Pogovor s kolegicama in kolegom iz TV Maribor je bil mišljen kot sproščena debata - tako kot je to v oddaji Dobro jutro - o pravkar omenjeni oddaji in predvsem o pomenu lokalnih vsebin, pa se je nekoliko sfižilo. Ne moreš dati na kup novinarjev, ne da bi se o stanju v medijski krajini pogovarjali sproščeno. Tako smo začeli resno in se sprostili šele proti koncu pogovora.

Med drugim za sobotno prilogo pripravljam tudi rubriko Pred 50 leti. Tistega leta 1974 se je v Mariboru odvijala široka razprava o nujnosti, da bi imela mesto in severovzhodna Slovenija moderen regionalni RTV center. Delali so se načrti, pripravljale finančne konstrukcije, zaznati pa je bilo skoraj plebiscitarno mnenje, da so lokalne informacije ključnega pomena ne le za mesto in regijo, pač pa tudi za državo. In v tej luči ne morem mimo tega, da se ob vsakokratnih pretresih ali kadrovskih menjavah na RTV Slovenija obujajo ideje o ukinitvi obeh regionalnih centrov, tudi koprskega, ali pa vsaj o krčenju ... Se mi pa vseeno zdi, da se kljub velikim spremembah v medijski krajini glede tega ni nič spremenilo - severovzhodna Slovenija še vedno potrebuje kakovostne lokalne informacije. Čim več.

Veronika Žajdela: "Drži, tako pridejo informacije dejansko do vseh ljudi, drugače bi bila, tako kot pred desetletji, centralizacija še vedno prevelika. Ne bi smelo biti tako kot leta 1974, ko je bil severovzhod Slovenije medijsko absolutno podhranjen, sploh kar zadeva radio in televizijo."

Katja Treer: "V resnici ne gre toliko za ideje o ukinjanju regionalnih centrov, tako koprskega kot našega, kot za to, da se vsebine krajšajo in spreminjajo, vendar ne nujno na boljše, sistem pa na nas gleda v smislu, da je nekaj narobe v Mariboru, da je nekaj narobe v Kopru, manj seveda v Ljubljani. Nekakšna stalnica je, da smo na tapeti. Vsaj takšen je moj občutek. Je pa tudi res, da se je v teh petih desetletjih veliko spremenilo, iz Radia Maribor je nastala še Televizija Maribor, pa prvi tujejezični radio RSi. In če tako pogledam, je naš pozitivni prispevek, da smo uspeli razširiti informacije, znanje in vsebine o severovzhodni Sloveniji na celotno državo. Delček je k temu razširjanju dodala tudi naša oddaja Dobro jutro, ki je na svojo medijsko pot krenila pred 22 leti. Od takrat naprej se glas našega mesta, naše regije ne le sliši, pač pa tudi vidi. Moja želja je, da bi lahko svoje delo opravljali v miru, brez pritiskov, črnih oblakov, ki jih vidimo nad nami, ker šele takrat bodo lahko naše zgodbe še boljše - ker smo že zelo vpeti v lokalno okolje, poznamo ljudi ... Za center naše zgodbe mogoče niso tako zelo zanimive, a kljub temu gre za vsebine, ki se dotaknejo veliko ljudi, in prepričana sem, da so zanimive tudi za ostale dele države. Ampak takšne zgodbe lahko dobro in kakovostno pripraviš le, če dobro poznaš lokalno okolje, ljudi, duh severovzhodne Slovenije, ki je seveda bistveno drugačen od duha Primorske ali Ljubljane."

Andrej Geržina: "No, pa je Katja napolnila vse strani, namenjene intervjuju (smeh). Kako je bilo pred 50 leti, seveda ne vem, vem pa, kaj se dogaja zadnjih 20 let, da se medijska krajina spreminja in se je že zelo spremenila. Gre za velik preskok, saj dobro vem, kako smo delali pred 20 leti in kako delamo danes. Vseeno menim, da se RTV, ki je nekakšen mamut - ki, upam, še ni izumrl -, dovolj hitro prilagaja spremembam. Težko se prilagaja tempu drugih medijev, tempu, ki ga v resnici narekuje svet. Se pa strinjam s kolegicama, da če bomo izgubili stik s tem, kar se dogaja na lokalnem terenu, periferiji, če hočete, ter ohranjali samo tisto, kar se dogaja v centru, in ob tem še govorili, da je pomembno samo tisto, kar se dogaja v središču države, bo ta periferija pozabljena. Da se to ne bi zgodilo, smo tukaj mi. Tako kot Večer."

Veronika Žajdela: "Mediji tega ne bi smeli dovoliti, pa ne le tradicionalni. Se pa morajo slednji zavedati te svoje pomembne vloge in se 'držati' svojih korenin. Zelo pomembna je še ena stvar: glavna prednost javnega medija ali tradicionalnih medijev je, da lahko poročajo o stvareh, ki niso komercialne. Če karikiram: gospa, ki v Ormožu plete kape za brezdomce - njena zgodba ni komercialna, ne bo prinesla klikov, glasu skozi vsa omrežja, ampak to ne pomeni, da ni pomembna. So primeri, ko kliki, gledanost, številke ne smejo biti edini zveličavni. A to štetje bo vplivalo na vsebine. Žal."

Ko vas poslušam, mi v ušesih odzvanjajo javne besede vaše primorske kolegice Eugenije Carl, ki opozarja prav na to in seveda tudi, da se novinarje dodatno obremenjuje brez upoštevanja kadrovske, tehnološke in drugih slik. Da so pomembni le kliki, gledanost, številke. Da se z manj ljudmi in brez vlaganj pričakuje preboj. Nekako se ne razume, da bo edina posledica slabša kakovost prispevkov. Očitno v obeh regionalnih centrih čutite, razmišljate enako. Torej manj ljudi, brez vlaganj do vedno večjih zahtev.

Katja Treer: "Smo v zelo zanimivem obdobju, ko ne gre za propad, ampak prepad med mlado generacijo, ki je vajena vsebine dobiti takoj, na klik, ki jo zanimajo kratke zgodbe in dogodki, ter morda malo starejšo generacijo, ki je še vedno vajena tradicionalnih zgodb. Tudi osebnih in poglobljenih. Lahko si všečen množicam, a še vedno je veliko (dobrih) omejitev: da so prispevki kakovostni, objektivni, da se pogleda z vseh plati, da pazimo na jezik in izgovorjavo ... To so prvine 'starega' novinarstva. Torej: ali delati nekaj, da boš všečen širšim množicam, ali delati tako, da bodo ljudje dobili dobre in kvalitetne informacije, tudi o gospe iz Ormoža, o kateri smo govorili prej. Iskanje ravnovesja je seveda težava. Mnogi rečejo, da ne gledajo televizije, da nimajo TV sprejemnika, ko se objavi prispevek o njih ali iz njihovega okolja, pa za to vedo. Vsi so jih videli, ustavljali, pripovedovali. Če povzamem: nihče ne gleda televizije, ampak ko si na njej, te pa vsi vidijo."

Andrej Geržina: "To bi bil dober naslov tega intervjuja. A ne?"

Veronika Žajdela: "Kar zadeva socialna omrežja bi morali izpostaviti, da smo na nek način hvaležna generacija, ki smo še dovolj mladi, da smo že odraščali s tehnologijami, da smo se 'vrgli' v to, vemo, kako funkcionirajo instagram, facebook, tiktok, ampak ... Ob vsem delu, ki ga imamo, tega ne zmoremo samostojno prevzeti, enostavno ne gre, ker so že zdaj dnevi, ko smo 12 ur v službi. Pa to ni jamranje, ne me narobe razumeti, to je dejstvo. Jamramo, ampak delamo. Vemo, kaj bi morali, saj smo zelo kreativna ekipa, ampak tudi mi imamo samo dve roki in eno glavo in nekje je meja. Ta meja je seveda boleča, ker se zavedamo, kaj vse bi lahko še naredili, dosegli, če bi le imeli še vsaj enega sodelavca. Vemo, kam bi morali, a ni ljudi, ni denarja, ni sredstev. Potem pač narediš, kar lahko."

Andrej Geržina: "Če želimo narediti ta preskok, doseči najširši krog gledalcev ali bralcev, bi se morali prilagoditi. Ampak to je lahko reči. To so ideje - delaj, posnemi se, kako na tržnici kupuješ jabolka in krompir, ampak ni vse za televizijo ali splet. Res ne. Tukaj bomo morali resno pljuniti v roke, sprejeti odločitve, kako doseči čim širši krog publike. Ne nazadnje se je tudi starejša generacija, ne tista najstarejša, prilagodila tehnologijam. Kar je izziv, ne samo za televizijo, pač pa tudi za radie in tiskane medije."

Gre za medije, ki niso bili ustvarjeni za digitalni svet. S temi dilemami se ukvarjamo tudi v našem uredništvu in veliko govorimo o pomenu lokalne informacije. Ampak tudi mediji, ki imamo drugačne korenine kot novodobni, smo storili vrsto napak. Začelo se je z ukinjanjem dopisništev v tujini, zdaj so na vrsti lokalna. Kaj še ostane od lokalne informacije?

Katja Treer: "Lokalni novinar, naj bo časopisni ali televizijski, mora dobro poznati svoje lokalno okolje. Mi tukaj odraščamo, imamo tradicijo, osebno poznamo ljudi, hitreje pridemo do informacij. Biti lokalec je velika prednost. In če se navežem na našo oddajo Dobro jutro - začeli smo z eno oddajo s tremi studii. Vsak dan smo dobili informacije s treh koncev, v bistvu iz cele Slovenije. S petimi ali šestimi dopisniki, ki so se vključevali vsak dan. Ampak to so bili časi, ko smo se lahko ustrezno pripravili, ko je oddajo Dobro jutro v vseh treh studiih ustvarjalo 50 ljudi. Sedaj smo v vsakem studiu trije. In če vzamem Andrejevo besedo mamut, potem bi se jo dalo preoblikovati tako, da bi še naprej združevala te lokalne novice na moderen način. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi bili mi tisti, ki utiramo pot v prihodnost?"

Veronika Žajdela: "Veliko ljudi, najbrž pa kar večina ne ve, kako deluje televizija. In nas primerjajo z izvrstnimi jutranjimi programi v Veliki Britaniji, Nemčiji ... Ampak njihova kadrovska, materialna in tehnična plat je, no, svetlobna leta pred nami. Kako je pri nas? Jaz sem urednica, kar pomeni, da vsak teden sama sestavim triurno oddajo, kaj se bo dogajalo v studiu ... Katja in Andrej sta voditelja, ki se morata na vse te teme pripraviti, kar pomeni, da imata med eno oddajo v glavi 12 do 15 različnih tem, o katerih se morata sproščeno in suvereno pogovarjati. To ni branje s kartic ali snemanje, ko lahko pozneje režeš in krajšaš, ampak zelo veliko dela. Poleg tega vsi snemamo še reportaže na terenu, kar je zalogaj, ki ni od muh. Imamo honorarnega sodelavca, ki nam do določene stopnje pomaga, posname reportaže in se občasno v oddajo javlja v živo. Potrebovali bi še najmanj dva sodelavca, da bi lahko Dobro jutro ustvarjali vsaj približno tako, kot bi ga radi. Vedno razmišljamo, debatiramo, kako bi radi kot kreativna ekipa ustvarjali to oddajo ... Zmeraj se pohecam, da bi si že zaslužili kip, glede na to, kaj ustvarimo s tako minimalno ekipo. Če kdo že dolgo ni gledal oddaje, mu toplo priporočam, da ob torkih pogleda mariborski Dobro jutro, da vidi, koliko tem obdelamo v teh treh urah. Razlog za to je en sam - ker smo entuziasti in nam ni vseeno za to oddajo. In zato vztrajamo. Nihče od nas ni robot, zato se sprašujem, kako dolgo bomo še zmogli, če se bo tak tempo nadaljeval. Dejansko se bomo sesuli sami vase in tega nas je strah."

Andrej Geržina: "Ja, tudi mi smo vsako leto starejši."

Veronika Žajdela: "Nismo." (smeh)

Katja Treer: "Nismo." (smeh)

Andrej Geržina: "No, nismo več stari 20 let, ko smo 'na burek' delali tudi 24 ur. Zdaj to ne gre več, vendarle imamo družine in potrebujemo čas, ki bi ga radi zapolnili po svoje."

Katja Treer: "Andrej, se spomniš najinih začetkov, ko sva bila mlada novinarja, stara 18, 19 let? Ko si prišel na sestanek ob štirih zjutraj? Šel si snemat reportažo, jo zmontiral. Če je bil Festival Lent, si bil celo noč zunaj. Doma si samo stuširal in naslednje jutro vajo ponovil ... Ja, ti časi so mimo."

Andrej Geržina: "Res ne gre več."

Katja Treer: "Je pa treba povedati, da na srečo vsi trije to radi počnemo, kar ni nič nenavadnega, saj smo (od)rasli s to oddajo. Ko so začeli pred 22 leti v Mariboru snemati oddajo Dobro jutro, smo se ji po nekem naključju pridružili vsi trije, Veronika kot voditeljica, midva kot mlada dežurna novinarja. Polovico življenja jo že ustvarjamo, imamo jo radi, z njo smo odrasli, nekako nas je tudi sooblikovala in seveda nam ni vseeno zanjo. Zato bi radi, da bi še nekaj časa odraščala z nami in mi z njo."

Kakšno pa je v centrali razumevanje za oddajo in lokalne vsebine?

Veronika Žajdela: "Prepričana sem, da se vsi zavedajo, da je oddaja Dobro jutro pomembna. Ne samo zato, ker se z njo zbuja na tisoče ljudi, ampak ker je postala del posameznikovega jutranjega rituala. Mislim, da je vsem v interesu, da ta oddaja ostane, absolutno."

Katja Treer: "Ko se je oddaja začela, je bila eksperiment. Začela se je v Mariboru, to je treba poudariti, in takrat, to je bilo leta 2002, je bilo čudno, če si zjutraj gledal oddajo oziroma prižgal televizijo, razen v nedeljo, ko je bil na sporedu Živ žav. A smo gledalce navadili, da zjutraj prižgejo TV. Včasih so zjutraj prižgali radio, od takrat naprej pa vklopijo tudi televizijo. Naši gledalci dobijo koristne informacije, gledajo pogovore, seveda na sproščen način ... V tujini je jutranji termin izjemno pomemben za televizije, pri nas pa smo morali gledalce tega šele naučiti. Mislim, da nam je uspelo. In ni malo takih, ki televizijo zjutraj prižgejo zaradi vremena, prometa, popoldan pa za nazaj pogledajo še ostale vsebine."

Andrej Geržina: "Moram pa povedati, da smo vsi, ki delamo v medijih, malo nori. Ko enkrat delaš v medijih, greš težko ven, zato to še vedno radi delamo, a ne?"

Katja Treer: "Morda bi imeli pri kakšnem komercialnem trgovcu boljše plače, a imamo srečo, da se dobro razumemo. Ker smo v zelo majhni pisarni, se moramo že zato dobro razumeti. Radi se imamo, ja."

Andrej Geržina: "Mislim, da je to očitno, če pogledaš oddajo. To je ena sama ljubezen."

Katja Treer: "Midva sva videti kot star zakonski par. Nekateri celo mislijo, da sva par."

Andrej Geržina: "Nisva, pa tega nihče ne sliši. Zdaj lahko poveva vsem, da nisva."

Katja Treer: "Ne, nisva par, samo poznava se že predolgo."

Andrej Geržina: "Predolgo in predobro."

Veronika Žajdela: "No, to poznam. Z možem sva skupaj že več kot 20 let, ampak on se nerad pojavlja v medijih. In potem se vsake toliko, ko grem s katerim kolegom na kavo, pojavi informacija, da se ločujem, pa se ne."

Zdaj sem dobil občutek, kot da smo v studiu oddaje. Res ste sproščeno nadaljevali resen pogovor.

Veronika Žajdela: "Da ne pozabimo - ko smo govorili o prilagajanju starih medijev novim razmeram. V oddaji Dobro jutro ostaja Večer stalnica. V studiu ga pregledujemo od prve oddaje naprej in je vedno prvi."

Andrej Geržina: "V Mariboru jutro začneš z Večerom."

Katja Treer: "Vi nas sicer manj omenjate kot mi vas, ampak naj vam bo. Vsem, ki nas pogrešate, pa sporočamo, da oddaja, ki je bila v teh 22 letih predvajana ob različnih terminih, to sezono ne bo več na sporedu ob četrtkih, ampak ob torkih od sedme do desete ure. Torej morate televizijo vklopiti v torek zjutraj. Takrat boste izvedeli tudi to, kaj piše v Večeru."

Veronika Žajdela: "Andrej v oddaji zelo rad bere Večer. Včasih ga moramo opomniti, ker to počne predolgo."

Andrej Geržina: "Jaz bi cel časopis prebral, res! Potem Veronika reče, da imam dve minuti. Jaz pa padem v film in bi bral Večer, evo!"

Katja Treer: "No, če smo že sproščeni, bom povedala še to, da smo včasih brez težav povedali, da delamo na televiziji, in so ljudje rekli, uuu, fino. Starejši kolegi in kolegice so bili strašni frajerji. Če te to zdaj vprašajo, si raje tiho, ker v družbi vlada takšna klima."

Veronika Žajdela: "No, mogoče se nam to zdi, ampak ko pridemo v manjše kraje, je slika povsem drugačna. Ljudje te lepo sprejmejo, te ne izpustijo, so veseli in ponosni, da si jih obiskal. Še vedno jim veliko pomeni, če novinarji pridemo na njihove dogodke."

Andrej Geržina: "V lokalnem okolju je res drugače, začutiš iskrenost, toplino ... Tam so ljudje drugačni kot v mestu, ja, absolutno so drugačni. Včasih so recimo malo bolj direktni, ampak ker sem tudi sam iz ruralnega okolja, to lažje štekam in 'pohendlam'. Imajo pač tako iskren pristop. In to je dodana vrednost in tudi opomnik, kako pomembno je lokalno."

Katja Treer: "Čeprav se mogoče zdi, da televizija trenutno ni najbolj priljubljen medij, pa sami opažamo in tudi odziv je tak, da nas imajo ljudje še vedno radi, da so še vedno veseli, ko kam pridemo, in da tudi oni radi pridejo k nam. Posebnost mariborskega RTV studia je prav to, da gostje z veseljem pridejo k nam. Tudi če jih je strah, ugotovijo, da je pri nas zelo prijetno, da smo, no, zelo domači."

Veronika Žajdela: "Tukaj je še to famozno zatrjevanje, da nas je preveč ... Ampak jaz vedno rečem, da so naša vrta odprta. Pokukajte k nam, pa boste iz prve roke izvedeli, kako poteka delo na televiziji. Pišite nam in dogovorili se bomo, da boste preživeli dan z nami. Brez najmanjših težav."

Andrej Geržina: "In še kaj vam bomo dali za delat. Ampak plačano ne bo." (smeh)