Voznike spomnimo na previdno vožnjo, starši se skupaj s svojimi prvošolci skoraj bolj pripravijo na prvi šolski dan kot otroci sami, politiki namenijo nekaj lepih besed, trgovci se veselijo potrebnih in nepotrebnih nakupov. Letošnji začetek šolskega leta je minil v pričakovanju odločitve, na kakšen način (oziroma če sploh) se bo šola začela. V prejšnjih letih bi marsikdo dejal, da naj se šola sploh ne začne. Letos so vsi navijali za povratek otrok v šolo. Učenja na daljavo je bilo počasi vsem dovolj.
Čeprav so vsi po tihem bolj ali manj cenili šolo, je šele odsotnost pouka v šolah pokazala moč in pomembnost šole. Če je šola gibalo našega razvoja in obstoja, se pojavlja vprašanje o ustreznosti trenutnih rešitev in morebitnih nujnih spremembah. Pri tem ne mislim na reševanje problemov, povezanih s covidom-19, ki samo dokazuje nesposobnost reševanja manjših problemov, kaj šele večjih. Poglejmo nekaj nujnih sprememb, ki se morajo zgoditi, da bo slovensko šolstvo sledilo sodobnim trendom v svetu.
Nujnost sistemskih sprememb in sistemskega spremljanja
Področje šolstva je občutljiv sistem, ki ga je treba voditi in spreminjati z "mehko" roko. Ne prenese hitrih in nepreverjenih sprememb, ne sme pa tudi spati spanje pravičnega. Zato je postavitev načrtnega spreminjanja šolstva še kako nujna. Žal za slovensko šolstvo trenutno tega ne moremo trditi. Zadnja celovita sprememba celotnega sistema vzgoje in izobraževanja je bila izpeljana pred petindvajsetimi leti na osnovi bele knjige, pripravljene v času ministra dr. Slavka Gabra. Od takrat dalje v vseh letih ni bila narejena nobena celovita spremljava sistema vzgoje in izobraževanja, na kateri bi slonele spremembe. Nobena politična opcija (ne leva ne desna) ni pokazala pretirane volje in znanja, da bi predlagala stroki, naj pripravi sistemske spremembe na področju vzgoje in izobraževanja. Zadnja bela knjiga, pripravljena leta 2011, je bila na tiho in brez velikega pompa pospravljena v predal. Tako so v predalu ostale spremembe gimnazijskega programa, prevetritev učnih načrtov, uvedba dveh ravni zahtevnosti izbirnih predmetov mature in še bi lahko naštevali. Zato pa so v tem času nastale številne parcialne rešitve, ki ne prinašajo skoraj ničesar, kvečjemu zmedo. Ob dveh osrednjih raziskovalnih institucijah na področju vzgoje in izobraževanja (Pedagoški inštitut in Zavod RS za šolstvo) nimamo nobene sistemske spremljave vzgoje in izobraževanja, ki bi bila osnova za spremembe. Zato imamo tudi deset in več let stare učne načrte, ki so polni balasta in zastarelih vsebin, medtem ko se na primer v programu mednarodne mature učni načrti spremenijo vsakih sedem let. Ko primerjamo naš pristop spreminjanja šolskega sistema s Finsko (priznam, Finci nam gredo že pošteno na živce), se mi zdi, da živimo v dveh svetovih. Spremembe na področju vzgoje in izobraževanja so osnovna tema razprav v parlamentu, pri nas pa se parlament žolčno ukvarja s šolstvom, ko gre za status zasebnih šol (jasno: tu ne gre za sistem, gre za denar). Zadnji čas je, da pride do celovite presoje področja vzgoje in izobraževanja, ki mora postati prioritetna tema šolske politike, stroke, praktikov, staršev in tako dalje.
Splošno - poklicno
Razvoj novih tehnologij prinaša pred področje vzgoje in izobraževanja velike izzive. Hi-tech tehnologije omogočajo veliko dodano vrednost in neznanske dobičke tistim, ki izdelke razvijejo, in mnogo manj tistim, ki jih izdelujejo. Največje dobičke prinesejo rešitve, ki predstavljajo popolno novost in v danem trenutku skoraj nimajo konkurence. Microsoft in Apple sta najboljša primera.
Kako v tako hitro razvijajočem se svetu prilagoditi področje vzgoje in izobraževanja? Razvijanje sodobnih tehnologij zahteva vrhunsko izobražene kadre, ki znajo svoje znanje uporabiti v inovativne namene. Potrebne so širina znanja, ustvarjalnost in velika stopnja abstraktnosti. To omogoča pridobivanje splošnih znanj, od naravoslovja do umetnosti. Pridobivanje zelo ozkih znanj in s tem povezanih poklicev zadovolji le trenutne potrebe podjetij in kapitala, ki pa ob prvi večji krizi oziroma prestrukturiranju odpusti delavce, ki so slabo zaposljivi. Podrejanje področja vzgoje in izobraževanja trenutnim potrebam gospodarstva ima sicer dobre kratkoročne učinke, dolgoročno pa lahko pomeni velike sistemske probleme. S tem seveda ne želim zmanjševati pomena poklicnega izobraževanja, ki je nujno za delovanje gospodarstva. Prav tako s tem ne mislim, da bi se moral vpis v gimnazije še povečati. Gre le za naravnanost poklicnega šolstva, ki mora upoštevati hitre spremembe in svoje programe prilagoditi zahtevam velikih sprememb, ki nas čakajo. Naj ponazorim s primerom: ob obisku naših dijakov ene izmed vrhunskih borznih hiš v Londonu so dijaki vprašali, kateri poklic je potreben za delo z delnicami na borzi. Odgovor je bil enostaven: ni zahtevanega poklica, k nam pridejo zgodovinarji, kemiki, fiziki, matematiki ... ki so hitro učljivi, vse ostalo jih naučimo mi. Tudi Ana Roš je končala fakulteto in leta 2017 postala najboljša kuharica na svetu. Za to sta potrebna izjemen talent na eni strani in sposobnost ustvarjanja, ne zgolj ozko poklicno znanje, ki ne pripelje do ponudbe kosila za 175 evrov in čakalnih dob za obisk njene Hiše Franko.
S tem ne zmanjšujemo potrebe po poklicih, za katere sta potrebna zgodnje učenje in ozko usposabljanje, pri tem gre le za to, kolikšen delež jih bomo izobraževali in v kolikšni meri je njihovo znanje takšno, da omogoča čim lažjo prekvalifikacijo ob spremembah. Odločitev o tem je strateškega pomena in zahteva širši razmislek ter sodelovanje vseh deležnikov.
Vpis na terciarno izobraževanje (izobraževanje po srednji šoli)
Vpis na univerze je strateškega pomena za razvoj države. Pri tem gre predvsem za tri vidike:
• delež vpisane srednješolske populacije na terciarno izobraževanje,
• smeri in obseg vpisa,
• vpisni postopek.
Poglejmo jih malo podrobneje.
Delež vpisane srednješolske populacije: vpis na terciarno izobraževanje je po osamosvojitvi Slovenije doživel nesluten razvoj in povečanje. Snovalci razvoja izobraževanja so po osamosvojitvi pravilno zaznali, da je ponudba programov na terciarnem področju omejena skoraj izključno na univerzitetne programe. Zato so vpeljali sistemske spremembe, ki so omogočile večjo izbiro visokošolskih študijev in vpeljavo višješolskih programov. Uvedba teh programov je bila mišljena kot dopolnilo obstoječemu sistemu in je temeljila na razumnem obsegu vpisa. Interesi posameznih okolij, podpora politike in videnje možnosti zaslužka so pripeljali do absurdne situacije. Danes spada Slovenija med države z enim izmed največjih vpisov na terciarno izobraževanje, ki močno presega evropsko povprečje. Tolikšno število vpisanih študentov sicer zvišuje izobrazbeno strukturo države, vendar prinaša v velikem številu primerov zaradi neustreznosti študija nezaposljivost in globoke osebne travme. Danes srečamo številne univerzitetne diplomante na delovnih mestih, kjer je zadostna srednješolska izobrazba, včasih pa niti to ne. Omogočanje študija tako velikemu deležu populacije je neodgovorno do mladih, ustvarja lažna pričakovanja in kasneje trd pristanek v svet realnosti.
Smeri in obseg vpisa: regulacija vpisnih mest glede na smeri vpisa v veliki meri vpliva na bodoči razvoj posameznikov in posledično družbe. Trenutni vpis na smeri študija je odraz preteklosti in v veliki meri ustreza interesom fakultet. Pri nekaterih je ta interes tesno povezan s potrebami družbe, na primer vpis na medicinsko fakulteto, ponekod pa prihaja do podvajanja in prekomernega obsega vpisa, ki rešuje obstoj fakultet. Vpisovanje na nekatere fakultete že danes pomeni izobraževanje bodočih diplomantov na zalogo, saj je že sedanjih diplomantov bistveno preveč. Zmanjševanje vpisa predstavlja v veliki meri politično odločitev, ki pa je vsaj po mojem mnenju ni sposobna sprejeti nobena politična opcija. Žal bomo tako še naprej imeli veliko število diplomantov, ki bodo z grenkobo gledali na svet, ki beži mimo njih.
Postopek za vpis na univerzo
Postopek za vpis na univerzo je že vrsto let praktično enak in predstavlja rutinsko operacijo. Pogoj za vpis na univerzo je končana matura oziroma poklicna matura s končanim petim predmetom, ki je eden izmed predmetov splošne mature. Vpis s petim predmetom predstavlja obvod vpisa in je v celoti izgubil svoj prvotni smisel. Ob vpeljavi je bil namenjen vpisu dijakov po vertikali, na primer dijak, ki je postal elektrotehnik, se je lahko vpisal izključno na fakulteto za elektrotehniko. Zaradi želje po čim večjem vpisu študentov so številne fakultete odprle vrata vsem dijakom s petim predmetom. Tako se na primer na nekatere smeri filozofske fakultete lahko vpiše tudi kmetijski tehnik s fiziko kot petim predmetom.
Drugi problem predstavlja omejitev vpisa na fakultete. Pri tem se selekcija v večini primerov opravi na osnovi točk na maturi in splošnega uspeha ter posameznih predmetov v tretjem in četrtem letniku srednje šole. Takšen način selekcije je zelo udoben za fakultete, saj pri selekciji praktično sploh ne sodelujejo in vse delo opravi Državni izpitni center - RIC. Vpis na osnovi izključno doseženih točk na maturi in splošnega učnega uspeha prinaša velikokrat trditve posameznih fakultet o "ne pravih študentih". S trditvijo se lahko celo strinjam, saj so zgolj točke na maturi in splošni učni uspeh premalo za vpis ustreznih in motiviranih študentov. Fakultete bi lahko vpeljale dodatne kriterije, s katerimi bi preverjali potrebne kompetence za posamezen študij. Ameriške univerze poleg točk na SAT-izpitu (izpit iz angleščine in matematike) upoštevajo izvenšolsko delo dijaka, motivacijsko pismo in razgovor, včasih tudi dodaten preizkus znanja. Tako se v ZDA zgodi, da dijak z večjim številom SAT-točk ni sprejet, saj so bile druge aktivnosti prešibke. Podobno velja za elitne angleške univerze. Vpeljava takšnega oziroma podobnega sistema vpisa v primeru omejitve vpisa predstavlja trd oreh ter zahteva ogromno volje in dela. Ali smo ga sposobni vpeljati? Dvomim.
Delo z nadarjenimi
Omogočanje možnosti razvoja in pogojev dela za nadarjene posameznike je za majhne narode ključnega pomena. Slovenija se je na sistemski ravni začela zavedati pomena nadarjenih ob koncu osemdesetih let prejšnjega tisočletja z vpeljavo štipendiranja nadarjenih, ki je bilo posledica takratnih družbenih sprememb in začetka konca poudarjanja enakosti, ki je vsaj na področju nadarjenosti nemogoča.
Štipendiranje nadarjenih temelji na identifikaciji nadarjenih na osnovi določenih kriterijev. Večina identifikacije poteka v osnovni šoli, le manjši del kasneje v srednji šoli in na univerzi.
Za ohranitev štipendije je treba zadovoljiti kriterije, ki so veliko časa temeljili na učnem uspehu, v zadnjih letih so se pridružili še izjemni dosežki. Način štipendiranja nadarjenih v obliki štipendij ne omogoča nadzora nad namenskostjo uporabe sredstev in velikokrat predstavlja dodatno žepnino. Takšen način financiranja nadarjenosti je v svetu izjemno redek, saj večina sistemov nadarjenost podpira preko različnih skladov. S sredstvi, ki jih namenjamo za štipendije, bi lahko ustanovili finančno stabilen in bogat sklad. Lep primer takšnega načina je sklad Mladi upi Zavarovalnice Triglav, ki dijakom financira konkretne programe, opremo za izvedbo aktivnosti in tako dalje.
Delo z nadarjenimi na področju vzgoje in izobraževanja določa koncept odkrivanja nadarjenih in vzgojno-izobraževalnega dela z nadarjenimi otroki, učenci in dijaki. Problem koncepta je, da za izvedbo niso zagotovljena finančna sredstva in se zato izvajalci znajdejo vsak po svoje, večinoma si pomagajo s sredstvi staršev in sponzorji, kar še posebej velja za srednje šole.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je leta 2010 v 14. členu pravilnika o standardih in normativih za srednje šole natančno določilo financiranje dela z nadarjenimi, vendar financiranja ne izvaja, kar je precedens.
Financiranje nadarjenih dijakov je posebej pereče na šolah, kjer jih je veliko. Na II. gimnaziji Maribor je takšnih dijakov 85 odstotkov. Ker se zavedamo svoje odgovornosti, pripravimo letno več kot 80 programov za razvoj ustvarjalnosti in nadarjenost. Zbrati moramo vsaj 130.000 evrov letno, kar nam uspeva z velikimi napori.
Država je zelo ustrezno rešila delo z otroki s posebnimi potrebami in prav je tako. Sedaj je skrajni čas, da poskrbi tudi za nadarjene otroke, ki so prav tako neke vrste otroci s posebnimi potrebami. Vložek se bo bogato obrestoval in povrnil.
Res pa je, da se moramo najprej odločiti, ali si to sploh želimo. Si res?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
