Petra Vidali
Sedmega januarja je bila na britanskem Channel 4 premiera filma Brexit, 19. januarja so ga začeli gledati ameriški naročniki programov HBO in pred dvema tednoma so ga začeli predvajati tudi na naši HBO Adria. Brez dvoma je to film, ki paše na domače ekrane in domače kavče, čisto zraven poročil, ki so ta čas spet polna brexita.
Ravno zato se gledalec najprej začudi nad reakcijskim časom. Kako so lahko naredili tako hitro film, če pa smo še vedno in medias res, še vedno v odštevanju in vedno znova v novem suspenzu? V zadnjem času smo sicer lahko videli kar nekaj dobrih filmov, ki so nam glavno prelomno točko naše zgodovine servirali v času, ko so posledice še trajale - Velika poteza, Resnica o krizi ali Volk z Wall Streeta, pa so vsi potrebovali za realizacijo kar nekaj let. Tudi biografski film o Snowdnu na primer je prišel na platna tri leta po njegovem usodnem dejanju in dve leti po popolnem in ekskluzivnem dokumentarcu o trenutkih Snowdnove odločitve z naslovom Citizenfour.
Film Brexit je lahko kljub nedokončani zgodbi film z zaključeno zgodbo, ker govori o času do 23. junija 2016, ko so na referendumu zmagali zagovorniki izstopa. Scenarist je James Graham. Ta uspešni še mladi dramatik (37 let) ima sicer tudi že nekaj televizijskih izkušenj, a je bil vseeno bolj doma v teatru, dobil je celo že nagrado Laurencea Olivierja za najboljšo novo komedijo. Pred filmskim scenarijem je napisal dramo o brexitu, naročnik pa je bil Guardian. "Mislim, da bo brexit glavna ideja, s katero se bodo vsi avtorji ukvarjali prihodnjih pet ali deset let," je rekel, ko je tik pred koncem leta 2016 napovedal dramo.
Sherlockovo prekletstvo
No, take gneče najbrž vseeno ne bo, brexit bo res vplival na življenje vseh Britancev, ampak verjetno ni najboljši teren za umetniška dela. Osnovni trik filma je, da se je osredotočil predvsem na enega akterja, misterioznega in za britansko politično kulturo neobičajnega političnega stratega Dominica Cummingsa, vodjo kampanje zagovornikov odhoda iz Evropske unije ("Vote Leave"), torej zmagovalca referenduma.
Scenarij je dobil v roke Toby Haynes, ki pa je že prej bil predvsem televizijski režiser. Kalil se je z adaptacijo romanov za serije na BBC, režiral je nekaj delov serije o detektivu Wallanderju (po švedskih kriminalnih romanih Henninga Mankella) s Kennethom Branaghom v glavni vlogi, leta 2011 pa je zrežiral zaključni del druge serije novega Sherlocka, Reichenbachov padec, ki ga je televizijski kritik The Timesa razglasil za enega najvišjih dosežkov britanske televizijske drame.
Dominica Cummingsa igra Benedict Cumberbatch. Možno je, da bodo po Sherlocku gledalci v njem vedno videli samo Sherlocka, to je gotovo prekletstvo, ampak tako on kot režiser Brexita bosta težko koga prepričala, da ni bil lik Sherlocka precej direktna referenca za lik Cummingsa. Tudi njegove metode so, milo rečeno, nekonvencionalne, polikano angleško gospodo (vsaj parlamentarci so videti tudi danes povsem tako kot v časih Sherlocka oziroma njegovega avtorja Conana Doyla, ne samo v tem filmu seveda, ampak na vsakem posnetku iz parlamenta) spravlja v zadrego, je wunderkind in enfant terrible hkrati, pa tudi režija in montaža sta podobni kot v seriji. Film odlikuje izjemno hitra montaža, igrane prizore večkrat prekinejo dokumentarni posnetki protagonistov kampanje in angleške politike, verjetno najboljši pa je film v momentih, ko pokaže, kako hitro delujejo Cummingsovi možgani - ko sproti vizualizira in konkretizira abstraktne ideje ali teoretske koncepte.
In res ni reklama
Scenarij ga prikaže kot genija, Cumberbatch pa ga še odigra tako, da je človeku prav simpatičen. Med trivialnostmi, ki jih lahko preberemo o filmu, je tudi podatek, da naj bi bil Cumberbatch, sicer javno znan zagovornik obstanka v Evropi, pristal, da bo igral Cummingsa šele po tem, ko mu je James Graham zagotovil, da film ne bo agitpropovska proevropska reklama.
In res ni reklama, vsaj ne zlahka razberljiva. Zagovorniki obstanka (Britain Stronger in Europe) so naslikani kot omikani umirjeni ljudje, ki skrbijo za svoje bližnje in jih resno skrbi usoda njihovih sodržavljanov, konservativni politiki starega kova in padalci Boris Johnson, Nigel Farage in njima podobni pa so karikature, čeprav pri teh ljudeh res ni treba kaj posebej dodajati, da bi dobili komičen portret, kajne? Ob smešenju kreatur (zapomnljiv prizor, ko se hoče z oboževanim Johnsonom fotografirati blondinka, ki verjame, da bo, če ostanejo v Evropi, v Britanijo prikorakalo 70 milijonov Turkov), kaže na drugi strani nemoč nasprotnikov, da bi z argumenti ovrgli, kar so zasejali populisti. S prikazi testiranja in analiziranja ciljnih skupin dobimo vpogled v britansko vsakodnevno realnost, v rigidno in enormno statusno razklanost, ki je članstvo v EU ni zmanjšalo. Ljudje, ki so povsem na dnu, morda ne verjamejo, da jim bo po brexitu bolje, lahko pa verjamejo, da jim ne more biti slabše.
Logistična kurioziteta
Film na neki način sugerira, da Cummings ni nemoralen, ker so nemoralni ali vsaj nesposobni politiki - oni bi morali skrbeti za dobro vseh, on pa je zadolžen samo za to, da bodo dobili referendum. Celo njegovo kupovanje podatkov o uporabnikih spleta - z implicitno tezo, da so referendum dobili prav zaradi teh podatkov - v filmu ni prezentirano kot obsodbe vredno, ampak bolj kot logistična kurioziteta tako rekoč. Oziroma kot dejstvo, da se bodo odslej na ta način pač dobivale vse volitve. Ko nemudoma po zmagi, ko cel štab še poliva šampanjec, spakira svoje stvari v škatlo in zapusti pisarno, se lahko gledalcu skoraj zazdi, da mu je žal, da je zmagal, da je ali da bi sam mogoče celo glasoval proti brexitu. No, ali pa vsaj, da se ne more veseliti, ker ni človek, ki bi se za karkoli zares zavzemal, ampak bi enako uspešno naredil reklamo za karkoli na svetu.
Film je v Angliji obudil debato o tem, ali je Cummings samo ekscentrik ali pa je mefisto, zlobni genij. Tudi sicer nad filmom niso navdušeni, Guardianovi kritičarki se zdi neodgovoren, ker da v tem času popolnega kaosa in dezinformacij katastrofalno stanje samo še potencira, namesto da bi reči postavil na pravo mesto. Razumem, da je problem, če film človeka, ki je prepričal ljudi, da so izbrali to bedo, naredi za skoraj pozitivnega junaka, ampak vsaj za nas, ki spremljamo brexit res samo s svojega kavča, film ni nepoučen in tudi neodgovoren se ne zdi, samo odgovornost porazdeli drugače, kot bi si najbrž želeli tako tisti, ki so (bili) za izstop, kot tisti, ki so (bili) za obstanek. Ne glede na to, kako film ovrednoti Cummingsa, pa v njem dobro zadene profil modernega političnega reklamarja sploh. Takšni ljudje nas usmerjajo, od takšnih ljudi so zdaj odvisne naše usode, pika.
