Franja Žišt
Novo šolsko leto je pred vrati in zadnje dni imate norišnico v šoli, ste dejali. Kaj se dogaja?
"Čez poletje moramo pripraviti vse potrebno za pouk, vsako leto znova pa se izkaže, da ne moremo pripraviti vsega stoodstotno oziroma se nam lahko kaj celo poruši. Ena glavnih nalog mojih dveh pomočnic je priprava urnika. Zadnje dni se ta ruši, bodisi zaradi vpisa novih otrok, ki nam porušijo že oblikovane oddelke, bodisi zaradi učiteljev, ki letos niso povsem zadovoljni z urnikom. Sedaj se pomočnici ukvarjata s popravki. Za prve dni septembra pa niti ne vemo, kaj nas čaka, a lahko predvidevamo, ker je vsako leto podobno. Pritiski staršev, ki hočejo premeščati svoje otroke iz oddelka v oddelek, ker jim kaj ne ustreza, se vsako leto stopnjujejo. Ne spomnim se, da bi bil pred desetletjem tak pritisk; željo so starši ali učitelji že izrazili, niso pa ničesar zahtevali, kot zahtevajo sedaj. Sploh v prvih septembrskih dneh se zaradi tega pojavlja nezadovoljstvo, zadeve se umirijo proti koncu meseca. Vnaprej tudi vem, da se bodo pojavile tudi težave pri podaljšanem bivanju, ker ministrstvo šolam dodeli premalo ur. Ker se določenih normativov ne moremo držati, smo največkrat v prekršku, saj imamo v oddelkih podaljšanega bivanja na začetku več otrok, kot je dovoljeno. Kljub temu da dobivamo neka priporočila ministrstva, kako naj se organizacijsko tega lotimo, ravnatelji opažamo, da se ne da. Po nepotrebnem je v začetku šolskega leta nekaj slabe volje."
Uroš Govc je bil sprva osem let učenec Osnovne šole Domžale in nanjo se je vrnil že v začetku študijskih let, ko je delal kot študent fakultete za šport, največkrat v šoli v naravi. Kasneje se je na šoli zaposlil in petnajst let poučeval šport, od leta 2012 pa je ravnatelj ene največjih šol v Sloveniji. Lani je stopil v svoj drugi mandat, bdi nad 115 zaposlenimi in skoraj 900 učenci.
Intelektualci se v delo šole ne spuščajo. Vanj se spuščajo tisti, ki se imajo za nekaj več
Danes je že vse napor. Ne govorim le o mladih, ampak o celotni družbi. Danes je vse težko, pa živimo v času, ko nam še nikoli ni šlo tako dobro
“Mislim, da je naše šolstvo v primerjavi z drugimi državami še zmeraj zelo dobro. Še posebno če se primerjamo z južnimi sosedami. Ponekod po Evropi poznajo kakšne zanimive posebnosti, ki pa nam tudi ne bi ustrezale. Da ne govorim o šolski prehrani, ki je pri nas izvrstno organizirana. Drugod lahko samo sanjajo o čem takem, pa je kljub temu zelo veliko pripomb na to, kakšno prehrano imamo. Malice so obvezne, večina šol ponuja kosila, četudi niso obvezna. Pri nas je prijav za kosila vsako leto več, dnevno pripravljamo skoraj že 600 kosil. Posebno poglavje so želje po raznih dietah, a mi smo se odločili, da bomo upoštevali le zdravstvene. Sicer lahko pregorimo tudi na tem področju ali odpremo še novo dejavnost. Ne moremo biti a la carte restavracija. Spremeniti bi morali tudi pogoje o zaposlovanju kuhinjskih delavcev. Trenutno so normativi narejeni samo na malice, na 400 učencev pripada eden. O kosilih se ne govori, šole se rešujemo tako, da zaposlujemo kader iz lastnih sredstev, običajno od prodaje kosil.”
