"Nisem vedela, da se v Evropi ljudje delijo na tiste, ki imajo potni list, in tiste, ki ga nimajo. Nisem vedela, da me bodo obravnavali kot 'begunko', osebo brez dokumentov, brez človekovih pravic. Pobegnili smo težkim življenjskim razmeram, tukaj pa nam pravijo, da smo za lokalno prebivalstvo grožnja," piše komaj 17-letna pisateljica, aktivistka in begunka Parwana Amiri. V svojem prvencu Moje pero se ne bo zlomilo, meje pa se nekoč bodo popisuje pričevanja iz begunskega centra Moria na grškem otoku Lezbos, ki je postal simbol segregacijske migracijske politike, skladišče zavrnjenih duš in sistematični projekt razčlovečenja Matere Evrope, kot ji pravi Parwana.
Oblečena v nežno svetle barve, Afganistanka poseduje odločnost, bistrost in pokončnost, kakršne imajo le redke najstnice. V odlični grščini, ki se je je naučila sama, ter precizni angleščini glasno in samozavestno govori o družbi in svetu, v katerem bi si želela živeti.
"Želim si varnosti. Želim si živeti v svetu, v katerem otroci ne bodo umirali od lakote in ženske ne od nasilja. Kjer bomo vsi enaki, v svetu brez meja. Želim si svet, v katerem ne bo niti bogatih niti revnih. Sanjam o tem, da se bomo nekoč vsi povezali in zaživeli v miru," piše. Parwana Amiri je junakinja, borka, skromno dekle žilavih idej in odlično artikuliranih misli. Od napisanih in izrečenih besed prehaja k dejanjem: organizirala je (in še vedno) celo vrsto protestov v begunskih centrih, komunicira z oblastmi, da bi izboljšala življenjske razmere beguncev, o tem neutrudno piše in govori.
Do človeštva goji visoka pričakovanja: verjame v iskrenost, humanost in dobrosrčnost. Ko ugotovi, da svet okrog nje ni takšen, ljudem da še eno priložnost.
Nekega dne se bom vrnila domov. Ne bom samo obiskovalka. Sedela bom pri mizi, ob kateri se bodo oblikovali zakoni
"Lokalna skupnost nas ne more razumeti, saj nas nima možnosti spoznati. Živimo oddaljeni od nje, v izoliranih begunskih centrih," išče izgovore.
Biti ob Parwani Amiri je potovanje v mladost, ki pa ne poseduje niti kančka vaseorientiranosti in narcisizma "selfie generacije". Vse aktivnosti na spletnih omrežjih so usmerjene v eno samo misijo: Parwana verjame, da družbo lahko spremenimo in da svet lahko izboljšamo. O tem ves čas razmišlja na facebooku in twitterju, v svojih tekstih in diskusijah. Angažirana raziskovalka sodobnega časa.
Brati Parwano Amiri omogoča ekskluziven vpogled v hladne begunske šotore, v katerih hlad mnogim načenja pljuča, da se potem prestavijo v improvizirane zdravstvene ambulante in tam čakajo ure za "žličko sirupa in par antibiotikov". Piše o dolgih čakalnih vrstah za "liter mleka in krožnik neokusnega fižola" ter o že tolikokrat popisani ošabnosti birokratskih aparatov. Najdemo intimno zgodbo o dekletu, ki se v globoko seksistični družbi počuti ogroženo, a tudi jezno: "Ne morem igrati odbojke! Ne morem se sprehajati, kjer si želim! Če vrnem pogled, razumejo, da jih izzivam. Dovolj vas imam! Zakaj moram zakrivati svoje lase z ruto? Nismo njihov plen! Uprite se, dekleta!" Naletimo na ostarelo žensko, ki s tresočo se roko vsak dan mesi testo, da bi s prodajo kruha zaslužila za moževa zdravila. Pa na fanta, ki se je rodil v ženskem telesu, izpostavljen diskriminaciji, zaničevanju in družbenim pritiskom okostenele muslimanske tradicije. Zdaj išče sebe na pozabljenem grškem otoku v zmedi begunske tragedije.
Parwanini junaki ne govorijo še ene begunske zgodbe, ampak so zgodba oni sami. "Dajte nam glas, da sami povemo, kaj mislimo in o čem razmišljamo," pravi Parwana. "Dajte nam možnost, da se izrazimo," poziva.
Po štirih mesecih bivanja na pozabljenem Lezbosu Parwana danes živi s svojo družino v Ritsoni, še enem begunskem centru, oddaljenem 70 kilometrov od Aten. Z dvema sestrama in materjo si deli sobo, v kateri piše, razmišlja in ustvarja ob hrupu, ki pa se je, pravi, ne dotakne.
"Ko pišem, pobegnem v svoj svet. Zvijem se in izoliram od drugih," pojasni.
Ob branju Parwane Amiri se zamislimo o lastnem obstoju. Ko govori o svojih vtisih ob poglabljanju v tekste Angele Davis pa o svojih vizijah družbene ureditve, človekovih pravicah in neenakopravnosti, nas navdaja optimizem. Je izredno samokritična, razume žrtve, vendar se sama ne viktimizira; išče rešitve in je usmerjena v spremembe. Parwana se navdušuje nad zgodovino, morjem in svobodo, je inteligentna, empatična in neverjetno aktivna - begunska Greta Thunberg! Če bi nas vodile ideje takšnih mladih in ambicioznih najstnic, se nam za svet ne bi bilo bati.
Spoznali smo jo v Haniji, drugem največjem mestu na Kreti. Obiskala ga je ob predstavitvi svoje knjige, ki je izšla pri lokalni založbi Akivernites polities s prevodom v angleščini, nemščini in francoščini. Z njo smo se pogovarjali naslednji dan, ko se je Parwana udeležila protestov.
Danes si obiskala proteste tukaj v Haniji. Kakšni so tvoji vtisi z demonstracij?
"Študentje so protestirali skupaj z delavci. Ministrstvo želi privatizirati javni izobraževalni sistem in obe skupini sta se združili. Prvič sem videla, kako študentje protestirajo. Verjamem, da če si želimo temeljite družbene spremembe, moramo imeti mlade na ulicah. Danes pa smo videli vse generacije, predstavnike vseh članov družine."
Zakaj se ti zdi pomembno, da protestirajo mladi?
"Do zdaj sem mislila, da smo begunci v Grčiji edini, ki protestiramo za pravico do izobraževanja. Danes pa sem spoznala, da tudi Grki protestirajo za izobraževalne pravice. To torej počnejo otroci iste družbe. To je bilo zame zelo ganljivo in bi moralo biti opozorilo za vse politike in državo. Njihovi otroci zahtevajo brezplačno izobraževanje. To je alarm."
Zakaj je izobraževanje zate pomembno?
"Je temelj, ki prinaša spremembe. Gradi prihodnost. Omogoči nam, da pokažemo svoj obstoj v svetu, in nam daje glas v družbi. Zaradi teh razlogov menim, da se begunskim otrokom sistematično preprečuje dostop do izobraževanja."
Vam grške oblasti ne omogočijo dostopa do šol?
"Ne. Sama že dve leti tukaj ne hodim v šolo in enako vsi drugi, ki živijo v begunskem centru Ritsona. Odkar se je začela epidemija, se je naše stanje še poslabšalo in oblasti uporabljajo epidemiološke ukrepe kot izgovor za to, da nam ne omogočajo šolanja."
Med razpravo ob predstavitvi svoje knjige si dejala, da je bil vaš odgovor na to potezo oblasti: "Nič zato! Bomo pa zgradili svoje razrede." Lotili ste se neformalnih izobraževalnih praks in k njim pritegnili tudi druge željne učenja in poučevanja.
"Ko sem septembra 2019 prispela v Morio na Lezbosu, sem ugotovila, da za nas ni šole. Prav tako nam niso omogočili, da bi obiskovali javno šolo v mestu. Zato sem se lotila iskanja alternativ. Našla sem jih znotraj centra, za begunske otroke so namreč nekateri že organizirali pouk. Pridružila sem se jim."
Kdo so bili ti begunci?
"To so bili Afganistanci iz Irana. Že vajeni, da jim oblasti ne omogočijo šolanja, saj so se ukvarjali iz istimi težavami v Iranu. Razvili so samoorganizirane izobraževalne skupinice. Ti koncepti so mi bili takoj zelo blizu, zato sem se jim pridružila in kmalu postala učiteljica angleščine za otroke, ženske in moške. To je pritegnilo tudi več medijev, ki so potem o nas poročali. Sistem smo poimenovali Way of hope."
Po požaru v begunskem centru Moria septembra lani si bila s svojo družino premeščena v Ritsono, tam pa si se spet soočala z istimi ovirami. Najbližja šola je bila oddaljena, oblasti pa otrokom niso omogočile dostopa do javnih šol.
"Naleteli smo na dodatne težave, ki jih je povzročila epidemija. Tako sem se odločila, da bom pouk s samoorganiziranimi razredi nadaljevala. Ustanovili smo učne skupine z desetimi učitelji in mnogimi učenci, sama pa sem začela dodatno poučevati na delavnicah kreativnega pisanja."
Postala si učiteljica, vendar si v starosti, ko bi morala sama hoditi v šolo.
"Ja, bi morala, ampak ne hodim. Zadnja tri leta ne obiskujem šole."
Kaj ste poskušali storiti glede tega?
"Ves čas iščemo odgovore, protestiramo in opozarjamo. Ko drugi otroci hodijo v šolo, smo mi enostavno izključeni. Ko so se med epidemijo drugi učili preko spleta, smo mi bili preprosto pozabljeni. Mediji so na to opozarjali, nekateri ljudje iz ministrstva so skušali pomagati, vendar se do danes ni nič spremenilo."
Kakšni pa so izgovori oblasti?
"Najprej so rekli, da ni dovolj avtobusov, ki bi nas peljali v šolo. V času epidemije je bil njihov izgovor, da pomenimo nevarnost prenosa okužbe s koronavirusom na druge učence. Letos pa so rekli, da je razlog pomanjkanje učiteljev."
A si poskušala najti kakšne možnosti zase, mogoče na spletu?
"Prejela sem štipendijo poljske vlade, ki bi mi omogočala, da bi srednjo šolo končala v Varšavi in potem nadaljevala študij na univerzi. Rada bi študirala politologijo, ekonomijo in filozofijo. Letos bi morala začeti, vendar mi starši niso dovolili oditi."
Verjetno si bila razočarana.
"Srce parajoče je bilo na začetku sprejeti dejstvo, da mi lastna družina ne dovoli oditi. Kasneje sem to sprejela. Moja mama ima zdravstvene težave in želi si, da sem ob njej. Prav tako se počutim odgovorno za svoja brata, njuna prošnja za azil je bila zavrnjena. Želim jima pomagati pri postopkih, ker komuniciram z uradniki."
Kakšni so vaši načrti? V Grčiji ne boste ostali?
"Enkrat bomo odšli tudi mi. Vendar nisem zadovoljna, ker vem, v kakšnem stanju bom zapustila begunske centre. Ljudje so še vedno prisiljeni prečkati meje ilegalno, ker nimajo druge možnosti, ali pa so v nevarnosti za izgon. Zelo sem razburjena zaradi tega. Nisem se dve leti borila za to. Še vedno se trudim ozaveščati ljudi o njihovih pravicah, se boriti za hitrejše in krajše azilne postopke ter da bi nas lokalne skupnosti spoznale pobliže, da bi lahko zaživeli normalno."
Torej čutiš, da ti ni uspelo?
"Neke zadeve nam je uspelo premakniti. A danes na primer mediji nimajo vstopa v begunski center na Lezbosu, tako sploh ne moremo vedeti, kaj se tam trenutno dogaja."
Ob predstavitvi knjige si bila do medijev zelo kritična. Rekla si, da Zahod zanimajo begunske zgodbe samo takrat, ko so senzacionalne.
"Mediji o begunskih zgodbah ne poročajo na nek sistematičen način in neprekinjeno, kar bi ljudem dalo možnost analize. Tukaj so samo, da vržejo bombo, ne ponudijo pa nobene rešitve. Dober primer je požar v Morii. Nenadoma je to postal vrhunec poročanja, ljudje so bili šokirani, in ko so ljudje šokirani, ne morejo ukrepati. V takšnem stanju je možnost, da bi ponudili pomoč in bi lahko pravilno komunicirali, dosti manjša. Enako velja za poročanje iz vojn: mediji so usmerjeni v čustva ljudi in jim ne dajo prostora za razmišljanje."
Kako vidiš vlogo lokalnih medijev?
"Grški mediji ne pokrivajo prav dobro begunske situacije. Govorijo o beguncih, ne da bi jim dali glas. Torej, vse je o nas, a brez nas. Begunci smo del družbe, zato si zaslužimo prostor v medijih. Ker nam ga ne dajo, moramo sami dvigniti glas. Socialna omrežja so naša najboljša možnost komuniciranja z zunanjim svetom."
Najdemo te na twitterju, facebooku in instagramu. Kako ti socialna omrežja omogočajo, da poveš svojo zgodbo?
"Dosti razlogov imam, zakaj uporabljam socialna omrežja. Med drugim želim druge begunci opogumiti in dokazati, da biti aktiven, govoriti, imeti glas ni grožnja in noben begunec se ne bi smel bati pogovora v medijih. S tem, ko komuniciramo z zunanjim svetom o našem stanju, izpodbijamo demokratične strukture in principe svobodne družbe. Begunci postavljamo demokratične vrednote pod vprašaj. Drugi zelo pomembni dejavnik je, da pokažemo svetu, da se lahko izražamo in govorimo o sebi in svojih težavah."
V svojih govorih pogosto rečeš, da bi morali beguncem dati glas.
"Točno tako! Ko poteka panel ali razprava o begunski temi, rezervirajte stol tudi za nas. Ljudje mi povejo, da si želijo govoriti, vedno jih spodbujam, naj se vključijo v diskusijo in naj se ne bojijo oblikovati svojega mnenja."
S knjigo ti je uspelo ravno to: glas si dala beguncem.
"Moj prvotni namen ni bil, da bi izšla knjiga. Pogovarjala sem se z ljudmi v Morii, o tem pisala in objavljala na spletu. Do mene so pristopili ljudje iz nevladne organizacije Welcome to Europe in me prosili, da bi objavila poročila v knjižni obliki - Pisma iz Morie."
Ljudi nisi intervjuvala v klasičnem smislu.
"Ne, ne. To so zgodbe, ki so se oblikovale iz pogovorov z ljudmi, ki sem jih imela vsak dan. Z mojimi sosedi, učenci ... Prvotno so bile zgodbe napisane v angleščini, nato pa je založnik poskrbel za prevod."
In odziv?
"Veliko ljudi je knjigo podprlo. Knjiga služi tudi kot orodje za razpravo pri številnih okroglih mizah."
Bodo sledila pisma iz Ritsone?
"Knjiga je pripravljena in bo objavljena naslednje leto. Bo podobna prvi, vendar bo bolj politična."
V govoru ob predstavitvi si dejala, da te je "Mati Evropa, kraj svobode in demokracije", razočarala. Kako?
"Ignorira naš obstoj, zatira naš glas in nas potiska v izolirana taborišča. Vzela nam je pravice in nas izziva, da se moramo zanje nenehno boriti. Nikoli si nisem predstavljala, da se bo Evropa do nas tako vedla."
Tudi Afganistan se je v času, odkar si odšla, precej spremenil. Tvoja domovina se, potem ko so talibani spet prevzeli oblast, sooča s korenitimi političnimi in družbenimi spremembami.
"Vpogled v razmere doma se zdi nekako zelo oddaljen. Sistem, kot sem ga poznala, je porušen. V prvih dneh po okupaciji sem bila od šoka povsem paralizirana. Nisem mogla pisati. Potem sem se pomirila. Težko je gledati, da se tvoja država ruši, ti pa opazuješ iz varnega položaja, vendar ta dejstva moram sprejeti. Danes o tem pišem, govorim, sodelujem na diskusijah, vendar se zavedam, da neposredno na spremembe ne morem vplivati. Ne verjamem pa, da se bodo talibani ohranili na oblasti."
Misliš, da se ne bodo?
"Seveda ne! Večina ljudi jih ne podpira, zato mislim, da ne bodo zmogli upravljati države. Trajalo bo kar nekaj časa, preden bo prišlo do sprememb. Veliko ljudi se bo žrtvovalo, država bo uničena, vendar bo sledil tudi njihov propad. Na žalost so se sanje mlade generacije, študentov in žensk trenutno prenehale."
In kako vidiš svojo prihodnost?
"Nekega dne se bom vrnila domov. Ne bom samo obiskovalka. Sedela bom pri mizi, ob kateri se bodo oblikovali zakoni, vplivala bom na krepitev družbenih sprememb in na vlogo žensk v njej. Ne vem kdaj, ampak vrnila se bom."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
