(ŠESTI DAN) Državna, vladna in ministrska skrb za medije: Ne verjamem(o) vam

Ni moglo biti naključje, da je bila razprava o evropskem medijskem aktu 11. oktobra 2022 prav v ljubljanski Cukrarni, kjer se je rojevala in tudi umirala slovenska moderna. Takrat se je prvič predstavila tudi ekipa na kulturnem ministrstvu, ki naj bi - po volilni zmagi antijanševske koalicije - na novo rodila poškodovano in umirajočo slovensko medijsko krajino. Oziroma zakoličila tako zakonsko in drugo okolje, ki bi učinkovito ubranilo enega od stebrov vsake demokratične družbe. Medije torej. Verjetno sem že kje zapisal, da sem izbrancem Aste Vrečko po tem, ko so na veliko razglabljali in modrovali - česar se sicer v medijih redno naposlušamo ob nastopih vsake vlade, ko se trese gora, rodi pa miš -, kaj vse bodo naredili, nekoliko neprijazno zabrusil, da jim ne verjamem.

Ker smo se v medijih že naučili, da oblast (in z njo čast) hitro snede obljube in se upogne pod bremeni lobijev in drugih interesov. No, so tudi oblasti, kot je Janševa, ki nič ne obljubijo, pač pa v dobri stari komunistični maniri "kdor ni z nami, je proti nam" izvedejo frontalne napade na neposlušne medije in novinarje (v času prve vlade predvsem na Delo in Večer, v času druge pa še bolj brutalno na STA in RTV Slovenija).