromno! Spoštovanje do kolegov je na prvem mestu ... Na vajah se vedno najprej vpraša, ali se lahko dotakneš soigralca, in šele z eksplicitnim dovoljenjem se zgodi kakršenkoli dotik, tudi majhen dotik roke. Nadlegovanje je zelo resno obravnavano, če se kdorkoli pritoži.

Parfum, ja, res je, gledalci v gledališče ne gredo nadišavljeni, ker bi lahko to koga motilo. Higiena je zelo pomembna, tuširanje, a brez vonja, da ne draži koga, ki bi lahko bil alergičen. Če nekdo reče, da ga moti parfum, ne bo nihče uporabljal dišav.

Pred vsako predstavo obvezno posvarijo gledalce, če je v predstavi glasen pok, orožje ali če predstava govori o temah, ki bi lahko bile za koga žaljive ali občutljive, na primer samomor, spolno nadlegovanje, kletvice, prizori nasilja ali seksa ...

Verjetno največja razlika je v finančni podpori gledališča: v Kanadi gledališča povprečno prejmejo le okoli 28 odstotkov iz dotacij, ostalo morajo zaslužiti s prodajo kart, sponzorji, prijavljanjem na zasebne razpise. Ta sistem ni dober, ker pomeni, da imajo gledališča na programu manj zahtevna dela, za bolj komercialen okus. Hkrati so tudi finančno zelo ranljiva, ker če gre en projekt slabo, lahko tudi večje gledališče dejansko bankrotira in zapre vrata za zmeraj. Zaradi vsega tega je zelo težko najti delo v gledališču, saj nihče ne bo zaposlil začetnika. Manj kot dva odstotka univerzitetno izobraženih igralcev, režiserjev, piscev dejansko uspe narediti kariero v gledališču v Kanadi. Naše gledališče se trudi pomagati mladim in umetnikom, ki so se izobraževali v tujini in poskušajo graditi kariero v Kanadi. Sama sem imela namreč ogromno srečo, da mi je uspelo priti v NTS, brez tega mi ne bi uspelo. Sedaj pa želim pomagati drugim, ki nimajo te sreče in možnosti razumeti, kako gledališče tukaj deluje."

Ste tudi profesorica režije. Kaj predavate?

"Ponavadi učim režijo, poslovni pristop v gledališču, občasno evropsko gledališče, dramaturgijo in igro. Pri nas imajo šole veliko gostujočih profesorjev, ki poskrbijo, da imajo študenti dostop do kar se da velikega kroga različnih umetnikov. Tako ohranjajo svežino in razširjajo obzorje. Osebno zelo rada učim, a imam zadnje čase zelo malo časa za učenje. Lastno gledališče terja ogromno dela - od pisanja predlogov za financiranje do potovanj na festivale, sodelovanja v mestnih planih za kulturo ..."

Kako udejanjate svoje projekte? Imate kaj stikov s slovenskim teatrom, morda slovensko dramatiko? Ali je kaj Slovencev v Torontu, se kaj družite?

"Slovenski teater spremljam preko spleta, berem portal MMC, obiščem spletne strani gledališč. Ko sem v Sloveniji, grem obvezno pogledat kakšno predstavo in se dobim s kolegi. Zelo rada bi spet režirala v Sloveniji, saj imam malo priložnosti govoriti slovensko, kar vpliva na raven znanja jezika. Tale intervju je dobrodošla sprememba.

Sem v stiku s Slovenci v Torontu in Severni Ameriki, sem članica združenja za slovenske študije v ZDA (Society for Slovene studies). Več povezovanja je bilo, ko smo prevajali Ivana Cankarja. Sicer pa imam poleg Slovencev prijatelje s celega sveta. V državi, kot je Kanada, je pomembno, da si odprt."

Vaše delo v domovini je bilo zelo mnogoplastno, od samega začetka ste bili odlična mentorica na slovitem Prvem odru v Mariboru. Že zelo mladi ste delali ogromno z lutkami, pa tudi v vseh velikih institucijah skoraj. Kakšno je slovensko gledališče zdaj, ko ga gledate z distance?

"Slovensko gledališče je odlično! Slovensko profesionalno gledališče je eno izmed najboljših na svetu, zelo prepoznavno in spoštovano. Super je, da se slovensko gledališče ne poskuša komercializirati, ker žal v komercialnem prostoru nima možnosti preživetja. Slovensko profesionalno gledališče mora ostati alternativno, neodvisno, avtorsko - to je njegov trg, komercializacija bi ga pokopala.

Slovenija ima tudi zelo bogato tradicijo ljubiteljskega gledališča, ki je po mojem mnenju neposredno povezana s kvaliteto profesionalnega gledališča, saj proizvaja izobraženo publiko in skrbi za podmladek. Gledališka šola Prve gimnazije je odličen primer: zadnje generacije najboljših slovenskih igralcev prihajajo iz njenih vrst, pa seveda Šentjakobsko gledališče v Ljubljani in skupine z dolgo tradicijo, ki delujejo na Jesenicah, v Škofji Loki, Hotinji vasi.

Več bo treba narediti le na področju mednarodnega sodelovanja, še posebej v izobraževanju. AGRFT nujno potrebuje več stika s predavatelji iz tujine, več bi moralo biti gostujočih predavateljev, ki bi prišli za teden ali dva ali samo za projekt. morajo imeti priložnost delati z več različnimi režiserji, mentorji. Žal zaprtost AGRFT omogoča tudi nezdrave pogoje za delo, kar je bilo razvidno iz grozljivih zgodb študentk o spolnih zlorabah s strani profesorjev. Za kaj takega v Kanadi ni tolerance, profesorja bi takoj odpustili in šel bi v zapor. Zdi se mi nesprejemljivo, da AGRFT deluje bolj kot kult kot pa izobraževalna ustanova. Študenti se morajo počutiti varne in nujno mora biti distanca med profesorji in administracijo. Na 'akademiji' v Kanadi je predstojnik oddelka bolj administrativna vloga, učitelji pa prihajajo za par tednov. Tako imajo študenti priložnost delati z veliko različnimi režiserji in spoznati različne pristope k delu."

Ste bili kaj doma zadnja leta, v Mariboru?

"V Slovenijo pridem vsaj enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi poleti in za praznike (božič ali veliko noč), razen med pandemijo, ko je bilo težje potovati zaradi zaprtih meja in omejitev potovanj. Nazadnje sem bila v Sloveniji novembra 2021, načrtujem pa obisk poleti 2022. Upam, da bo takrat pandemija počasi šla h koncu in bom lahko spet prihajala bolj pogosto, saj pogrešam prijatelje, sorodnike, gledališče, hrano."

Kako, mislite, bo nova realnost ali postkoronsko obdobje, če sploh bo kdaj prišlo, vplivalo na teater? Zdaj, pravite, delate dvojno - za splet in v živo ...

"V Kanadi je velik pritisk na gledališča, da obdržimo vsaj digitalne aktivnosti. Trenutno se veliko vlaga v digitalizacijo 'žive' kulture, kot so gledališče, ples, glasba, vizualne umetnosti. A žal so nekatere zvrsti bolj primerne za digitalizacijo kot druge. Glasba in vizualne umetnosti so zelo primerne za prenos v digitalni medij, še posebej vizualni umetniki lahko na ta način dosežejo globalni trg. Kar nekaj mednarodnih platform se je pojavilo, ki promovirajo in prodajajo umetnike s celega sveta, na primer Singulart, Artsy. Slovenski slikarji in kiparji, kot kaže, še niso prepoznali priložnosti teh platform. Upam, da se bo v prihodnje to spremenilo in bo več slovenskih umetnikov promoviralo svoja dela v svetovni javnosti. Tudi z glasbo se da lepo prodreti na svetovni trg preko kanalov Youtube, Spotify. Ni več treba imeti založbe, da lahko glasbenik uspe.

Gledališče in do neke mere ples žal nista preveč primerna za digitalizacijo. Glavni razlog so stroški. Gledališka predstava je sama po sebi zelo draga produkcijsko, treba je plačati igralce, tehnike, režiserja, kostumografa, scenografa. S prenosom v digitalni medij vsi ti stroški ostanejo, nastanejo pa dodatni stroški snemalca, montažerja, osvetljevalca, kamere, montaže. Končni izdelek gledališča v digitalni obliki je nekje med filmom oziroma televizijo in gledališčem, tako da bo po mojem mnenju gledališče ostalo živa umetnost. Osebno sem prepričana, da bo gledališče v naslednjih desetih letih začelo doživljati razcvet, saj se bodo ljudje naveličali zaslonov in telefonov in bodo iskali dogodke v živo. Poleg tega pa bo gledališče še naprej raziskovalo dramaturške možnosti digitalnega medija in razvilo lastno dramaturgijo na tem področju. Družba se vedno bolj avtomatizira in različne službe prevzemajo roboti in računalniki, zato je zelo pomembno vlagati v ustvarjalnost, saj bo ta eno izmed redkih področij zaposlitev v prihodnosti. Gledališče se je vedno prilagodilo, ne glede na vojne, kugo ali naravne katastrofe, in našlo način, kako izražati človeškost. Prepričana sem, da bo tako še tisoče let."

Bi lahko govorili o razlikah med evropskim teatrom in neevropskim, "prekooceanskim", ameriškim, kanadskim? Verjetno so največje razlike v modelih financiranja?

"V Kanadi in ZDA ni repertoarnega gledališča, kot ga poznamo v Sloveniji. Z repertoarnim gledališčem imam v mislih poslovni model gledališča, kjer so igralci stalno zaposleni v gledaliških hišah. Tukaj stalne zaposlitve za igralce ni. Najdaljša pogodba za igralce je osem mesecev. Vsi delamo projektno, ponavadi s pet do deset tednov dolgo pogodbo. Igralci imajo pogosto še eno ali dve službi, ker ne zaslužijo dovolj, da bi lahko živeli samo od igre. Se spomnite, kako se v ameriških filmih vedno šalijo, ko nekdo reče, da je igralec, in ga vprašajo, v kateri restavraciji dela? To je v Kanadi dejansko realnost. V večini igralci delajo kot natakarji, vmes pa drvijo z ene avdicije na drugo. Režiserji večinoma vodijo, ustanovijo svoja gledališča ali delajo kot administratorji. Šele ko si se dokazal, da si vedno sposoben najti finance za projekt, se zate začnejo zanimati večja gledališča. Ta del je pogosto neznan in ljudje velikokrat pravzaprav ne razumejo, kako graditi kariero. Slovenski gledališki sistem je v primerjavi s kanadskim pravljica.

Ta projektni način dela potegne za seboj tudi program. V Sloveniji ima predstava premiero in potem ostane na repertoarju vsaj eno sezono, igra se jo nekajkrat na mesec. Nekatere predstave igrajo tudi več let. V Severni Ameriki ima predstava premiero, nakar jo igrajo osemkrat na teden (šestkrat zvečer in dve popoldanski matineji) ponavadi okoli tri tedne, nakar se predstava ali podaljša, če se še prodaja, ali pa zapre - scena se zavrže, ekipa se razpusti. To prinese določene posledice - scena in kostumi imajo tukaj bistveno manjši budžet, razen pri velikih muzikalih ali broadwayskih predstavah z zvezdniško zasedbo. A osnovni vložek, da narediš tako predstavo, je par milijonov, tako da tukaj je gledališče v prvi vrsti šovbiznis. Če se številke ne poklopijo, se ugasnejo luči.

Gledališče, in tudi druga kultura, tudi nima kulturne ali jezikovne vloge, kot jo ima v Sloveniji - ker je država tako multikulturna, financira različne institucije: indijski ples, afriško glasbo .... Različne skupine ljudi morajo imeti enake možnosti. Trenutno je prioriteta pri financiranju ljudi, ki niso belci, saj so bili v preteklosti izpostavljeni diskriminaciji."

Morda še kaj zanimivega o kulturnih razlikah, o katerih nimamo pojma s te naše mikromini slovenske perspektive ...

"Kar nekaj je kulturnih razlik. Spoštovanje do drugačnosti v vseh pogledih je v Kanadi zelo pomembno. Na intervjuju za delo te delodajalec ne sme vprašati po spolu, religiji, spolni usmerjenosti, nič osebnega. Vsi imajo enake možnosti in spoštovanje. Predvsem spoštovanje do žensk. Pred časom sem gledala slovensko televizijo, kjer se je v intervjuju v živo pijan gost dotikal novinarke na zelo neprimeren način. V Kanadi bi ga v petih minutah aretirala policija.

Vsi veliko več delamo. Ljudje imajo dva tedna dopusta (deset delovnih dni) in pet dni bolniške. Veliko ljudi ima po dve službi.

V Kanadi je vse super ogromno in zelo daleč. Če bi se peljal z avtom od Halifaxa (na vzhodu) do Vancouvra (na zahodu), bi za to pot potreboval pet dni neprekinjene vožnje. Z letalom traja šest ur z enega konca na drugega. Imamo šest časovnih pasov. Ko sem v Sloveniji, včasih skočim z avtom v Benetke ali na Dunaj. V Kanadi so to normalne razdalje. Večina ljudi dnevno potuje vsaj 90 minut v eno smer na delo z avtom ali vlakom.

Nepremičnine so super drage, še posebej v Torontu. Normalna družinska hiša stane več kot milijon dolarjev, plače pa niso enormno višje kot v Sloveniji. Pitje alkohola v Kanadi ni preveč sprejemljivo. Družabno se spije kozarec ali dva, službeno niti kozarca vina. Droge (marihuana in izdelki, bazirani na njej, ter čudežne gobe - magic mushrooms) so legalizirane in jih lahko kupiš kjerkoli. Država lepo služi z davki na te izdelke in iz njih financira zdravstvo, ceste, šole. Vsi so super prijazni, vsak te vpraša, kako si, v trgovinah te povprašajo po imenu, postrežba je res prijazna, ker natakarji večinoma živijo od napitnin.

Kanada je zelo odprta do imigrantov. Letno jih sprejme 400 tisoč. Imigracija je pomemben del davkov, ki ustvarjajo socialno mrežo. Tudi Slovenci pogosto migrirajo v Kanado, obstajajo pa tudi programi za študente, ki lahko pridejo delat za leto dni. "

Projekt Cankar gre na Zahod/Cankar goes West ste zasnovali skupaj s Prešernovim gledališčem Kranj in ga spodbudili, ko ste ugotovili, da Cankarja sploh nismo imeli v angleščini. Vseh sedem Cankarjevih dram je prevedlo šest prevajalcev iz treh držav. Ko ste hoteli v Kanadi predlagati Cankarja v repertoar, ste to ugotovili. Ob Tini Mahkota in Michaelu Bigginsu ter drugih odličnih prevajalcih ste se lotili tega dela. Kakšni so odzivi v svetu, v Kanadi?

"Projekt prevajanja Cankarjevih dram v angleški jezik sem sprožila, ker sem iskala njegove drame v angleščini in na svoje ogromno presenečenje ugotovila, da niso prevedene. Prešernovo gledališče Kranj je bilo takoj za, da se prijavimo na evropski razpis. Napisala sem prijavo, in ko smo dobili sredstva, smo startali. Danes je vseh sedem dram prevedenih, izdane so v ličnem kompletu ter dostopne tudi v fizični in digitalni obliki preko spleta. Drame so tudi lepo darilo za prijatelje in obiske iz tujine; sama najraje podarjam slovenske knjige, prevedene v angleški jezik.

Promovirati Cankarja v svetu je zelo zahtevno, saj trenutno evropski moški avtorji bele polti niso preveč popularni - prioriteta so avtorji, ki so bili zgodovinsko prikrajšani: ženske, ljudje iz koloniziranih narodov, drugih ras ...

Ko ga ljudje preberejo, so presenečeni nad kvaliteto njegovega dela. Primerjajo ga s Strindbergom, Ibsenom in dramami Antona Pavloviča Čehova. Sedaj, ko imamo drame prevedene, je naslednji korak uprizoritev. A ker imajo njegove drame veliko zasedbo, je za uprizoritev Cankarja potrebno gledališče z zelo velikim budžetom. Taka gledališča se težko odločajo za uprizoritev manj znanih avtorjev, saj morajo preživeti od prodaje kart. Če bi bil Cankar iz Kitajske, bi bilo lažje, saj je tržni potencial za prodajo kart velik, v Kanadi je veliko Kitajcev. Slovenci smo preprosto premajhni, kar za gledališče predstavlja tveganje. A to me ne ustavi. Prepričana sem, da bomo kmalu videli Cankarja v angleščini na odru."