(INTERVJU) Peter Svetina: Vsak napad ali poskus demontaže neodvisnih institucij je nesprejemljiv

Kaj vas v tem trenutku najbolj skrbi na področju varovanja človekovih pravic?

"Predvsem stanje duha v družbi. Prihaja do napetosti, ki so posledica sorazmerno dolgega obdobja epidemije. Sedanje generacije smo prvič soočene z razmerami, ki se jim nekako ne znamo, tudi nočemo prilagoditi, pa čeprav, če pogledamo trajanje človeškega življenja, eno leto ni dolgo obdobje. Kljub temu me skrbi, ker v zadnjem obdobju prihaja do močnih napetosti in razdvajanj, o katerih poročate mediji, o njih beremo na družbenih omrežjih, nas pa o mnogih od njih obveščajo tudi naši pobudniki.

Tako na primer na eni strani dobivamo pobude staršev in učiteljev, ki se zelo zavzemajo za samotestiranje otrok, z željo, da bi otroci ostali v učilnicah, na drugi strani pa se na nas obračajo tisti, ki temu ukrepu nasprotujejo. Pri vseh epidemičnih ukrepih, s katerimi se srečujemo, naletimo na deljena mnenja o njihovi nujnosti. To razdvajanje, ta strah, ki je sicer povsem razumljiv, vpliva na zavedanje o človekovih pravicah. Obdobje pandemije je zagotovo prineslo mnoge posege vanje. Zaupam in verjamem, da zgolj za določen čas. Nad tem bdimo in v interesu vseh mora biti, da se bo spoštovanje človekovih pravic vrnilo na raven spoštovanja pred epidemijo oziroma še višje."

Koliko so k razdvojenosti, dvomih o smiselnosti ukrepov, prispevali odločevalci?

"Zagotovo odločevalci veliko prispevajo k razdvojenosti javnosti, po eni strani že s tem, ko se odločitve nenehno spreminjajo. Pa bi to še lahko bilo do neke mere razumljivo. Če pogledamo po svetu, se na primeru pandemije vsi učimo, saj se nenehno soočamo z novimi spoznanji, raziskavami. Kljub temu pa je pri sporočanju ukrepov, ki se sprejemajo, spreminjajo ali ukinjajo, bistvena predvsem ustrezna komunikacija. Ta mora pri ljudeh vzbuditi zaupanje v ukrepe in njihovo razumevanje. Odločevalci bi se morali zavedati, da smo ljudje odvisni od informacij, ki jih dobivamo tako od njih kot od medijev, ki nam jih prenašate. Odločevalci vedo veliko več in se jim lahko zdi kaj tudi povsem samoumevno, ko sporočajo svoje odločitve. Kot rečeno, mediji prenesete te informacije in tu je sistem telefončka, ki ga vsi poznamo - informacija lahko do končnega uporabnika pride tudi v nepopolni obliki ali je celo izkrivljena, kar gotovo povzroča dvome in negotovost med ljudmi."

Želite reči, da naj bi bili mediji izkrivljali informacije o ukrepih?

"Ne, ne gre za medijsko izkrivljanje. Mediji povzamete tisto, kar izveste, mi pa, kar slišimo od vas. K negotovosti in dvomom je prispevalo nenehno spreminjanje odlokov in ukrepov, ki niso bili v zadostni meri pojasnjeni."

Ali tovrstni pristop vzbujanja strahu in negotovosti ni v interesu oblasti, ki ima avtoritarne težnje?

"Nedavno sem bral raziskavo, ki je pokazala, da so oblasti po svetu poskušale tako imenovano covid krizo izkoristiti, da bi utrjevale svojo pozicijo. Vladanje s strahom, jemanje osnovnega občutka varnosti ljudem, vladajočim strukturam ustreza. A ljudje imamo svojo glavo, z njo razmišljamo in na dolgi rok ustvarjanje avtoritarnega režima še nikoli ni obrodilo pozitivnih sadov. Ne nazadnje nas na to opominja tudi zgodovina."

Se zdaj, v tem epidemičnem času, ljudje še bolj obračajo na institucijo varuha zaradi domnevanih kršitev ali je tudi pri vas zaznati upad števila pobud?

"Na področju splošnih pobud zaznavamo delni upad. Ljudje so bolj osredotočeni na aktualne razmere, tako da imamo na nekaterih področjih tudi do 40-odstotni upad pobud posameznic oziroma posameznikov, ki menijo, da so jim bile kršene njihove pravice oziroma temeljne svoboščine. Po drugi strani pa zaznavamo zelo veliko povečanje na področju posegov v človekove pravice z ukrepi, ki so omejevalni."

Kje ste, ko ste preučevali pobude, ki so se navezovale na epidemične ukrepe, zaznali kršitve človekovih pravic?

"Teh področij je bilo kar nekaj. Zato smo bili ob ugotovljenih kršitvah nenehno v stiku z vlado in pristojnimi ministrstvi, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in drugimi odločevalci. Kronološko gledano, je bilo marca lani zaznati največ kršitev zaradi prehajanja občinskih meja; otroci ločenih staršev naj ne bi mogli obiskovati starša v drugi občini. Vlado smo opozorili, da ti otroci sodijo v izjeme, saj odločitev o obiskih temelji na sklepu sodišča, in ta je našemu opozorilu prisluhnila. V nadaljevanju smo opozorili na nujnost prilagajanja ukrepov posameznim ciljnim skupinam, ki so v drugačnem položaju kot večinsko prebivalstvo; nošenje maske lahko osebam, še posebno otrokom s posebnimi potrebami, povzroča težave. Neprimerne so tudi pri sporazumevanju gluhih in naglušnih, zaradi česar so jih po naši zaslugi uvrstili med izjeme. Opozorili smo tudi na odsotnost pravne podlage za prepoved izhoda iz doma za prebivalce v domovih za starejše občane - zaradi česar je vlada nato zagotovila pravno podlago. Določene ranljive poklicne skupine, kot so družinski pomočniki, invalidi po zakonu o socialnem vključevanju invalidov in polnoletni dijaki, so bili izpuščeni iz solidarnostne pomoči. Tudi to je vlada popravila po naših opozorilih. Pred mesecem smo med drugim opozorili na ukrep omejevanja gibanja v nočnem času. Vlada nam je pred približno tednom dni pojasnila, da obstajajo strokovne razlage za policijsko uro, zdaj pa so jo ukinili. Opozorili smo tudi na odrekanje pravice do protestiranja. Zbiranje je bilo dovoljeno, ne pa tudi protestiranje, zato smo opozorili, da je to kršenje ustavne pravice do izražanja mnenja. Čez nekaj dni so tudi ta ukrep umaknili."

Zakaj ste glede pravice do protestiranja ukrepali šele pred mesecem? Ukrep je bil v veljavi nekaj mesecev.

"Šele ko smo prejeli konkretno pobudo, in sicer dijakov iz Maribora, smo lahko ugotovili, da je dejansko prišlo do razlikovanj. V tem času smo bili soočeni z veliko teoretičnimi vprašanji, ali nekaj predstavlja kršitev človekovih pravic. Vendar na ta vprašanja, ki so lahko predmet različnih pogledov na neko materijo, lahko odgovarja akademska stroka. Mi pa se lahko opredeljujemo, ko imamo konkreten primer, pobudo. Ko presojamo sorazmernost, učinkovitost in časovno omejenost ukrepov, je to lahko zelo hitro subjektivno, relativno. Torej brez zadostnih informacij ima lahko vsakdo svoje mnenje o nekem ukrepu. Če pa je pred nami konkreten primer, poznamo več podrobnosti, ob tem pridobimo tudi druge relevantne informacije, ki jih potrebujemo, oceno lažje podamo. V tem konkretnem primeru smo potem na ministrstvo za notranje zadeve naslovili kritiko, ki temelji na argumentih, ne domnevah."

Kaj vas je zmotilo pri policijski uri?

"Iz vsakokratnega odloka, ki je določal prepoved gibanja ponoči, ni bilo mogoče razbrati, kakšni konkretni razlogi in ugotovitve so vodili vlado pri izbiri tega ukrepa in njegovem podaljševanju. Pri vsakem ukrepu se tehtajo sorazmernost, časovna omejenost in strokovna utemeljenost. Mi smo se med drugim osredotočili na strokovno utemeljenost, ki smo jo pri tem ukrepu pri vladi pogrešali. Vladni odgovor, ki sem ga prej omenil, ni vseboval strokovnih podlag na način, da bi jih lahko sprejeli kot utemeljene, zato smo od vlade zahtevali, naj nam predstavi strokovne podlage na način, da se bomo lahko o njih odločali. V dolgi obrazložitvi so nam naknadno poslali strokovne utemeljitve, a so se že kmalu po tem na podlagi teh istih strokovnih utemeljitev odločili, da ta omejitev gibanja ne velja več."

Kolikokrat v tem epidemičnem času ste na podlagi razlag, ki ste jih prejeli od odločevalcev, dobili občutek, da v bistvu ne gre za strokovne, temveč politične razloge za uvedbo določenega ukrepa?

"V nekaterih primerih zagotovo ni bilo strokovnih podlag. Takoj ko smo to ugotovili, smo povprašali, od kod izhajajo utemeljitve, in zahtevali podrobnejša pojasnila."

Ste lahko konkretnejši? Pri katerih ukrepih ste to ugotavljali?

"V različnih interventnih PKP-jih, ko so se sprejemale zakonodajne rešitve, ki niso bile povezane s krizo, a je to hkrati pomenilo, da javnost ne more sodelovati pri njihovem sprejemanju, dajati predlogov in pripomb, kar bi sicer moralo biti utečen del zakonodajne prakse. Opozarjali smo na spremembe pri možnosti sodelovanja nevladnih organizacij pri okoljskih zadevah. Pa tudi, da ni mogoče vpeljati mobilne aplikacije Ostani zdrav, če bi bila obvezna, ali na posebna pooblastila policije. To so vprašanja, ki potrebujejo posebni družbeni konsenz in ne morejo biti sprejeta v nekem protikoronskem zakonu. Tega je bilo tako veliko, da se vsega niti spomniti več ne moremo."

Vi ste torej intenzivno komunicirali s posameznimi ministrstvi in predsednikom vlade glede epidemioloških ukrepov?

"Imeli smo zelo intenzivne stike. In moram reči, da štejem naša posredovanja za uspešna, saj smo bili v večini primerov z našimi predlogi tudi uspešni. Ne morem pa biti zadovoljen z odzivi posameznih ministrstev. Večino časa, ko smo odpirali teme, ki niso vezane na pandemijo, je bil izgovor, da so vsi obremenjeni z delom pri obvladovanju epidemije. Ne verjamem, da je bilo tako. Eno leto, denimo, smo čakali na odziv ministrstva za izobraževanje, znanost in šport na neko minorno zadevo. Oni so tudi sicer zelo neodzivni, odgovore zelo težko dobimo, in tudi ko jih prejmemo - pogosto po nekaj mesecih, so ti vsebinsko zelo šibki in jim ne moremo slediti. Nasprotno, čeprav je včasih v javnosti to napačno razumljeno, sta ministrstvo za notranje zadeve in policija dva izmed državnih organov, ki na konkretne navedbe tudi zelo konkretno odgovorijo. Ne slepomišita. Pojasnita, kako je bilo v konkretni zadevi in naša opozorila tudi zelo hitro upoštevata. Tudi zato, ponavljam, mi potrebujemo konkreten primer za obravnavo. Če mi sprašujemo na splošno, tudi od organov prejmemo splošne odgovore, česar pa seveda ne želimo."

Omenili ste že mariborske dijake, ki so bili kaznovani zato, ker so na javnem mestu zahtevali vrnitev v šolo. Se vam takrat, ko so bili kaznovani, ni zdelo primerno, da bi se javno oglasili v njihovo podporo?

"Nekateri razumejo, da je bila tem otrokom kršena pravica do izobraževanja, a to ne drži. Šola je potekala le na drugačen način. Zato sem takrat v državnem zboru pozval dijake, naj nam pošljejo konkretne pobude, da bi lahko zadevo izpeljali, kot smo jo. In ocenjujem, da smo tako, kot smo ravnali, ravnali dobro, podkrepljeno; tudi zato je vlada odlok spremenila na način, da je protestiranje spet mogoče.

Kakšno je vaše mnenje o amnestiji teh kaznovanih dijakov, ki ga je v parlamentarno proceduro vložila SMC?

"Če bo zakon o amnestiji sprejet, pričakujem, da bo po načelu enakosti veljal za vse posameznike, ki so bili kaznovani zaradi tega nesorazmernega ukrepa. Tudi sami smo na primer v primeru kaznovanja brezdomcev opozorili, da ima policija tudi druge možnosti, denimo izrek opozorila ali opomina, zato naj se, ko je le mogoče, poslužuje teh, ne pa kaznovanja."

Ste v tem letu kdaj dobili občutek, da so določeni ukrepi namenjeni predvsem demonstraciji moči in ne zaščiti življenj, kot se rado poudarja?

"Kaj takega težko rečem, kajti na vse ukrepe, ki so bili premalo strokovno obrazloženi, smo opozorili in večina je bila tudi spremenjena ali umaknjena. Ne verjamem, da bi bili ukrepi ciljno postavljeni za to, da bi ljudi zatirali. Je pa dejstvo, da smo se v tem letu učili, kako čim lažje premagati to krizo, in upam, da smo se česa tudi naučili. Ljudje imamo različne poglede na to, še vedno pa so akti o človekovih pravicah, ustava in zakoni tisti, ki se jih moramo vsi držati. Torej, zakonitost, kratkoročnost in ciljnost ukrepov morajo biti tudi dejansko naše vodilo."

Pa vendarle je nemalo začudenja povzročila vaša izjava, da ko gre za erozijo človekovih pravic, "ni treba, da zvonijo vsi alarmi, je pa prav, da alarm zvoni". Kaj ste želeli s tem povedati?

"Želel sem povedati, da v danih okoliščinah, ko je treba tehtati med pravicami, obstaja določena erozija človekovih pravic in da moramo biti več kot pozorni nanjo, a da še ni tako daleč, da bi bilo treba prižgati vse alarme. Kajti vidimo, da se nekateri ukrepi umikajo, prihaja do spoznanj, kako drugače zamejiti epidemijo. Zato moramo biti bolj kot na problematiziranje nošenja mask pozorni denimo na pravico do vode. Takrat, ko se obravnavajo rešitve, ki bodo dolgotrajno vplivale na naše življenje, takrat pa morajo zvoniti vsi alarmi. Tiste pravice, ki bodo omejene na leto ali leto in pol, so seveda nadvse pomembne, a nam zaradi usmerjenosti vanje ne smejo uiti tudi nekatere druge pravice z najrazličnejših področij - na primer s področja okolja, skupnostne skrbi, skrbi za duševno zdravje, pa za invalide. Kar nekako mimo nas so šle dolge čakalne vrste, pa pomanjkanje družinskih zdravnikov, pomanjkanje pedopsihiatrov, kliničnih psihologov. Tu bi nam morali že leta zvoniti vsi zvonovi, pa to odrivamo na stran, polemiziramo pa na primer o nošenju mask. Zato bi morala biti naša pozornost bolj usmerjena v dolgotrajne ukrepe, ki nam bodo dejansko spremenili življenje, čeprav ne pravim, da nam ni treba biti pozoren na ukrepe, ki nam omejujejo gibanje ali pa se nanašajo na svobodo izražanja. In ti morajo biti res v veljavi kratek čas. Kakovost življenja je treba ohraniti."

Ima splošna javnost še vedno napačno predstavo o tem, kakšne so vaše pristojnosti? Čeprav poudarjate, da ste oblast nenehno opozarjali, smo pogrešali, da bi se večkrat javno opredelili ali obsodili kakšna neprimerna ravnanja. Nastaja vtis, da je le še ustavno sodišče branik človekovih pravic.

"V tem času se je še bolj jasno pokazalo, kakšne so pristojnosti varuha. Ko rečem, da smo naslovili kritiko, priporočilo na vlado, je to pravzaprav največ, kar lahko v skladu z zakonodajo naredimo. Mi nismo represivni organ, lahko 'le' opozarjamo, kritiziramo. Slovenija je pravna država in ljudje lahko uporabijo pravna sredstva, sodišča pa bodo to upoštevala v skladu z zakoni. V mojem mandatu delujemo na način, da odločevalce najprej pozovemo, da zadeve popravijo. Če tega ne naredijo, gremo v javnost. Zagotovo pa najprej damo možnost odločevalcu, ki ga opozorimo na kršitev, da svojo odločitev spremeni. Menim, da bi bilo dostikrat lahko kontraproduktivno, če bi se pogovarjali preko medijev, kot če se neposredno. Glede na to, da smo bili v več kot 80 odstotkih primerov, ko smo vlado opozorili, uspešni v svojih prizadevanjih, menim, da je ta pristop dober. Pot je bila in je pravilna."

V tem epidemičnem času smo priča napadom, poskusom destabilizacije neodvisnih institucij, kot sta računsko sodišče in ustavno sodišče. V tem tednu je ponovno tarča napadov in vladnih kritik informacijska pooblaščenka. Kako nevarno je to početje?

"Tudi mi, zagovornik načela enakosti in na primer komisija za preprečevanje korupcije, smo bili deležni tovrstnih napadov. Vsak napad ali poskus demontaže neodvisnih institucij, ki nadziramo delo oblasti, je nesprejemljiv. To je zelo nevarno početje in slabo za demokracijo, saj te institucije z nadzornimi mehanizmi predstavljajo temelje demokratične družbe. Treba je razumeti, da opozorila ali odločitve nadzornih organov, četudi so neprijetna za oblast, niso politično motivirana. Naša naloga je, da opozorimo, kadar oblast ne dela v skladu z ustavo in zakoni. Državni organi niso sami sebi namen, so servis državljanom. In tega bi se morali zavedati. Kot težavo vidim tudi pojav, ki smo mu priča v Sloveniji, in sicer, da ko neka odločitev ustreza eni politični opciji, je aplavz ali tišina, ko pa niso zadovoljni z odločitvijo, pa sledi napad, pogrom. In to velja tako za eno kot za drugo politično opcijo. Sploh ustavno sodišče je najvišji branik zakonitosti in človekovih pravic v državi in ne nagaja nobeni vladi. Le brani ustavo naše države."

Ne le kritikam, tudi grobim napadom, v primeru STA celo eksistenčnemu ogrožanju, so izpostavljeni mediji. Kako sami vidite trenutni položaj medijev v državi?

"Oba javna servisa, tako Radiotelevizija Slovenija in Slovenska tiskovna agencija, sta potrebna posebne pozornosti in ne smeta biti talec oziroma plen vsakokratnih zmagovalcev volitev. Dostop do verodostojnega informacijskega novičarskega servisa je človekova pravica in podstat demokratičnosti. Glede zadnjih zapletov, ki se nanašajo na financiranje Slovenske tiskovne agencije, sem zaskrbljen nad neizvajanjem obstoječe zakonodaje. Postopki financiranja bi se morali izvesti po obstoječih merilih brez nepotrebnih odlašanj, morebitne pomanjkljivosti v dosedanji ureditvi pa ustrezno odpraviti. Glede položaja novinarjev pa si vsaj načeloma bržkone lahko dovolim oceno, da je za spodbujanje neodvisnega novinarstva treba občutno zmanjšati delež prekarno zaposlenih in poiskati trajnejše ter varnejše oblike zaposlovanja. Prevladati bi moralo zavedanje, da ste novinarji pomemben steber demokratične družbe in da so vsi pritiski na vas nedopustni, tako z vidika vašega poslanstva kot z vidika dostojanstva."

Sovražni govor, na nedopustnost katerega ste opozarjali že v lanskem intervjuju za Večer, se že preliva v dejanja. Kaj je še mogoče storiti, kako ukrepati glede na to, da žaljivo, sovražno retoriko pogosto uporabljajo tudi ljudje na najodgovornejših položajih v državi?

"Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do svobode govora, vendar pa se njeno uveljavljanje konča tam, kjer posega v pravice drugih. Organi pregona bi morali striktno kaznovati sovražni govor. Naloga vsakogar od nas, ki je na določeni poziciji in ima možnost javnega nastopa, pa je, da se zaveda, kako pomembno vlogo ima pri širjenju nespoštljivega, razdiralnega in tudi sovraženega govora."

Omenjali ste že pravico do čiste pitne vode. Pred kratkim je bil sprejet zakon, ki omogoča gradnjo na vodovarstvenih območjih. Boste ukrepali v skladu s svojimi pristojnostmi in vložili zahtevo za ustavno presojo?

"Pogledali bomo, kakšne posledice ima lahko zakon za pravico do čiste pitne vode. Strokovne službe to že preverjajo in na podlagi njihove presoje se bomo odločili o morebitnih nadaljnjih korakih. Smo pa že v samem postopku obravnave zakona opozarjali, da je bila tako zainteresirana kot strokovna javnost v pripravo in razpravo vključena le pro forma. Na žalost že od 2007. institucija varuha opozarja na tovrstno ravnanje ministrstva za okolje. Torej že 14 let opozarjamo, da se okoljska zakonodaja sprejema na hitro in brez resne, poglobljene debate s stroko in zainteresirano javnostjo. Svoj prostor sodelovanja si morajo nevladne organizacije vsakič izboriti, kar pa zagotovo ni dobro."

Revščina je bila problem, ki je številne pestil že pred epidemijo. Zdaj se stanje le še poslabšuje, pri čemer humanitarne organizacije, ki številnim pomagajo premagovati stiske, v veliki meri s tem opravljajo naloge države. Kje vidite rešitve?

"Soočiti se s problemom revščine je naloga države, ne humanitarnih organizacij. Slednje so lahko le dopolnitev socialne politike, ki jo mora izvrševati vlada. Zagotovo je epidemija prizadela veliko ljudi, veliko jih je ostalo brez službe ali so se jim znižali dohodki, breme, tako psihično kot finančno, je veliko. V tem letu smo dobili večje število pobud zaradi deložacij, saj ljudje niso mogli več plačevati položnic - in tukaj se mora odzvati socialna država. To pa pomeni, da socialni transferji morajo priti do ljudi, centri za socialno delo pa morajo opraviti svojo nalogo in v lokalnem okolju zaznati, kje in kdo potrebuje pomoč. To je tudi naloga lokalnih oblasti. Sam zelo cenim delo humanitarnih organizacij - opravljajo zelo pomembno delo -, pa vendarle so lahko le dopolnitev državi. Ne morejo biti nosilci socialne politike. Tu so bile že prej težave, zdaj pa so se le še poglobile. In ne glede na vse pomoči, ki jih je namenila država, očitno nekatere niso bile ciljno usmerjene ali dobro premišljene."

Na to, da socialni transferji ne pridejo do vseh, ki jih potrebujejo, ste opozarjali že pred to krizo. So bili narejeni kakšni premiki?

"Nič ni bilo narejeno v tej smeri. Ravno zdaj, ko končujemo letno poročilo, spet z razočaranjem ugotavljam, da veliko priporočil, ki smo jih dali tudi na področju socialnih transferjev, ni bilo uresničenih. Akutne zadeve, na katere opozarjamo skozi leta, se ne premaknejo, izboljšajo. Koronavirus ne more biti izgovor za nekaj, kar se ni premaknilo od leta 2013. Opažam tudi, da se organi ne zavedajo povsem, da imajo pojasnilno dolžnost. To pomeni, da morajo ljudem vedno jasno povedati, do katerih pravic so upravičeni. Ker marsikaj na tem področju v praksi ne deluje, sva se z ministrom za javno upravo nedolgo nazaj dogovorila, da bo bomo skupaj pripravili nabor posameznih pravic za določene ranljive skupine. To je treba potem objaviti in jasno komunicirati."

Koliko se še srečujete z birokratsko logiko, da se več energije vloži v to, da vam pojasnijo, zakaj se kaj ne da narediti, namesto da bi poskušali najti rešitve?

"Ogromno. Pred desetimi dnevi sem dobil tako zaničevalen odgovor enega od županov na pismo, v katerem smo ga opozarjali na postopke pri nekem našem pobudniku, da se človek zamisli, kakšni ljudje lahko vodijo občine in kaj občan pri njih dobi. Ampak nas to seveda ne bo ustavilo, da mu ne bi pojasnili, da občina ni njegova last."

Tudi čakalne dobe za otroške psihologe, pedopsihiatre so bile že prej zelo dolge, zdaj je stanje alarmantno. Kaj je mogoče narediti, da bi ti mladi pravočasno prišli do obravnave, kajti zgolj s svetovalnimi telefoni jih ne bomo rešili?

"Rešitev, ki jo omenjate, je le trenutni obliž na otroške stiske. Včasih se sam sebi že zdim kot pokvarjena plošča, saj že od začetka mandata opozarjam na pomanjkanje kliničnih psihologov, psihoterapevtov in pedopsihiatrov. Kot institucija smo bili zelo vpeti v prizadevanja za odprtje pedopsihiatričnega oddelka v Ljubljani. Leta 2019 je bil končno odprt, ampak to ni dovolj. Če sem na začetku tega pogovora rekel, da eno leto pandemije v človekovem življenju ne pomeni veliko, je v otroškem življenju eno leto stisk mnogo preveč. Tudi v poročilu za leto 2020, ki ga pripravljamo, smo ponovno opozorili ministrstvo za zdravje, ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Zdravniško zbornico Slovenije, da je treba razpisati specializacije klinične psihologije, pedopsihiatrije. Nujno je zagotoviti tovrstne strokovnjake. Zgolj govorjenje o tem problemu težav ne bo odpravilo. Če smo potrebovali 15 let, da smo odprli pedopsihiatrični oddelek, ne sme toliko trajati, da se bodo začele stvari reševati. Če smo lahko covid bolnišnico in oddelke naredili čez noč, je treba na enak način ravnati tudi v primerih oddelkov za otroke. Je pa res, da kadra takoj ne bo mogoče zagotoviti. Ta manko primernega kadra se kaže tudi pri razvezah, ko se na izvedenca čaka od pol do enega leta. To je popolnoma nesprejemljivo. Ministrstvo za zdravje in Zdravniška zbornica morata čim prej izpeljati razpis. Več, kot da opozarjamo na ta problem, pa sami žal ne moremo narediti."

Kako pa lahko ukrepa nekdo, če ni pravočasno deležen zdravstvene obravnave. Tudi tu je epidemija stvari poslabšala?

"Zagotovo je tudi to kršitev njegovih pravic. Na to je smiselno opozoriti zagovornika pacientovih pravic in pobudo poslati tudi nam. V letošnjem letu smo imeli nekaj tovrstnih prijav, a še vedno manj kot pretekla leta, saj so se ljudje, kot že rečeno, bolj ukvarjali z aktualno epidemijo. Lani smo tudi opozorili na pomanjkanje družinskih zdravnikov pa na to, da nekateri ljudje sploh niso imeli dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe, da so telefoni v zdravstvenih domovih zvonili v prazno. Zdravstvene domove smo na to intenzivno opozarjali."

Po zaslugi vaše predhodnice je ustavno sodišče del zakona o tujcih razglasilo za neustavnega. Popravljeni in sprejeti zakon je po mnenju nevladnih organizacij prav tako neustaven, saj v primeru razglasitve kompleksne krize ne omogoča vlaganja prošenj za mednarodno zaščito. Boste tudi vi vložili zahtevo za ustavno presojo?

"O tem se bomo odločili samostojno in po tehtni presoji. Na pritiske se ne oziram. Lahko pa povem, da smo že lani dali ustavno pritožbo v primeru konkretnega človeka - ne izpodbijamo zakona o tujcih, a smo se dotaknili nekaterih področij tujske zakonodaje. Kot že rečeno, sem pristaš konkretnega. Razglasitev splošne krize je lahko akademsko vprašanje. Ko gre za konkretno kršitev enega od migrantov, ki se je obrnil na nas, pa smo postavili pod vprašaj oziroma problematizirali kar nekaj zadev in zdaj čakamo, kako bo odločilo ustavno sodišče."

Na položaju varuha ste dobri dve leti. Do kakšnih novih spoznanj ste v tem času prišli?

"Vsekakor sem dobil še širši uvid v kompleksnost številnih težkih življenjskih situacij. Spoznal sem tudi, da bolj ko si glasen, lažje uveljaviš svojo voljo, pa čeprav se pogosto izkaže, da to, na kar opozarjaš, sploh ni tvoja pravica. Večina pa je še vedno tiho in v določenih situacijah raje potrpi, zato se trudimo, da bi take ljudi spodbudili, da se nam javijo, kajti le tako jim lahko pomagamo."