Piše se leto 1993. Zgodi se več bolj ali manj pomembnih stvari. Podjetje Intel prične dobavljati procesorje Pentium. Rodi se Jan Oblak. Umrli so Federico Fellini in Frank Zappa ter dva Petroviča, Rok in Dražen. Zgodila se je mariborska orožarska afera, ko so predstavniki Ministrstva za obrambo Republike Slovenije odkrili 130 ton pehotnega orožja v zabojnikih na mariborskem letališču. Na zabojnikih je bila deklaracija, ki je trdila, da vsebujejo humanitarno pomoč. Sečoveljske soline so bile kot prvo slovensko območje vpisane med mokrišča mednarodnega pomena po Ramsarski konvenciji. Jaz se vpišem v nogometno šolo NK Maribor in čez slabo leto že zapustim klub, ker sem menda neperspektiven in zato bolj primeren za NK Železničar. Še danes sem prepričan, da mi je bila storjena velika krivica in da je nogometni svet spregledal diamant v takrat zelo nebrušeni in neprepoznavni obliki. En dan bodo spoznali svojo zmoto in me rehabilitirali.
Spomladi 1993 nam je učiteljica v drugem razredu napovedala, da se nam bo jeseni v razredu verjetno pridružil begunec. Begunec. Prvič sem slišal to besedo in nisem imel pojma, kaj pomeni. Begunec, čudna beseda, s čudnim poudarkom na u. Tudi drugi razredi in šole naj bi sprejeli te begunce. In ta naš begunec naj bi prišel iz Bosne in Hercegovine (čudni besedi, ampak znani) ali iz Hrvaške, kamor smo hodili na morje. V moji glavi so se misli popolnoma zavozlale. Vedel sem za Hrvaško, tam nekje je morje, a spomin na morje mi prikliče samo porjavele, bele ali opečene ljudi, ki po barvi spominjajo na škampe, vonj po kremi za sončenje, občutek morske soli v laseh, lubenice in ose, nikakor pa ne beguncev. In če že naj bi ti begunci živeli na morju, zakaj bi sploh odšli od tam in prišli k nam v 2. c na Osnovni šoli bratov Polančičev v Mariboru, če pa se lahko vsak dan kopajo in skačejo v vodo? Razumi, kdor more.
Seveda nam učiteljica ni povedala, da je bil leta 1993 v hrvaškem obstreljevanju Mostarja porušen Stari most ter da bo julija 1993 na Sarajevo izstreljenih rekordnih 3777 granat v enem dnevu in da je bila srebreniška enklava razglašena za "varno območje" pod nadzorom sil Združenih narodov. Verjetno vsega tega niti ne bi razumeli. Že nove besede in dejstva so nam preveč okupirali misli.
Vprašala nas je, ali se spomnimo vojne v Sloveniji, in takoj sem si priklical v spomin zvok siren in letal nad Mariborom in to, kako smo jedli sendviče v kleti v Maistrovi ulici ter da je bil dedek edini, ki naslednji dan ni več hotel oditi z nami v klet, ampak je raje gledal televizijo in poročila. Spomnil sem se tudi tega, kako sem v maminem naročju med množico in nenavadno parkiranimi avtobusi pred vojašnico na Cesti proletarskih brigad opazoval tankista, ki je sedel na vrhu tanka, parkiranega za ograjo, jaz pa upal, da bi ta tank vseeno speljal, ker tankov, ki se vozijo, res ne vidiš vsak dan. Danes sem vesel, da ni speljal.
Naša država je v takšni situaciji, da jih lahko sprejme samo pet. Pet. Za tolikšno število imamo prostora. Za celih pet. Za prste ene roke. Triindevetdesetega smo jih brez našega napada sprejeli sto tisoč, danes, po naši uspeli intervenciji, pa imamo prostora za pet beguncev
Učiteljica nam je nato pojasnila, da zdaj v prej omenjenih državah divja vojna, da moramo biti solidarni in pomagati ljudem v stiski, tako kot smo si pomagali med našo vojno, a jaz sem o tej novi vojni vedel samo, da je to tista vojna, ki je vsak večer v poročilih, in da se dogaja samo na televiziji. In takrat sem pogruntal, da od tam poznam ime Bosna, in nekako povezal, da je Bosna tam, kjer je vojna, in da če pride begunec iz vojne, to verjetno pomeni, da živi v Bosni ali na Hrvaškem ali pa na morju. Logika sedemletnika.
Jeseni 1993 je k nam v razred res prišel nov človek. V naših glavah sta se takoj vklopila pričakovanje in vznemirjenost, ker smo prihod novega sošolca povezovali z besedo begunec. A ta naš begunec je imel napako. V prejšnjem šolskem letu nam je bilo namreč rečeno, da begunci ne znajo slovensko in da bomo morali biti do njega prijazni, strpni in obzirni, ta naš begunec pa ne samo, da je znal slovensko, celo bolj je zavijal po mariborsko kot mi, in živel je v Hutterjevem bloku, skoraj najbližje šoli, in poznal je vse kotičke mesta. Predstavil se je, povedal, da se imenuje Miloš in da je vesel, da je med nami. Na naše vprašanje, ali je begunec, je odgovoril nikalno in pojasnil, da ga je mama prepisala iz druge šole. Priznam, da sem nekje v sebi čutil hkrati razočaranje, ker nisem spoznal pravega begunca z morja ali iz Bosne ali Hrvaške, in olajšanja, ker nisem vedel kaj pričakovati in kako se obnašati. Tako da ni bilo druge kot: "Miloš, dobrodošel." Po pričevanjih sosošolcev tudi v drugih razredih ni bilo sledi o beguncih. Otroško pričakovanje in vznemirjenost sta hitro uplahnila. Ja, nič, gremo dalje. Prej ali slej se bo en primerek begunca nekje pojavil.
Statistike pravijo, da je v začetku devetdesetih v Slovenijo pribežalo okoli sto tisoč ljudi. Sedemdeset tisoč uradno registriranih in še približno petintrideset tisoč neregistriranih. Največ iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Ljudi, ki so jih še devetdesetega vsi klicali bratje, triindevetdesetega pa begunci ali še kaj hujšega in poniževalnega.
Moj otroški spomin mi pravi, da so takrat, v tistih letih, iznašli tudi novo skupino ljudi, ki so se kasneje neprostovoljno poimenovali izbrisani. Moj otroški spomin mi govori tudi to, da so takratno slovensko vlado vodili isti ljudje kot danes, no, ne vem, ali vsi isti, ampak nekateri so sigurno na vrhu tudi danes. In moj otroški spomin in sklep mi pravita, da smo, kljub temu da so triindevetdesetega k nam prišli begunci, preživeli in da zaradi tega nikomur ni bilo kaj hudega. In moj otroški spomin mi pravi, da sem na to zgodbo pozabil do avgusta letošnjega leta.
Piše se leto 2001 in 11. septembra popoldne mi Nebojša, ki ni begunec, pove, da se je začela tretja svetovna vojna. Napadli so Ameriko. Groza. In v šoli smo morali imeti minuto tišine za vse žrtve. Samo za ameriške, za vse ostale žrtve takratnih vojn na svetu nam ob drugih dnevih ni bilo mar ali pa ni bilo te ekstra minute časa. In ker smo se spomnili, da smo bili mi enaindevetdesetega napadeni, in se zavedali, da to ni prijetno, smo se zaradi tega leta 2001 v skladu z našo himno "Žive naj vsi narodi ..." odločili, da bomo napadli Afganistance. In tam smo vztrajali celih dvajset let.
Piše se leto 2021. Slovenija se je po uspešno končani misiji skupaj z zavezniki "uspešno" pobrala iz Afganistana. In par ljudi je padlo s kolesa letala, medtem ko je to vzletalo. In isti ljudje ali vsaj del tistih, ki so bili v vladi triindevetdesetega in ki danes spet odločajo o vsem ter imajo na jeziku tako radi krščanske besede o odpuščanju, sprejemanju in ljubezni, zdaj trdijo in prepričujejo, da je naša država vseskozi ravnala pravilno in odgovorno, da pa zdaj ni več odgovorna za stanje v napadeni državi in da je naša država v takšni situaciji, da jih lahko od tam sprejme samo pet. Pet. Za tolikšno število imamo prostora. Za celih pet. Za prste ene roke. Triindevetdesetega smo jih brez našega napada sprejeli sto tisoč, danes, po naši uspeli intervenciji, pa imamo prostora za pet. Za koga? Pet ljudi? Pet beguncev? Pet migrantov? Pet muslimanov?
Eden izmed lepših otroških spominov gre takole: v začetku leta 1993 smo v osnovni šoli zbirali plišaste igračke za vrstnike v Bosni in Hercegovini, ki so ostali brez vsega. Prinesli smo igračke, razne avtomobilčke in punčke, družabne igre, karte, nekdo je narisal krasno risbico in pripisal dobre želje, nekdo je v škatlo dal še vrečko Kiki bonbonov in komplet novih barvic. Sam sem prinesel eno izmed svojih najljubših plišastih igračk. Rumeno žirafo. Spomnim se, da me je mama vprašala, ali jo bom res dal naprej, ker jo imam rad. Nisem okleval. Še danes se spomnim, kakšna je bila škatla polna igračk in da sem takrat pomislil in upal, da bo ta žirafa nekoga razveselila in da se bo lahko z njo igral. Dileme res ni bilo. Ampak to je bilo triindevetdesetega.
V 2021 pa rumena žirafa še vedno čaka v kotu sobe. Sama.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
