(INTERVJU) Izpoved gostinske delavke: Plača v kuverti - to je normalno

Izpoved Še sreča, da se to ni zgodilo že prej," je dejala med opisovanjem svojih izkušenj. Predstavila mi je svoj pogled na gostinski sektor in veliko podrobnosti, povezanih s kršitvami pravic delavcev, a želela je ostati anonimna: "Ne želim obtožiti določenih lokalov, želim le opozoriti na slabe prakse, ki se dogajajo marsikje."

Zaradi bolezni ste se pred tremi meseci poslovili od dela v gostinstvu. Kako ste to sprejeli?

"Nisem se poslovila. Šef mi je, takoj ko sem mu povedala, da sem zbolela, dal odpoved. Pred tremi meseci so mi diagnosticirali raka na dojki, šla sem na bolniško in delodajalec je medtem ponaredil moj podpis in prekinil delovno razmerje. To sem ugotovila šele po mesecu dni, ko nisem več imela urejenega zdravstvenega zavarovanja. Takrat mi je odprlo vse ventile. Vložila sem prijavo in tožba je zdaj zaključena. Uspelo mi je dobiti odškodnino. Naj poudarim, da se je to zgodilo v času korone. Zbolela sem že, ko smo bili vsi gostinci na čakanju, a za bolniško sem zaprosila, takoj ko bi se morala vrniti na delo. Takrat so se začela izsiljevanja, da bo lastnik gostilno zaprl, če ne pridem delat. Sploh se nočem vprašati, kaj bi bilo, če bi zbolela že kdaj prej. Dokler se ne ustaviš, ne razmišljaš o tem, da te teptajo, izkoriščajo, da si suženj. Prepričan si, da si pač priden."

Kaj pomeni biti priden gostinec?

"Če si priden, delaš od 200 do 250 ur na mesec. Delaš za praznike, ob nedeljah in ponoči. Vzoren gostinec skoraj ne hodi na dopust niti na bolniško. V zadnjih petih letih sem bila vsega skupaj prosta šestnajst dni in v to je všteto vse - bolniške, prazniki in vikendi. S tem sem se uveljavila kot profesionalna in zvesta delavka, zato imam po dvajsetih letih dela v desetih različnih restavracijah dober renome v gostinstvu."

To so hude kršitve delovne zakonodaje. Se vaši delodajalci nikoli niso bali inšpekcijskega nadzora in tožb?

"V tem sektorju ni nobene regulacije. Če zboliš, te delodajalec odpusti, ker ne bo plačeval nekoga, ki ne dela. Tudi sistem plač je zgrešen. Pogodbe za nedoločen čas skorajda ne obstajajo. Delodajalci pa po večini zaposlujejo za polovični delovni čas ali za minimalno plačo. Ostalo delavec dobi v kuverti in to je postalo normalno. V dvajsetih letih me niti en delodajalec ni poslal na zdravniški pregled, niti enkrat nisem opravila varstva pri delu. Glede nadzora pa lahko rečem, da sem v vsem tem času srečala enega inšpektorja, pa še ta ni bil tržni, ampak z inšpekcije za varno hrano."

Opišite kak primer bolj podrobno.

"Pet let sem bila vodja neke restavracije, in čeprav smo dobro poslovali, se je lastnik odločil, da bo gostilno prodal. Prosili smo ga, naj nas vsaj obdrži skupaj kot ekipo. Bilo nas je osem in vsi smo potrebovali novo službo. Po mesecu dni smo potem res podpisali pogodbe z novo lastnico, njena politika pa je bila zelo slaba. Pri prejšnjem lastniku nismo imeli plačanih dopustov in regresa, a pri novi lastnici, ki ima v Ljubljani šest restavracij, je bilo še slabše. Njena filozofija je bila, da v času slabega prometa delavce odpusti. Januarja je tako začela dajati odpovedi. Mi smo se pritožili, češ dogovorili smo se, da bomo ostali skupaj kot ekipa, in odvrnila je, da bomo potem delali le sto ur na mesec, kar pomeni petsto evrov plače, to pa ni niti za najemnino. S tem, ko nismo zaslužili dovolj, nas je prisilila, da smo odšli drugam."

To gostilno pa so zaprli?

"Bila sem prepričana, da se bo to zgodilo, pa se ni. V tej gostilni je promet odvisen od terase, in ker je bila ta pozimi zaprta, je lastnica takrat delavce odpustila, spomladi pa zaposlila nove. Upravičeno se lahko vprašamo, kakšno kvaliteto lahko pričakujemo od lokalov, kjer se zaposleni menjujejo tako pogosto."

To se vendar ne more dogajati v nedogled. Ne nazadnje je omejeno število ljudi, ki so pripravljeni delati v gostinstvu.

"Ne drži. Delodajalec te z argumentom, da za vogalom že stoji nov natakar, sili v slabe delovne razmere. Če ne boš ti, bo pa kdo drug. Najverjetneje tujec, ki ga bo delodajalec z vizo priklenil nase. Tako je bilo tudi v omenjeni restavraciji, tam je lastnica poleti zaposlila Iračana, dva Kitajca in Afganistanca. Med sabo se niso znali niti pogovarjati. Ko sem bila vodja restavracij in sem iskala nove zaposlene, pa sem to počela tudi jaz, zato poznam to prakso."

Koga ste zaposlovali in pod kakšnimi pogoji?

"Največ smo zaposlovali Makedonke, ki so bile pri nas na različnih vizah. Lahko so imele bivalno vizo, lahko so bile študentke, najpogosteje pa so imele sponzorsko vizo, kar je pomenilo, da so vezane na delodajalca. Zdaj pa si predstavljajte, kaj to pomeni v praksi. Poznam punce, ki so delale po dvesto ur in so dobile tristo evrov plače. Če preračunamo, to ni niti dva evra na uro. Ker je to edina možnost, da lahko živijo v Sloveniji, so tiho. In zadeva gre še dlje. Mi smo želeli ravno te Makedonke, zato smo s prilagojenimi razpisi pretentali sistem, ki na trgu dela daje prednost Slovencem. Na zavodu za zaposlovanje smo iskali kandidate, ki znajo makedonsko, obvladajo cirilico in osnovne postopke oživljanja. Slovenca s takimi lastnostmi boš težko našel, dobili pa smo makedonske študentke zdravstva in ravno na te smo računali."

Če nekako razumem tujce z delovnimi vizumi, ki so stisnjeni v kot in nimajo druge izbire, pa si ne znam razložiti, zakaj ste slabe razmere sprejeli vi. Zakaj ste privolili v več kot dvesto ur mesečno, skoraj nič dopusta, pogodbo za polovični delovni čas, gotovino v kuverti in, ne nazadnje, zakaj ste zaposlovali te Makedonke, ki so delale za tristo evrov na mesec?

"Sem mati samohranilka, zato veliko izbire nisem imela. Kot vodja restavracije sem v gostinstvu le lahko dobila nekaj evrov več na uro, saj sem zraven rednega gostinskega dela skrbela za nabavo, menije, urnike in uvajala nove zaposlene. Ne glede na ure pa nisem nikoli presegla 1500 evrov mesečno. Spomnim se, da sem enkrat delala 200 ur in dobila 1400 evrov, naslednji mesec sem delala 260 ur in plača je bila enaka. Obstaja tihi dogovor, da ne boš dobil več kot 1500 evrov izplačila, četudi boš delal več kot 300 ur. Tak zaslužek pa sem dobila le pod pogojem, da sem bila zaposlena za polovični delovni čas. Ker sem večino denarja dobila v kuverti, mi je delodajalec lahko plačal osem evrov na uro. Če bi mi po uradni poti nakazal tisočaka, bi bila moja urna postavka le šest evrov. Večino plače sem tako dobila v gotovini. In tako delajo vsi."

To sem želela vprašati že prej, zdaj pa ste me neposredno izzvali. Se vam ne zdi, da s tem, ko rečete, da tako delajo vsi, preveč posplošujete? Mislite, da vsi gostinci goljufajo in iščejo luknje?

"Velika večina. To je postala uveljavljena praksa. Seveda so izjeme. Zagotovo so restavracije, kjer delajo vse po zakonu, a to so lahko le tiste, ki imajo ogromno prometa in visoke cene. V restavraciji, ki ima tisoč evrov prometa na dan, ne bi prišli skozi mesec, če bi delali strogo po predpisih."

Vendar davki in visoki stroški dela, na katere delodajalci že dolgo opozarjajo, ne morejo biti izgovor za kršitev delavskih pravic.

"Drži. Radi bi imeli urejeno zakonodajo, po drugi strani pa se obnašamo drugače. Enkrat mi je neki uspešen podjetnik rekel, da se moraš le naučiti, kako krasti samemu sebi. Le tako boš preživel. V poslih, kjer je veliko gotovine, se to dogaja. Država je naredila korak naprej z uvedbo davčnih blagajn, a še vedno se dogajajo nepravilnosti. Če gledam z vidika delodajalca, sem prepričana, da je razlika med bruto in neto plačo prevelika. Zaradi visokih obdavčitev marsikateri lokal ne more delavcev zaposliti v skladu z zakonodajo."

Kaj pa lastniki? Verjetno jim dobiček ostaja, sicer bi lokale zapirali, mar ne?

"Lastnik naredi tako, da se mu izplača. Oni služijo na način, ki ga država ne nadzira. Če bi delali po pravilih, ne bi služili."

Zelo kritični ste do sektorja, v katerem ste preživeli večji del svoje delovne kariere. V čem vidite glavni problem?

"Po gostinskih storitvah bi lahko bili na nivoju Italije, a težava je, da je pri nas ta poklic razvrednoten. Opravlja ga lahko vsak, da je le star 15 let. Sistemi uvajanja so redki, večinoma so novinci postavljeni za šank, in če splavajo, ostanejo, če ne, pač ne. Potrebovali bi uradno izobraževanje, vsaj tečaj, če že gostinska šola ni pogoj. Glede na to, kdo nam kuha in kako, se čudim, da smo sploh še zdravi. Podobno je pri postrežbi. V Italiji je barista cenjen poklic, v bivši državi je bil natakar 'gospodin konobar' z belim prtičkom čez roko. Danes smo na vse to pozabili. Sprejeli smo površnost in lahko si srečen že, če ti kavo na mizo prinesejo dostojno in v njej ne plava las. Kot gostje moramo zahtevati višji standard, kot delavci moramo stopiti skupaj in kot delodajalci moramo ustvariti razmere, ki bodo dobre za vse, država pa se mora z zakonodajo odzvati na realno stanje v sektorju."

Pa vendar ste vsaj malo optimistični? Kako vidite prihodnost slovenskih gostincev?

"Vesela sem, da imamo kar nekaj novih restavracij z mladimi kuharji. Nova generacija bo spremenila to sceno, saj drugače gleda na sektor. Več poudarka dajejo kvaliteti, izobraževanju, dobrim odnosom, vodenju. Vidim, da ima nova generacija drugačen pogled, a stvari se še vedno premikajo prepočasi."