(INTERVJU) Iva Krajnc Bagola: Ko sem spoznala Aljošo in dobila Sofijo, je gledališče postalo moj drugi dom

Ljubeča mama samohranilka v Ne pozabi dihati ali oportunistična ljubica, piarovka v svetu garbežljivcev v Vsi proti vsem? Morda za igralko nehvaležno vprašanje, ampak katera vam je bila večji izziv?
"Težko bi povedala, ravno zato, ker sta si tako različni. Vsaka ima svoje specifike. Včasih ko misliš, da si neki lik spoznal, te ta kar naenkrat preseneti in popelje v nov izziv. In to presenečenje, svobodo lika si rada dopuščam, saj se mi zdi osnovno za ustvarjalnost poklica. Je pa res, da si to lažje privoščiš, ko ne gre za glavno oziroma nosilno vlogo v filmu. Tokrat sta obe moji vlogi stranski, a izredno pomembni za zgodbo. Pri takšnih vlogah se moraš ene stvari preprosto odločiti, druge pa sprejeti. Res je izjema in prava redkost za naše okolje, da v tako kratkem obdobju dobiš možnost igrati in spoznati dve tako različni vlogi."
Kdaj dobi igralec toliko samozavesti, da začne soustvarjati? Čisto na začetku kariere verjetno še ne.
"Mislim, da vedno soustvarjaš, sooblikuješ lik in s tem tudi zgodbo. Nihče ne more namesto tebe narediti vloge. Je pa res, da ko si mlajši, si malo bolj prestrašen, tipaš. Starejši ko si, več stvari pride spontano ... Hkrati je z vsakim filmom seveda še nova zgodba, novi ljudje, mogoče vznemirljiv strah. Tudi kolegi igralci so mi že kdaj omenili, da čutijo podobno: prve tri dni se na snemanju vsi malo tresemo. Pa ne od strahu, ampak od vznemirjenja, od pričakovanja nečesa novega."
Ne pozabi dihati, ki pride v kino 27. februarja, je intimna pripoved o odraščanju vašega filmskega sina petnajstletnika. Dogaja v Beli krajini, v toplih dneh, ob in na vodi. Kam vas pelje ta spomin?
"Res, nazaj v Belo krajino. K mojemu prvemu filmu Varuh meje. Zato sem tokrat doživela kar nekaj nostalgičnih trenutkov. Osemnajst let kasneje, od študentke do mame. V filmu in tudi v privatnem življenju. Uf, koliko časa je vmes preteklo!"
Vas je Varuh meje močno zaznamoval, opremil z novo ljubeznijo?
"Zelo. To je bilo moje prvo iskreno in veselo snemanje filma in za vlogo sem prejela nagrado Vesna. Film me je nepovratno je zaznamoval in povzročil, da sem se zaljubila v film. Zato sem res zelo hvaležna režiserki Maji Weiss, da me je na tak način popeljala v filmski svet. Saj se že na akademiji srečuješ s snemanji, a to je bila prva prava izkušnja, ki mi je pokazala, kaj imam res rada in da nekatere stvari lahko delam tako, kot si želim. Od takrat sem 'deformirana' in filma ne morem več gledati le kot gledalec." (Smeh.)
Režiser filma Ne pozabi dihati Martin Turk je menda z njim povedal precej svoje osebne zgodbe. Ste tudi vi v lik Alme, ljubeče a svobodomiselne mame dveh odraščajočih fantov, vpletli kak svoj pogled na vzgojo?
"Absolutno je v Almi del mene, seveda. A se mi zdi, da sem jaz kot mama malo bolj stroga. V njenih okoliščinah bi jaz zahtevala več reda, a tukaj se vidi Almina prepuščenost svobodi. Starejša ko sem, več lastnih drobcev vpletem v svoje vloge, hkrati pa ohranim njihovo anonimnost. Pri ustvarjanju novega lika se mi asociacije iz mojega življenja nizajo kot drobci sanj. Tisti trenutni, ki pridejo in kmalu grejo; ko se prebudimo, vemo zanje, čez nekaj minut pa več ne."
Pa stopiva na gledališki oder. Mestno gledališče ljubljansko je vaše matično že od začetka vaše profesionalne kariere.
"Da, v MGL sem, odkar sem začela, to je od leta 2000. Morda se teh dvajset let sliši res veliko. In res me kdaj kdo vpraša, kako se ga ne naveličam. A moram reči, da se je z menjavami direktorjev in umetniških vodij precej spremenilo. Tudi igralci prihajajo in odhajajo, prav tako režiserji, tematike gledaliških sezon so druge. Danes je to čisto drugačno gledališče, kot je bilo, ko sem nanj vstopila."
Kako gledališče postane drugi dom in kako to združujete z družino, starševstvom?
"Najprej sem se dolgo ubadala s tem, kako bom prežvečila in živela ta deljeni urnik igralca od 10. do 14. ure in zvečer od 18. do 23. ure. A sem se navadila. In dolgo je bil teater moj prvi dom. A potem ko sem spoznala Aljošo in kasneje dobila Sofijo, je gledališče postalo moj drugi dom. Dejstvo je, da je življenje takšno, kot si ga naredimo, in uživamo v takem, kot ga imamo. Jaz hčerki povem, da to, kar delam, zelo rada počnem. Ne grem v službo s težavo, čeprav se kdaj morda težko odmaknem od kakšnega prijetnega skupnega trenutka. Mislim, da ji ni bilo težko sprejeti to. Ona tak način življenja pozna. Druge mame pa niso celo poletje proste, recimo." (Smeh.)
Ali obstaja spekter likov, ki si jih igralka želi usvojiti, da je njeno poslanstvo izpopolnjeno?
"Seveda. Zelo sem zadovoljna, da lahko veliko želenega odkljukam že s predstavami, ki jih igram v tem trenutku. V predstavi Dragi, doma sem moj lik Judy zavrne turbokapitalizem in se preda ideji gospodinje v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v predstavi Za narodov blagor svojemu preračunljivemu in povzpetniškemu možu iz ozadja krojim politični komplot, v muzikalu pa kot fatalna Morticia Addams tri ure igram, plešem in pojem. (Smeh.) Prav te raznolikosti vlog in prav tako raznolikosti režiserjev si najbolj želim."