(INTERVJU) Miša Pušenjak: Včasih moraš pač pobirati polže

Kdo bi znal bolje pojasniti vrtičkarske sanje Slovencev kot gurujka slovenskih vrtov, vrtni Google na dveh nogah, Miša Pušenjak. Njena predavanja so ponavadi polna zvedavih vrtičkarjev, prispevki - tudi v našem časopisu - klikani bolj od ostalih. Tačas sploh tisti o polžih.Vrtičkanje imamo povečini zapisano v DNK, a pridelava zelenjave na visokih gredah, v loncih, na zaplati zemlje, je še dobila pospešek. Pomagajte nam pojasniti ta fenomen."Mi smo narod vrtičkarjev, vrtičkanje smo vedno imeli v krvi. Še več ljudi se je z vrtičkarstvom pričelo ukvarjati v koroni, pričeli so z vzgojo rastlin, četudi v loncih na balkonu. In to se je obdržalo. A predvsem - vrtičkarstvo smo imeli Slovenci vedno v krvi in vedno tam tudi bo. Malo pa je to tudi stvar zavedanja pomena zdrave hrane. Nekoč ni bilo pomembno, od kod je zelenjava, saj jo vendar dobimo v trgovinah, mlajše generacije se danes bolj zavedajo pomena kvalitetne hrane. Tudi sicer se popravlja zavedanje o zdravi hrani; vemo, kaj jemo, potem so tukaj še odpoklici v trgovinah, ki jih zdaj objavljajo javno, prej jih niso. Ljudje se zavedajo, da je treba jesti bolj zdravo. Vse skupaj je še dvignil covid, na podlago zemlje v genih. In - še vedno nismo tako daleč stran od naših staršev, babic, ki so pridelovali hrano na zemlji in nam ni tako težko iti na vrt, kot če te dediščine ne bi bilo. Mnogi mladi iz velikih mest na Zahodu še niso bili v stiku z zemljo. To početje je ponekod tako oddaljeno, da niti ne poznajo več teh stvari, pri nas je skoraj vsak imel vsaj babico, ki je pridelovala zelenjavo na vrtu."Kako dolgo ljudje vztrajajo, kdaj kdo tudi obupa pri neuspehih? Na začetku ponavadi je nekaj neuspeha."Ravno obratno! Na začetku so zadovoljni praktično z vsem, kar uspe, nasvete dajejo babica, mama, sosed, sodelujemo. Potem ko pride nekaj uspehov, pa nastopi pogoltnost - biti moramo boljši od sosedov, pridelati še več in čim več. Potem ljudje postanejo pogoltni in zakomplicirajo. Ampak nisem še slišala koga, ki bi na začetku rekel, da mu nič ni uspelo. Povečini ljudje ostanejo v vrtičkarstvu, morda zožijo pridelavo na paradižnik in solato, fižol. Mladi sicer uporabljajo malo več avtomatike, omislijo si rastlinjake, kar je zelo dobro, saj je pri podnebnih spremembah rastlinjak prava rešitev. Uporabljajo tudi namakanje, zastirke, robote za košnjo, vse, kar olajša delo. Eni imajo vrtove na visokih gredah, drugi so ustvarjalni in imajo res lepe vrtove, drugačne od klasičnih slovenskih vrtov. Ne poznam nikogar, ki bi obupal. Zdaj sicer tarnamo, da bodo vse pojedli polži, ampak zatem pride poletje in spet nekaj zraste. In vsak je vesel, če si kaj pridela, potem pa že možgani pozabijo, kako so spomladi polži vse pojedli."Danes smo google zdravniki, gradbeniki, smo tudi google vrtnarji? Google vrtnarski nasveti so najbrž tudi za vas izziv."Tega je veliko, za moj okus malce preveč. Sicer lahko na Googlu dobiš zelo hitro rešitev za težavo, prej si moral za kaj takega v knjižnico in porabiti veliko časa, da si prišel do rešitve. Res, da si se vmes naučil kaj drugega, pa vendar. Vedno opozarjam, da so nasveti na spletu lahko koristni, a nanje je treba gledati s svojimi možgani. Nekateri nasveti so zelo, zelo neumni. Zadnjič me je denimo klicala gospa, ki bi namočila kruh, ga fermentirala in s tem gnojila. Zakaj? Saj v teoriji je morda res to gnojilo, ampak zakaj? Kruh bi moral biti naša največja vrednota, zakaj bi ga uporabil za takšno neumnost? Sicer pa lahko youtube pride prav, tam lahko najdeš koristen nasvet, idejo, ampak vedno je treba stvari prefiltrirati. Za nasvet z Googla je treba nekaj vedeti in dobro je prej vzeti v roke kakšno slovensko knjigo, ki ima nasvete za slovensko zemljo, z našimi izkušnjami in za našo klimo."Zmernost. NLZOH je pred leti analiziral zemljo v najemniških vrtičkih. Rezultati so bili slabi, zemlja preobremenjena z ostanki gnojil in drugih spojin, kar je kazalo na to, da je v vrtičkarstvu želja po uspehu kdaj tudi prevelika."Zagotovo je šlo za gnojila. Zakaj imamo največ težav na vrtovih? Ljudje v dobri veri rastline preveč razvajajo, preveč gnojijo. Prevelika je tekmovalnost - biti prvi, največji, imeti največ. S tem potem zemljo pokvarijo. In zemlja je živ organizem, ki mora biti v ravnotežju. Če gnojimo preveč, se nam v nekaj letih to maščuje tudi z boleznimi in škodljivci ter nižjim pridelkom. Želja po presežkih je pogosta in je najslabše, kar lahko ljudje naredijo na vrtu.Ampak ta pojav se pojavlja skoraj povsod. Ko gledam analize zemlje z vrtov, ki bi jih lahko bilo sicer več, kot jih je, so presežki hranil praktično v vseh vrtovih, razen morda na kakšnem zelo mladem vrtu. Nekako nam zmernost ne pride v kri. Vedno svetujem ljudem, naj si enkrat vzamejo čas in premerijo vrt, ugotovijo, koliko kvadratnih metrov ima vrt, preračunajo, koliko je zanj potrebnega gnoja, preučijo navodila na vrečici in preračunajo, koliko gnojila je dovolj za njihov vrt. To si zapišeš in drži za vedno. Treba se je zavedati, da v zemljo hitro damo preveč, iz zemlje pa ne moremo več vzeti. Veliko težje je dve leti sploh ne gnojiti, se v celoti odreči gnojenju. In potem ljudje rečejo, da ne gnojijo, le malo briketov dajo, sosed podari nekaj komposta in občasno malo gnoja. To je tipičen odgovor. In to je gnojenje!Prepričana sem, da bi večina slovenskih vrtov tudi popolnoma brez gnojenja pet do deset let dala čisto normalne pridelke. Veliko lažje je upoštevati navodila na začetku vrtnarjenja kot prekiniti gnojenje. Nujno je vedeti, koliko gnojila je primernega za gredo vrtnin. Še posebej v vremenskih razmerah, kot jih imamo letos, je to izredno pomembno. Pogoltnost pomeni, da je v neravnovesju zemlja - in če je v neravnovesju zemlja, tudi rastline niso v ravnovesju. In težav je potem več."Smo sredi bitke s polži, ki so že nekaj časa glavobol vrtičkarjev in poklicnih pridelovalcev. Bo kdaj končana?"Ne bo. Preveč so se razmnožili. V vseh sosednjih državah obstaja naravni pripravek ene od ogorčic proti polžem, ampak to bi delovalo na začetku, preden so se razmnožili. Zdaj jih imamo po grmovju in ob potokih precej več, kot jih imamo v resnici na vrtovih. Mora pa ta ogorčica priti do polža - če torej škropimo samo po vrtovih, bo trajalo nekaj let, da se jih znebimo, sploh pa niso ti preparati poceni. Predvsem se je treba oborožiti z živci in izvajati preventive, ki jih lahko - tudi ne govoriti, da se pobiranje ne izplača, ker se izplača, ni pa to od danes na jutri. Čarobne palčke, s katero bi se jih znebili, pa ni. Ampak tudi letos zanesljivo ne bo takšno celo poletje in poleti bo na vrtu nekaj zraslo.Je pa res, da polži letos povzročajo že gospodarsko škodo, pojedeni sta že celo koruza in soja. Torej ne govorimo več le o vrtičkarski škodi. O tem bi lahko razmišljala tudi država in morda vsaj določeni skupini vrtičkarjev dovolila uporabo koristnih ogorčic, recimo na skupinskih vrtovih. Profesionalni zelenjadarji obupujejo, tako hudo, kot je letos, še ni bilo, pa delam že 40 let."Vprašanje je bilo namenjeno prav temu - nas vrt uči tudi neuspeha, poraza in potrpljenja? Tako rekoč narave?"Postali smo moderna družba, mislimo, da ima naša industrija, naš modernizem odgovor na vse. Da ima tako čarobno palico, da bi enkrat posipali in bi bil mir. Ampak polži, voluharji, bramorji, strunarji - kjer je njihovo področje, tam je stalni boj. To pomeni, da moraš biti bolj trmast od škodljivca, tega pa pri nas ni. Saj marsikdo jih vztrajno pobira, veliko pa jih reče, da tega pa že ne bodo počeli. Ampak normalno je, da je aprila zemlja bolj namočena, a se slej ko prej tudi posuši in je mir, potem pa se na vrtovih kar veliko pridela, tudi septembra, a za to je potrebno potrpljenje. Seveda pa je letos drugače in vem, kako hudo je, ko ti požro trud. In konec koncev tudi nekaj denarja, čeprav je že res, da redko kateri vrtičkar meri vrt v denarju, povečini gre bolj za zadovoljstvo."Proti polžem v sosednjih državah uporabljajo tujerodno parazitsko ogorčico. Pri nas je prepovedana."Ogrčice v Angliji uporabljajo že od leta 1995 in negativnih rezultatov ni, mislim, da je ta prepoved pri nas pri polžih nesmiselna in škodljiva. Tudi za profesionalno pridelavo hrane tako vztrajanje pri prepovedi ni dobro. Je pa problem te ogorčice ta, da ko pride v stik s polžem, ta takoj zboli in se zakoplje v zemljo v roku ene ure. Tam ga ne bo nihče našel in v zemlji razpade v nekaj urah. Razumem, da obstaja meja, kaj tujega bomo vnašali v naše okolje, a dovoljena je prodaja cele vrste mikoriz, kar je skupen izraz za celo vrsto gljiv. In te so vse tuje, torej tuji organizmi. Če bi od leta 2014, ko so se polži pričeli čezmerno razmnoževati, pričeli uporabljati ogorčico, bi lahko ukrepali. Zdaj pa je težko. Ker ovire proti polžem delujejo le, če so suhe. Ko so prepite z vodo, gre polž čez vse. Nič ga ne praska, ne ovira. Zdaj ne pomaga nič - razen pobiranja. A če okoli tebe ne pobirajo, ne moreš prav dosti.Izgubili smo stik z naravo, ravnovesja v naravi pa so občutljiva. Nekatere nevladne organizacije predvsem vpijejo, ne poslušajo pa stroke. Seveda je treba ukrepati, če je zemlja preobremenjena, ampak s tem, kar počno zdaj, bodo uničili našo lastno pridelavo. Poiskati je treba pravo razmerje. Če bomo uničili lastno pridelavo, bomo jedli dosti slabšo hrano kot zdaj. Ker to, kar pride iz Azije in Južne Amerike ali drugod ... o tem raje ne bi. Kar prepovedo pri nas, kemična industrija tam proda zaradi tega še v večjih količinah. Tako kot na vrtu je tudi v tem potrebna prava mera. Za sredino so seveda potrebni tudi ekstremi, ampak ne more nek odločevalec poslušati nevladnih organizacij bolj kot stroko. Eden od bolj očitnih primerov so medvedi in volkovi. Mi bi jih varovali, obenem pa z gradnjo trgovskih centrov uničujemo njihovo življenjsko okolje. Uničujemo jim prostor, ob tem pa večamo njihovo populacijo. To preprosto ne gre skupaj." Moraš biti bolj trmast od škodljivca, tega pa pri nas ni

(INTERVJU) Miša Pušenjak: Včasih moraš pač pobirati polže

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano