Melita Forstnerič Hajnšek
Sestali sva se v ljubljanski kavarni v tem tednu, ko jo oblegamo mediji. Prišla je vihrava, igriva, pa hkrati resna. Odgovarja odkritosrčno, a zelo premišljeno. Neverjetno spontana je, skromna. In stvarna. Še zmeraj polna vitalizma in željna odra. Mora še igrati. Z vlog mam je zdaj presedlala na babice. "Te pozicije se moram zdaj držati, da ne bo šlo še kam dalje," pravi.
Po Olgi Kacjan, dobitnici Borštnikovega prstana pred šestimi leti, ste šele druga članica Slovenskega mladinskega gledališča s tem visokim priznanjem. "Mladinci" kar težko pridete do njega, se zdi. Dolga leta je bilo razmerje tega gledališča z Borštnikovim srečanjem komplicirano. Niste se ga udeleževali, igrali ste na alternativnem prostoru v Mariboru, na II. gimnaziji. Kako se spominjate tistih časov? Orali ste ledino v slovenskem teatru, pod vodstvom Dušana Jovanovića ste se iz mladinskega in otroškega teatra prelevili v vodilno sodobno, politično gledališče.
"Bilo je obdobje, ko mladinsko ni hodilo na Borštnikovo srečanje. Ne verjamem, da so kakšne posledice od tega. Predstave so bile na gimnaziji tiste čase, ko nas ni bilo na festivalu. V mladinskem je bilo od nekdaj veliko ansambelskih predstav, mogoče je bil tudi zaradi tega kak predsodek. Ne vem, kaj je bil vzrok tistega umika mladinskega s festivala, bila sem doli, gori so bili veliki režiserji, umetniški vodje, ki so odločali. Odhajali smo sicer vsako leto v Maribor, a ne na festival. Seveda je gledališče gledališče in tudi mi smo slovensko gledališče. Čeprav zdaj ponekod piše, da slovensko mladinsko gledališče ni gledališče. Ampak mislim, da smo."
Zdaj sem z vlog mam že prešla na babice, treba bo držati to pozicijo
49. Borštnikov prstan Borštnikov prstan je najbolj prestižna slovenska nagrada za igralske dosežke, ki ga od leta 1970 vsako leto podeli neodvisna žirija. Prva prejemnica te nagrade je bila Elvira Kralj. Letošnji prstan bo že 49. po vrsti, zadnja tri desetletja ga prejme izmenjaje eno leto igralka, drugo leto igralec. V žiriji za podelitev prstana so bili Tea Rogelj, Barbara Orel, Tomi Janežič, Janez Škof in Aleš Novak. Marinka Štern je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je začela v Mladinskem gledališču Ljubljana (MGL), odigrala skoraj 80 vlog, sodelovala je pri pomembnih prebojih tega gledališča na domači in mednarodni sceni - delala z režiserji, kot so Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Paolo Magelli, Janez Pipan, Tomaž Pandur, Vito Taufer, Dragan Živadinov, Eduard Miler, Matjaž Berger, Tomi Janežič, Diego de Brea, Jernej Lorenci, Matjaž Farič, Ivica Buljan idr. Nagrajena je bila z Borštnikovo nagrado in diplomo, Severjevo nagrado, odličjem Marije Vere za življenjski opus, nagrado ZDUS, zlatim lovorjevim vencem na Messu v Sarajevu. Filme je snemala z Matjažem Klopčičem, Jožetom Galetom, Igorjem Pretnarjem, Sašem Podgorškom, Vinkom Möderndorferjem, Andrejem Mlakarjem, Metodom Pevcem, Hanno Slak.
Teti sta bili odločilni
V vaši biografiji beremo o vaših dveh tetah, ki sta študirali v Ljubljani in sta vas prvič peljali v teater. “Tudi Ezopove basni sta mi prinesli in sem jih že v predšolski dobi brala. Ne spominjam se, da bi me kdo učil brati. Morda je bilo celo prehitro. Ena teta je študirala kemijo, druga za učiteljico. Čisto majhno sta me peljali na predstavo Jurčka, a ne vem natančno, v kateri teater. Z višine, z galerije smo stoje gledale daleč dol. Ne spomnim se, ali je bila ljubljanska Drama. Bila sem očarana. Pa radijske igre v nedeljo zjutraj so bile tudi zame pomembne.”
