Iz zgodovine mariborske fotografije: Fotograf Hinko Krapek – človek svojega časa

V okviru praznovanja 185-letnice Mestne knjižnice Ivana Gorana Kovačića in 30-letnice Osrednje knjižnice Slovencev na Hrvaškem so v Mariborski knjižnici predstavili monografijo Hinko Krapek – človek svojega časa in odprli razstavo o življenju in delu tako za slovensko kot tudi hrvaško fotografsko dediščino pomembnega fotografa. Razstava je nastala v sodelovanju Muzejev mesta Karlovec in Mestne knjižnice Ivana Gorana Kovačića v Karlovcu. Na razstavi je tudi nekaj izvirnih fotografovih eksponatov iz zbirke pisca tega prispevka.

Avtorica monografije in razstave, muzejska svetovalka Sanda Kočevar, je ob tem zapisala: "Namen te raziskave je bil predstaviti in kontekstualizirati dediščino Hinka Krapka, kritično pregledati, prevrednotiti in dopolniti dosedanje znanje o njegovem življenju in delu; v skladu s finančnimi, časovnimi, epidemiološkimi in drugimi (ne)možnostmi identificirati in analizirati gradivo, ki se hrani v domačih in tujih kulturnih ustanovah, ugotoviti značilnosti Krapkovega opusa in spodbuditi nadaljnje proučevanje Krapkovega opusa. Poleg njegovega fotografskega dela sledi njegovo družbeno in gospodarsko delovanje v okoljih, v katerih je deloval, s čimer se Krapek dokazuje kot večplastna osebnost, globoko zakoreninjena v družbi in času, v katerem je živel."

Hinko Krapek zagotovo ni bil najboljši fotograf svojega časa, je pa bil eden najbolj plodovitih. Njegova ateljeja v Karlovcu in Mariboru sta namreč delovala vrsto let; 17 let v Karlovcu in 34 let v Mariboru, zato ga ima Karlovec za svojega najpomembnejšega fotografa v 19. stoletju, za Maribor pa lahko zapišemo, da je poleg Ferdinanda Weitzingerja eden izmed dveh najpomembnejših fotografov v 19. stoletju.

Zgodovina fotografije sega daleč nazaj, in sicer pomeni njene začetke izum camere obscure leta 1519, najstarejši postopek praktične vrednosti pa je dagerotipija, ki ga je 19. avgusta 1839 predstavil pariški akademiji znanosti in umetnosti Louis Daguerre – to pomeni začetek dobe uporabne fotografije.

Morda je za zgodnje obdobje v razvoju fotografije vredno omeniti, da je bila prva krajevna fotografija na območju sedanje Slovenije izdelana s postopkom talbotipije, in to prav v Mariboru. To je bilo leta 1848, ko je posnetek Glavnega trga napravil M. Topolanski. Ohranjena je fotografija, izdelana iz negativa, posnetega leta 1848 ali 1849.

V razvoju pa je bilo potrebnih še kar nekaj korakov, da je fotografija postala predmet obrti in dostopna širšemu krogu ljudi. V zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja so tudi v Mariboru začeli rasti fotografski ateljeji kot gobe po dežju. Prvi fotografski ateljeji so se v Mariboru odprli leta 1862, sprva kot podružnice ateljejev v Gradcu, Celovcu in drugih večjih mestih. Z leti, ko je neverjetno naraščal pomen fotografije, pa je naraščalo tudi število ateljejev. Prvi fotograf v mestu s stalnim ateljejem je postal leta 1863 Primus Skoff/Primož Škof, iz obdobja do razpada monarhije pa so med številnimi mariborskimi fotografi, ki so pustili neizbrisen pečat, vredni še posebne obravnave Heinrich Krapek, Ferdinand Weitzinger in Franz Erben. Ta zapis je posvečen Krapku, ki so mu v Mestnem muzeju v Karlovcu leta 2023 pripravili razstavo in izdali obsežno monografijo.

Od Brna do Ludvikove vzpetine v Mariboru

Heinrich (tudi Henrik, Hinko) Krapek, tudi Krappek, je bil rojen 27. marca 1841 v južnomoravskem Brnu, kjer je končal gimnazijo, kot kadet je bil ranjen v bitki pri Solferinu leta 1859, zatem se je zaposlil kot uradnik na sodišču. Po študiju fotografije na Dunaju je od leta 1864 delal v Bad Gleichenbergu, od leta 1869 pa je imel atelje tudi v Mariboru. 16. februarja 1869 je bil sprejet v fotografsko društvo na Dunaju, obrt pa je prijavil 15. maja 1869 v takratnem Graškem predmestju 49; v časopisnem oglasu je napovedal odprtje svojega ateljeja v Mariboru 15. novembra, z drugim oglasom pa je sporočil, da ga je odprl šele 15. decembra (1869), in sicer v nekdanji hiši Carla Flucherja, ki je slonela na mestnem obzidju in so jo podrli po letu 1900 zaradi širitve sedanje Tyrševe ulice, takrat je to bila Gornja Gosposka ulica. V tej hiši je bila nekaj časa gostilna Ludwigshöhe/Ludvikova vzpetina, na katero se Krapek zaradi lažjega iskanja strank sklicuje na potiskani hrbtni strani njegovih najbolj zgodnih portretnih in vedutnih fotografij.

Poleg portretiranja z izdelavo fotografij v vizitnem, kabinetnem in večjih formatih je ponujal tudi preslikave umetniških del, grafik, načrtov, fotografiranje gradenj, gradbenih strojev … O svoji ambicioznosti in dovzetnosti za novitete je javnost redno obveščal z objavami in oglasi v časopisu Marburger Zeitung. Ena takšnih novitet so bili portreti, ki jim je dodajal svetlobne efekte "à la Rembrandt" in ki naj bi po kakovosti, plastičnosti in obliki presegali vse do takrat doseženo. V ponudbi je imel izdelavo fotografij vseh vrst, od miniaturnih za medaljone do fotografij v naravni velikosti predmetov, z retušo in dodelavami v akvarelu, pastelu ali oljni tehniki.

Atelje, ki ga je imenoval tudi fotografsko-umetniški zavod, je marca 1873 preselil v hišo Johanna Stichla na vogalu sedanjih Vetrinjske ulice in Ob jarku (Viktringhofgasse/Grabengasse), poimenovan pa je bil kot Stichelˋs Garten Salon. Ta večji atelje mu je dopuščal fotografiranje tudi skupin, večjih objektov, konjev, kočij …, šlo pa je za zamenjavo ateljejev z bratoma Niggl, ki sta umik iz večjega ateljeja v manjšega utemeljila z odlično svetlobo ateljeja v takratni Gornji Gosposki ulici, vendar sta ga zaradi številne konkurence že novembra istega leta opustila in ga je 26. novembra znova prevzel Krapek kot svojo podružnico, vodil pa jo je njegov svak Alexander Auditor.

V sedemdesetih letih je imel Krapek atelje v Mariboru, Bad Gleichenbergu in krajši čas tudi v Lipnici, a jih je sčasoma opustil, tako da je imel leta 1879 le še atelje v Mariboru – Stichelˋs Garten Salon in nato v vili Fritsche v sedanji Ulici slovenske osamosvojitve (Badgasse 11). Vila v lasti Rosalie Fritsche je bila v nadaljevanju vzhodnega izteka sedanje ulice Ob jarku med takratnima vzporednima ulicama, Kopališko in Tovarniško. Vhod v atelje je bil s Kopališke ulice, vhod v stanovanjski del vile, kjer je bival, pa s Tovarniške.

Fotografije je razstavljal v lastnih omaricah na pomembnih in prometnih mestnih lokacijah pri kazinu, v graškem predmestju pod kavarno Merkur in v izložbah tiskarne Edvarda Janschitza v sedanji Jurčičevi ulici in knjigarne Ferdinanda Ferlinza v Gosposki ulici.

Nemirni duh ga žene naprej

Krapek je bil zelo uspešen fotograf, uvajal je različne novosti in je bil močna konkurenca vsem fotografom v mestu. Leta 1880 se je odselil v Zagreb in tam 7. aprila odprl fotografski atelje v Ilici št. 867 oz. 35, a se je po neuspešnih pogajanjih za nakup ateljeja Ivana Standla v Mesnički ulici 9 proti koncu leta preselil v Karlovec.

Tam je najprej delal v hiši A. Piričniga v sedanji ulici Grgura Ninskoga, od leta 1884 pa v svojem ateljeju v Bravarski ulici (sedaj Ulica August Šenoa 4). V času njegove odsotnosti so v njegovem ateljeju v Mariboru delali njegova žena Karolina, njen brat Alexander Auditor in Richard Musil.

V Karlovcu je živel do leta 1897. V času svojega fotografskega delovanja je razvil širok spekter dejavnosti, od portretiranja v ateljeju do fotografiranja na prostem. Na Hrvaškem je bil zelo cenjen fotograf in je portretiral tudi mnoge, ki so imeli pomembno vlogo v takratnem hrvaškem javnem življenju. Med dolgoletnim bivanjem v Karlovcu je Krapek delal nemoteno oziroma brez konkurence. Njegov karlovški atelje je bil eden izmed desetih fotografskih ateljejev na Hrvaškem, v njem je delal brez pomočnikov.

Žlahtni entuziazem, ki je pusti trajne sledi

Poleg ohranjenih fotografij pomembnih osebnosti in številnih neznancev, ki jih je Krapek portretiral, so v njegovem opusu najpomembnejše krajevne fotografije, ki so v veliko primerih edino ohranjeno gradivo iz zadnje četrtine 19. stoletja.

Iz njegovega zagrebškega opusa je znanih nekaj ateljejskih posnetkov in številni posnetki dokumentarne vrednosti (popotresni posnetki, notranjost zagrebške katedrale, Kaptol …). Po njegovih fotografijah Zagreba so bile izdelane ksilografije za objavo v ilustriranem časopisu (Bilder aus Agram, Domkirche, Jellachich-Platz, 1880). V Karlovcu so poleg njegovih portretov (Anton Piretschnigg, ok. 1880; Fant s slamnatim pokrivalom, ok. 1884; škof J. J. Strossmayer, 1880; 24 portretov članov Stranke prava v velikosti poštne znamke in v drugih formatih, 1886; Hugo Lukšić v pustnem kostumu, ok. 1890; Avtoportret v uniformi gasilskega kapitana, 1890) ohranjeni tudi številni krajevni posnetki in posnetki vedut s kulturnozgodovinsko vrednostjo. Izdal je albume Otočac – Švica (1889, predgovor J. Frischauf), Mesto Karlovec z okolico (1889, predgovor F. Valla), Hrvaško primorje in Vrbnik (1892, 42 fotografij), Crikvenica (1892, 42 fotografij) in fotografije Plitviških jezer Slunj in Plitviška jezera, v letih 1889 in 1897 (23 fotografij, besedila A. Tkalčević, D. Hirc, Frischauf in Krapek oziroma 22 fotografij, besedilo Frischauf) in Plitviška jezera in okolica, 1895.

Njegove najuspešnejše fotografije so pokrajinske; z njimi je odkrival in populariziral hrvaške naravne lepote (Raztoke, Vinogradi pri Bakru). Je tudi avtor albumov Stolnica v Djakovu (Karlovec, 1890) in Jubilejna gospodarsko-gozdarska razstava v Zagrebu 1891.

Fotografiral je tudi Dubrovnik; spomenik sv. Jurija v Zagrebu (ok. 1895); za razstavo na prelomu stoletja v Budimpešti je leta 1896 fotografiral pokrajino modruško-reške županije. Napravil je tudi nekaj reportaž (Tekmovanje kolesarjev v Karlovcu, po letu 1891) in med drugim razstavljal na Kmetijsko-industrijski razstavi v Gradcu leta 1870 (fotografije Bad Gleichenberga), na Svetovni razstavi na Dunaju leta 1873 (fotografija radvanjske šole), na mariborski regionalni razstavi leta 1885, regionalni razstavi v Osijeku leta 1889 (zlata medalja) in jubilejni gospodarsko-gozdarski razstavi v Zagrebu leta 1891 (47 fotografij Slunja, Plitviških jezer in Hrvaškega primorja).

Zabeležena je zgovorna Krapkova izjava iz leta 1889: "Nisem Hrvat – vendarle me še vedno tako zelo zanimajo hrvaške znamenitosti, da sem zanje porabil več, kot mi je bilo dovoljeno, in s tem so bila moja sredstva popolnoma izčrpana!". Bil je nepoboljšljiv entuziast, kar ga je na koncu privedlo do neslavnega konca. To je mogoče ugotoviti tudi na osnovi razglednic Maribora in okoliških krajev, ki jih je izdal v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju in bo predstavljeno v nadaljevanju.

Krapkovo društveno življenje

Kamorkoli je prišel, se je kmalu vključil v delo številnih društev, lokalnih in pokrajinskih: naravoslovnega društva, društva za zaščito živali, društva Napredak, gledališkega in kazinskega društva, planinskega društva, društva za podporo revnim dijakom in prostovoljnega gasilskega društva. Med bivanjem v Karlovcu je deloval kot ustanovitelj, predsednik ali član upravnih odborov skoraj vseh karlovških društev: Prvega hrvaškega pevskega društva Zora, Narodne čitalnice, Mestne bolnišnice, Okrožne blagajne za podporo trgovskih, obrtniških in tovarniških delavcev v primeru bolezni ali smrti in kot član organizacijskih odborov veliko mestnih dogajanj (npr. Karlovške obrtne razstave, otvoritev Zorin-doma). Največ pozornosti je namenil perutninarstvu, gasilstvu in kolesarstvu. V njegovem vrtu v Mariboru je v izdelanih gnezdih vsako leto gnezdilo od 30 do 40 parov škorcev, medtem ko je imel v Karlovcu živalski vrt z redkimi pticami ob vrtni poti do ateljeja. V Karlovcu je vodil Prvi hrvaški zavod za rejo perutnine in bil odgovoren za razstavo perutnine na Jubilejni gospodarsko-gozdarski razstavi leta 1891 v Zagrebu. Takrat je razstavljal domače in tuje vrste kokoši ter različne naprave za izboljšanje reje.

Kjerkoli je bil, vsepovsod je bil član prostovoljnih gasilskih društev, celo v Zagrebu, kjer je živel kratek čas. V Karlovcu je bil poveljnik gasilskega društva (1889–1896). Za svoje zasluge je prejel pravico do nošenja zlate ovratnice in zlate vrvice in bil tudi častni član. Sodeloval je pri delu osrednjega odbora Hrvaško-slavonske gasilske zveze v Zagrebu, kjer je prispeval z idejo o trajnem izobraževanju gasilcev. Bil je eden izmed prvih kolesarjev, ki so se v Karlovcu peljali na kolesu z visokim prednjim kolesom. Leta 1891 je ustanovil Društvo karlovških kolesarjev Napred in bil njegov prvi predsednik kot tudi predsednik Hrvaške kolesarske zveze (1894). Pogosto je organiziral in vodil izlete v karlovško okolico na svojem trokolesu. Po letu 1892 je bil deležen očitkov, da z društvi, ki jih je vodil, slabo ravna. Največ težav je imel v gasilskemu društvu. Očitali so mu pomanjkanje znanja, samovoljo in nenamensko trošenje denarja.

Spodbujal je tudi planinarjenje in leta 1888 za turistične oglede uredil Marmorno jamo pri Siči. Po legendi o nastanku Plitviških jezer je objavil Zgodbo o Plitviških jezerih (Zagreb, 1888, Karlovec, 1896).

Povratek v Maribor in nova poslovna priložnost

Januarja 1897 se je Krapek vrnil v Maribor, v delujoči ateljeje v vili Fritsche v Badgasse (Kopališka ulica) 11. Ta čas je sovpadal z začetkom tako imenovane zlate dobe razglednic. Veliko zanimanje javnosti za pošiljanje razglednic, ki so postale prava modna muha, ga je spodbudilo, da je nadaljevanje svoje poslovne poti bolj posvetil prav izdajanju razglednic na podlagi svojih fotografij. Prvo serijo razglednic je izdal že v Karlovcu leta 1897. Natisnjene so bile v tehniki kromolitografije, prevladovali pa so motivi Plitviških jezer, Karlovca in obmorskih krajev. V isti tehniki je v prvi polovici leta 1898 izdal tudi serijo s šestimi motivi Maribora. Tako se je sredi julija 1898 v časopisu Marburger Zeitung pojavila novica, da je Krapek izdal večjo serijo razglednic Maribora in okolice, ki si zaradi "lepote in jasnosti zaslužijo vso pohvalo". V članku so bile napovedane tudi že nove izdaje. In res, Krapek je v nekaj letih v več zaporednih serijah izdal več kot 350 različnih motivov, tiste, po katerih je bilo veliko povpraševanje, pa je tudi večkrat ponatisnil. Vse te razglednice so bile natisnjene na podlagi njegovih fotografij v svetlotisku, to pa je zanj kot založnika pomenilo precejšen finančni zalogaj, zato si je za pospeševanje prodaje omislil tudi vzorčni album Muster-Karten von Heinrich Krapek Marburg, v katerem je bilo nalepljenih 132 razglednic. Uporabljal ga je kot katalog za grosistično prodajo papirnicam, knjigarnam, trafikam ... Motivi na njegovih razglednicah pa so bili precej nekonvencionalni, kajti fotografiral je mestne detajle, zato ob poplavi všečnih, kičastih kartic njegove niso bile konkurenčne.

V začetku leta 1900 se je Heinrich Krapek v časopisu propagiral kot fotograf z najdaljšim stažem v Mariboru, in to še vedno z ateljejem v vili Fritsche. V seriji oglasov marca 1902 pa se zahvaljuje za dotakratno podporo in se priporoča še naprej. Iz tega se da razbrati, da je zabredel v finančne težave. To je namreč tudi čas, ko je založil največje število razglednic, kar pa je bilo seveda povezano s stroški za tiskarske storitve, ki jih je naročal tudi v Nemčiji. Sredi leta 1903 se je odločil fotografsko dejavnost opustiti in avgusta tega leta je dal v prodajo atelje v zdravilišču Bad Gleichenberg, v drugi polovici septembra pa se je v časopisu pojavila novica, da je Krapkov atelje v Mariboru prevzel atelje Makart. Od leta 1905 je vodil papirnico in jo leta 1908, ko je obubožal, prodal zavednemu Slovencu Vilku Weixlu.

Tisk prve serije razglednic v svetlotisku je Krapek naročil po vsej verjetnosti v tiskarni Max Jaffe na Dunaju (št. 1–89), barvne razglednice v avtokromni tehniki so bile natisnjene v tiskarni Gebrueder Muehlstein, Offenbach na Majni, leta 1900, leto dni zatem pa še serija razglednic v enaki tehniki v tiskarni Kunstanstalt Louis Glaser v Leipzigu (383–391).

Modo pošiljanja in zbiranja razglednic sta spremljala po eni strani veliko povpraševanje, po drugi pa še večja ponudba, a Krapku s svojimi izdajami očitno ni najbolj uspelo nagovoriti kupcev. V začetku februarja 1908 se je v časopisu Marburger Zeitung pojavila novica, da je Krapek izginil iz mesta. Nekaj dni zatem, 15. februarja 1908, je bila njegova obrt izbrisana iz registra. Umrl je 12. marca 1915, malo pred dopolnjenim 74. letom starosti na svojem domu v sedanji Poštni ulici (Domgasse).

Za svoje fotografsko delo je bil Krapek večkrat nagrajen. Začel je z najvišjim priznanjem cesarja Franca Jožefa I., nadaljeval z diplomami in/ali medaljami z razstav v Karlovcu (1884), Mariboru (1885), Osijeku (1889), Zagrebu (1891), Budimpešti (1896). Prejel je tudi javno pohvalo mestnih svetov Karlovca in Maribora ter finančna sredstva za delno kritje stroškov. Dvakrat je dobil tudi broško z briljantom, s katero so se mu cesar in člani njegove družine zahvalili za podarjene albume. Prejete nagrade je v reklamne namene redno odtiskoval na kartone hrbtne strani predvsem portretnih fotografij.

Krapkova zapuščina predmet zbiranja in raziskovanja

Že takoj na začetku moje razgledničarsko-fotografske zbirateljske poti leta 1983 sem se srečal s prvimi razglednicami in fotografijami Heinricha Krapka. Zaradi zanimivih, nekonvencionalnih motivov sem postal nanj še bolj pozoren. Naključje je hotelo, da je nekdo v Galerijo Ars v Gosposki ulici, kjer sem bil takrat zaposlen, leta 1988 prinesel v prodajo vzorčni album Krapkovih razglednic. To je bil ključni trenutek, da sem začel Krapkove razglednice in fotografije še bolj intenzivno iskati in tudi evidentirati. V zbirki sedaj hranim 560 Krapkovih razglednic, tudi tiste iz vzorčnega albuma. V tem številu so zajeti tudi ponatisi posameznih izdaj, ki se med seboj ločijo v malenkostih, nekaj pa je tudi dvojnikov. Za določitev, koliko je bilo izdanih razglednic, bi bila potrebna natančnejša analiza, vsega, kar je izdal, pa v zbirki seveda ni in ne bi našli niti v drugih, javnih zbirkah. Dodatno imam v zbirki tudi več kot 50 krajevnih in portretnih fotografij na kartonu.

Vedenje o Krapku in tudi preostalih fotografih, ki so v Mariboru delovali v 19. stoletju vse do začetka druge svetovne vojne, so s svojim raziskovanjem doprinesli likovni pedagog dr. Matjaž Duh, etnologinja dr. Jerneja Ferlež in Sabina Lešnik, višja arhivska sodelavka v Pokrajinskem arhivu Maribor. Leta 2022, ko sem napisal in izdal knjigo Zbirka Primoža Premzla, sem v njej Heinrichu Krapku posvetil osem strani besedila in slikovnih prilog. Kmalu po izidu knjige se je oglasila zgodovinarka Sanda Kočevar iz Muzeja mesta Karlovec, kjer so se lotili predvsem raziskovanja Krapkovega zagrebškega in karlovškega obdobja. Rezultat tega so bile razstava v Karlovcu, izdana monografija in potujoča razstava, ki zdaj gostuje v Mariboru. Vabljeni, da ga tudi z razstavo bolje spoznate.