(INTERVJU) Božo Vrećo: Sevdah mi je dal tako rekoč vse

Srečati se z Božem Vrećem je, kot bi srečal starega prijatelja. Četudi gre za prvo srečanje in ga poznaš le preko njegovih pesmih in modnih kreacij, ki so del njegove podobe, te takoj osvoji z neizmerno toplino, ki veje iz njegovih kot tolmun temnih oči, in neizumetničeno prijaznostjo, ki jo izkazuje ves čas pogovora.
Dobila sva se v čajnici Franc & Sophie, streljaj stran od sarajevske katedrale. Ne le zato, ker Vrećo veliko raje kot kavo pije čaj, temveč ker se v tej čajnici - katere lastnik Adnan Smajić mi prišepne, da je pevec, ki je v nekaj letih s svojim glasom in izvedbo bosanskega sevdaha osvojil svet, lastnik čudovite zbirke čajnikov v Evropi - počuti kot doma. Poleg angelskega glasu, kar je najpogostejši pridevnik, s katerim glasbeniki kritiki pa tudi poslušalci označujejo njegovo petje, izstopa tudi vizualno. Z vselej do potankosti urejenim videzom ter pogosto v ženskih oblekah in visokih petkah izraža svojo dualno naravo in je obenem modna ikona. Z vsem tem in tetovažami po celem telesu je tako Vrećo iz sebe in svoje podobe ustvaril edinstven umetniški koncept.
Pevec, ki s svojim sevdahom ruši meje med tradicionalnim in modernim, bo svoj 36. rojstni dan proslavil s koncertom 17. oktobra v ljubljanskem Cankarjevem domu z ekipo glasbenikov, ki jih je zbral s celotnega Balkana, kajti "da bi začutil sevdah ni nujno, da si iz Bosne in Hercegovine". "Pri sevdahu so ključna čustva in ta so univerzalni jezik, s katerim komuniciramo. Vsak glasbenik prispeva nekaj svojega, svoje čutenje. Dajem jim veliko svobode pri umetniškem izražanju, obenem pa so del tistega, kar oblikujem sam. Ves koncert bo ena velika improvizacija, način izvedbe pesmi se bo rojeval sproti in publika bo lahko v nekem trenutku tudi del koncerta. V tovrstnih koncertih zelo uživam," je že v uvodu pogovora ob srkanju matcha čaja z nekoliko dodanega mleka pojasnil Vrećo, ki pravi, da se občasno vendarle vrača tudi k praizvoru, prakoreninam sevdaha, ko na posameznih koncertih poje le a cappella. "Sevdah kot pesem se je rodil s prepevanjem izključno ženskega glasu, ko se je ženska skozi pesmi želela osvoboditi, izraziti ljubezen do nekoga, čigar ljubezen so ji prepovedali ali je bila neuslišana, ali pa so bili drugi razlogi, zaradi česar zaljubljenca nista mogla biti skupaj, a je njuna ljubezen tlela še naprej."
{instagram}https://www.instagram.com/p/B2qTKdlFPTZ/{/instagram}
Z leti si torej vse bolj drznete tudi improvizirati?
"Da, čeprav sem tudi na začetku kariere že improviziral z glasom. Kljub improvizaciji pa ne odstopam od svojega osebnega izraza. Nikoli nisem želel nikogar kopirati, pesmim želim dati svoj pečat, kar je skozi mojo interpretacijo, barvo glasu in pristop tudi videti. Res pa je, da sem se učil od največjih mojstrov sevdaha; veliko sem poslušal Himza Polovino, Nedo Mamula, Zehro Dejović, Ksenijo Cicvarić, Selima Selihovića, Zaima Imamovića in Muhameda Mešanovića Mašuro ter si tisto, kar mi je bilo pri njih zanimivo, prisvojil ali predelal na svoj način. Odraščajoč v Foči sem poslušal tudi veliko jazza, bluesa, soula in gospela, kar je prispevalo k mojemu načinu izvedbe sevdaha, kjer je veliko improvizacije in komuniciranja z glasbeniki. Lani, ko sem nastopil na Broadwayu v New Yorku, s tamkajšnjimi glasbeniki nismo imeli niti ene tonske vaje - seveda so oni prej poslušali mojo glasbo -, a se je kljub temu vse idealno združilo na odru. Bil sem popoln dirigent, ki jih je v določenih delih vodil, spet v drugih pa sem jim dal svobodo, da se izrazijo, da začutijo mene in publiko. Da začutijo to ljubezen."
Kako bi definirali svoj sevdah?
"Težko ga je definirati, ampak kritiki ga označujejo kot neosevdah, postmoderna, avantgarda sevdaha, saj gre za povsem drugačen pristop od tradicionalne izvedbe. Je pa res, da je tudi v mojih izvedbah, ki jih zaznamujejo še ples, gibanje, melizmatika, s katero se poigravam, pridih starega, ki ima že več kot 500-letno zgodovino. Potrebna je določena doza obojega, in šele ko ujameš primerno količino obeh, je to prava umetnost. V ničemer se ne sme pretiravati, pa tudi ne ostati nedorečen."
Najlepši kompliment, ki sem ga prebrala o vašem petju, je, da gre za umetniški ezan (v islamu poziv k molitvi).
"Ooooh. Sevdah je nastal kot simbioza islamskega ezana, bizantinskega petja in sefardskega pogrebnega ali poročnega petja. Ko se to troje združi, dobiš prekrasno simbiozo, ki je sevdah. Ta spregovori z vso nostalgijo, melanholijo, ljubeznijo, ki ni uslišana, a je kljub temu še vedno prisotna, otipljiva. Zato so take pripombe zame gotovo kompliment, saj ljudi moje petje vrača k sebi, jim daje moč in motivacijo, da raziskujejo sami sebe, da so srečnejši sami s sabo, da poskusijo nove stvari."
Kaj je vam dal sevdah?
"Meni je dal tako rekoč vse. Od svobode, da kot dualna oseba lahko povsem svobodno živim, ustvarjam, komuniciram s svetom. Da živim življenje svobodno, kot je le mogoče. Občutek imam, da me je sevdah v nekem trenutku celo rešil. Sicer sem odrasel s sevdalinko, saj je imela moja mama nenehno prižgan radio, a za sevdah moraš dozoreti, v življenju doživeti in preživeti veliko, tudi ljubezenska razočaranja. Vse te sekvence v različnih življenjskih obdobjih nas klešejo in oblikujejo, zato sem šele s 26 leti, ko sem že bil na podiplomskem študiju (diplomiral je iz arheologije, op. p.), ugotovil, da je moja največja izkopanina sevdah. Da je to nekaj, zaradi česar sem bil ustvarjen, kar je moja misija, moja pot in cilj obenem. In tega nisem nikoli obžaloval.
Ob koncu študija v Beogradu so se mi zgodile stvari, ki so mi le potrdile, da sem na pravi poti in da bom v sevdahu našel mir in spokoj, mogoče celo smisel življenja. Takrat sem si rekel, to je to, nimaš več kaj iskati, saj si se v sevdahu našel, zdaj moraš samo izpopolnjevati svoje petje in noro verjeti v svoje sanje. Te se uresničijo le, če vanje verjameš in obenem vložiš ves svoj trud in talent, če si požrtvovalen in vztrajen. Verjel sem vase in v to, da mi bo bog pomagal v težkih trenutkih preizkušenj, in tako sem z zgolj dvema kovčkoma, brez sorodnikov in prijateljev in le z denarjem za nekaj mesecev najemnine, odpotoval v Sarajevo. Ta izkušnja me je izbrusila, saj sem si moral v le nekaj mesecih zgolj s svojim glasom izboriti prostor. Uspelo mi je, da sem se v sedmih, osmih mesecih povezal s pravimi ljudmi, da so začele televizijske postaje govoriti o meni, da so ljudje prišli na koncerte in da sem posnel svoj prvi album z bendom Halka."
{instagram}https://www.instagram.com/p/B2j2_RnFjw1/{/instagram}
V enem od intervjujev ste dejali, da moraš biti v tem poslu zver. Kaj ste mislili s tem, saj vas sama dojemam kot nežno dušo?
"Sem nežna duša, nisem pa naivna. Ko sem to dejal, sem mislil, da moraš v tem poslu postati odporen proti ugrizom, samostojen, svoboden, ker svoboda ti daje največjo moč. A zver je tudi metafora za nekoga, ki je močan in pripravljen odgovoriti na pravi način tudi na napade. Včasih je neodziv celo najboljši odgovor. Vse to so etape, ki jih mora človek dati skozi, da postane imun za zlo in strup drugih ljudi. Pomembno je, da se izoblikuješ v človeka, nad katerim se ne morejo usajati. Vsaka moja brazgotina, ki sem jo dobil v tej rasti, se je spremenila v mojo obrambo, mi je pomagala rasti. To je pot človeka od običajnega grafita, ki leži globoko v zemlji, do diamanta najlepšega sija, ki fascinira in pritegne obenem."
Ta pot zagotovo ni bila lahka.
"Zelo težka je bila, saj ni bilo nikogar, ki bi mi bil podoben in bi mi lahko svetoval. Foča, kjer sem odraščal in končal tudi srednjo šolo, pa tudi Sarajevo sta zelo konservativni mesti, ljudje imajo zelo ozke poglede na vse, kar mi kot dualne osebe izražamo. A to me ni prestrašilo, tvegal sem, rekoč si: če je moja usoda, da me bo zaradi tega, ker se v meni izražata tako ženska kot moški, nekdo ustrelil, naj bo tako. Pa četudi bom kot tak živel samo en dan svobodno, je bilo vredno. Ampak en dan se je spremenil v življenje. In zdi se mi, da je ta moja odločnost, hrabrost, da sem to, kar sem in s čim sem rojen, prispevala k temu, da se strupene puščice odbijajo od mene, in da je ljubezen tisti veliki ščit, ki me varuje. Ljudje vidijo, da sem zelo odprta oseba, in v nobenem trenutku nisem nikogar užalil, pa četudi sem bil deležen številnih žalitev in drugih neprimernih ravnanj. Vedno sem se vzdržal odzivov in pustil času, da pokaže, kaj je prav. Tudi danes je moj edini odziv humanost. To je bil tudi cilj mojega letošnjega sprehoda po rdeči preprogi Sarajevskega filmskega festivala v obleki pink barve. Zbrani denar od prodane obleke sem namenil centru za slepe otroke, tako kot je šel pred štirimi leti zbrani denar za rumeno obleko za Sarajevsko Hagado, saj je bil v tistem času muzej še zaprt. Sem ekstravagantna oseba, ki se želi s svojimi kreacijami pojaviti v javnosti, a izključno v humanitarne namene."