Kot izrazito "monokulturna družba" nimamo veliko stika z drugimi rasami, religijami, etnijami in kulturami, a sovraštvo do njih in strah pred njihovo drugostjo sta tudi pri nas razširjena. Na to opozarjajo stroka in sogovorniki ter sogovornice, ki so slovenski rasizem občutili na lastni koži. Kako danes rasizem definirati in prepoznati, smo povprašali Mojco Pajnik, raziskovalko z Mirovnega inštituta in Fakultete za družbene vede na Univerzi v Ljubljani. Pojasnjuje, da o rasizmu ne smemo razmišljati zgolj kot o ideologiji, čeprav je tudi to, ampak predvsem z vidika segregacijskih učinkov, ki jih povzroča. "Gre za prakse, vedenja, strukture institucionalne moči in diskurz, ki proizvajajo mrežo družbenih, socialnih in političnih odnosov na način, da delijo ljudi na podlagi osebnih okoliščin. V sebi ima vgrajen princip neenakosti, ki ločuje večvredno večino od manjvredne manjšine. V zadnjih sto letih so barvo kože začele nadomeščati druge osebne okoliščine: etničnost, vera, spolna usmerjenost ... Prihaja do kulturalizacije rasizma."
V ZDA tarča "barvno slepega" rasizma niso več zgolj temnopolti, ampak tudi indijska, filipinska, vietnamska in mehiška skupnost, po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku in še zlasti po izvolitvi Donalda Trumpa za predsednika pa vedno bolj tudi muslimani. V Evropi so medtem glavna tarča v zadnjih letih postali predvsem begunci iz arabskih držav. Sogovornica ob tem opozarja, da rasizma ne smemo dojemati zgolj na individualni ravni, ampak je močno vpet tudi v delovanje institucij, politike in ekonomije. V uvodniku za številko Časopisa za kritiko znanosti, namenjenemu rasizmu, piše, da prihaja do preporoda rasizma in hkrati do njegovega izgona iz besednjaka. "V ZDA se želi s političnimi figurami iz tako imenovane varne manjšine, kot so Barack Obama, Condoleezza Rice in Colin Powell, signalizirati, da so opravili z rasizmom. A niti pod predsedovanjem Obame se ni končal, kar je danes kristalno jasno."
Radikalno uničenje drugosti
Rasizma danes ne moremo več vezati, kakor v 19. stoletju, niti na psevdoznanosti, kot je bila evgenika, ki so hotele znanstveno utemeljiti razlike med rasami, ampak bolj na demografska gibanja, nadaljuje Jernej Kaluža, raziskovalec v Centru za raziskovanje Fakultete za družbe vede. "Danes lahko delaš genetske raziskave med različnimi populacijami, na primer na srčnih zaklopkah, pa to še ni rasistično. Postane pa, ko želi kdo rezultate izkoristiti, da bi se radikalno znebil neke druge entitete, jo uničil, ne glede na to, ali je to druga rasa, narod, religija - ta drugost je, skratka, zamenljiva. Posebno v Evropi se vrača problematika rodnosti, spreminjanja demografije, saj se zmanjšuje delež avtohtonih prebivalcev, veča pa se delež muslimanov." V Sloveniji tega "drugega" praktično ni, pravi Kaluža, saj smo še vedno izrazito "monokulturna družba". Demografska komponenta rasizma - strah, da nas bo neka druga rasa, etnija ali religija izrinila -, ki je značilen na primer za Francijo, Veliko Britanijo in ZDA, pri nas torej nima realnih temeljev. "Zanimivo je, da se kljub temu ponavljajo isti vzorci panike. Kar priča o tem, da ta strah poganja nekaj drugega in ne dejanski stik z drugim."
Medtem ko je v ospredju javnosti policijsko nasilje čez lužo, se Evropa želi prikazati kot branik človekovih svoboščin, a Pajnikova opozarja, da se je s prihodom beguncev takšna, rasno motivirana represija izrazito pokazala tudi na tej strani Atlantika. "Če pogledamo samo slovensko-hrvaško mejo in tako imenovano balkansko pot, so jasno dokumentirane oblike institucionalnega rasizma. Dogaja se rasno profiliranje po videzu in barvi kože, mimo vseh pravnih določil se ljudem zanikajo osnovne pravice do azila in se jih vrača v njihove države. Rasistični diskurz je v času tako imenovane begunske krize prepletal različna polja politike, prava, tudi medicine, s tem ko se je govorilo, da imajo vsi begunci stenice. K temu je prispevalo tudi medijsko poročanje." Poleg beguncev so v Sloveniji rasizmu tako na institucionalni kot na individualni ravni podvržene tudi druge manjšine, doda, in sicer romska in muslimanska skupnost ter ljudje iz republik nekdanje Jugoslavije.
Kriminal je socialno in ne etnično pogojen
Upravičenost rasizma se velikokrat utemeljuje na številkah kaznivih dejanj in z rasno ali etnično profiliranostjo kriminalcev, s čimer se velikokrat vzbuja strah in posledično sovraštvo pri ljudeh. Temu je v ZDA izpostavljena predvsem afroameriška skupnost, pri nas pa velikokrat Romi. A Kaluža in Pajnikova poudarjata, da kriminal ni etnično, ampak socialno pogojen, saj predstavniki marginaliziranih manjšin nimajo enakih možnosti v družbi. "Sledeč novinarskim standardom, nikoli ne bi smeli omenjati etnične pripadnosti zločinca, pri nas pa v tabloidih še vedno zaslediš naslove, da so Romi storili to in to. Pred temi statistikami si sicer ne smemo zatiskati oči, saj lahko tako spregledamo, kje v družbi so socialne težave in katere skupnosti potrebujejo več državne pomoči, nima pa jih smisla javno izpostavljati. Tako kot nima smisla izpostavljati, da je Rom storil nek zločin, ker to nima zveze s tem, da je Rom," pojasni Kaluža. Eden ključnih ukrepov za odpravo rasizma je zato po mnenju Pajnikove med drugim tudi zmanjševanje razrednih razlik.
Nestrpnost pod plaščem anonimnosti
Kaluževo osrednje področje raziskovanja je svetovni splet, ki je pod plaščem anonimnosti in svobode izražanja velikokrat generator sovražnega govora, nestrpnosti in zatiranja. "Navdušenci so v devetdesetih razvili spontano ideologijo o spletu kot nereguliranem prostoru svobode govora in neposredne demokracije, kjer naj bi skupnost brez zunanjega nadzora in uredniških posegov regulirala samo sebe. To ni bila slaba ideja, a so se v teh okoljih začele pojavljati tudi najbolj sporne vsebine. Iz tega se je razvila debata, da je treba tudi splet kot javni prostor regulirati in da mora vsak posameznik prevzeti odgovornost. V slovenskem prostoru se to dobro vidi na ravni kulture spletnega komentiranja, kjer se je pojavil najbolj problematičen način govora. Nekateri mediji so posledično celo ukinili komentiranje, večina pa je vzpostavila pregledovanje vsebin in stroge načine moderiranja."
Ne glede na to, kakšna so ideološka prepričanja ustanoviteljev družbenih omrežij in drugih komunikacijskih orodij na spletu, je danes jasno, da se bo na njih začela pojavljati radikalna govorica. Posledice tega so najbolj vidne prav v ZDA. V zadnjih letih se je tam razvila prava spletna vojna pod praporjem alternativne desnice (v izvirniku "alt-right"), ki poleg spletnih trolov zajema tudi celo mrežo spletnih strani in političnih komentatorjev, ki širijo nestrpnost, sovražni govor, neonacistične in belsko supremacistične poglede. Z njeno pomočjo je na oblast prišel tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki z javnostjo redno komunicira prav na družbenem omrežju, kjer velikokrat objavlja zelo sporna mnenja. Veliko prahu je prejšnji mesec na primer dvignila njegova objava, povezana z izgredi po policijskem uboju Georgea Floyda: "Ko se začne ropanje, se začne streljanje." Pri nas je vladajoča stranka SDS ponotranjila veliko komunikacijskih metod alternativne desnice, Trumpa in njihovega antimigracijskega diskurza, pravi Kaluža.
Dvojni način komuniciranja
"Del desnice je postal tako radikalen, da mediji tem idejam enostavno ne morejo nameniti enake pozornosti. S tem se je pri njenih predstavnikih še povečal občutek izključenosti." Pod prispevkom, ki govori na primer o migracijah, se tako lahko usuje plaz sovražnega govora, ki daje vtis, da so mnenja naključnih ljudi pretežno zelo sovražna. "Kar ni nujno res. Prav v nereguliranem spletnem okolju so namreč radikalno desne ideje zelo močne. Njihova moč izhaja prav iz tega, da se predstavljajo kot izključene in uporniške." Podoben pojav lahko opazujemo tudi v Sloveniji: tako na spletu, kjer se sovražni govor in nestrpnost prikazujeta kot upor proti nekdanji komunistični nomenklaturi, ki naj bi vladala medijskemu prostoru, kot tudi na protestih, kjer so se neonacisti - kot sta razkrila Medium in Mladina - zamaskirali v rumene jopiče.
Politik, ki predstavlja vse državljane in državljanke, bi se moral zavedati svoje odgovornosti
Kako se spopasti z rasizmom?
"Potrebujemo bolj radikalne procese nove demokratizacije, ki bodo politično enakost - ne zgolj pravno enakopravnost - postavili v središče družbe. Ključno je tudi preseganje razrednih razlik, saj je rasizem z njimi močno povezan. Enakost ne sme biti zgolj ustavna pravica, ampak mora postati tudi politični projekt. Institucionalne strukture se morajo v to usmeriti, na primer skozi drugačno migracijsko politiko. Manjšinske skupnosti bi po drugi strani lahko rasizem večkrat prijavile. Zavedam se, da je to težko in da tega od njih ne moremo zahtevati, zato je treba ustvariti varno okolje z dvigom politične kulture in izboljševanjem sodne prakse. Ne nazadnje ima tudi vsak posameznik, vsak izmed nas politično odgovornost za ravnanje v vsakdanjem življenju in podpiranje manjšinskih skupnosti," odgovarja Pajnikova.
Ključno je preseganje razrednih razlik, saj je rasizem z njimi močno povezan. Enakost ne sme biti zgolj ustavna pravica, ampak mora postati tudi politični projekt
Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, ob letošnjem mednarodnem dnevu za odpravo rasne diskrimancije: “Rasizem je vsakršno prepričanje o večvrednosti enih ljudi nad drugimi. Takšen odnos širi med ljudi napetosti in konflikte. Zato se mu je treba vedno in povsod zoperstavljati. Ljudje krivic, ki jih sami ne doživljamo, včasih tudi ne vidimo, vendar to ne pomeni, da ne obstajajo. Poskušajmo prisluhniti tudi drugim in drugačnim. Znašli smo se v obdobju, v katerem smo zaradi covida-19 vsi ljudje bolj ranljivi. Zato je prav, da smo vsi še posebno pozorni na to, kaj se v teh izjemnih okoliščinah dogaja s človekovimi pravicami vseh nas.”
Obiščite spletno stran brez oglasov.
