Slovenija je kot majhna država in odprto gospodarstvo eksistencialno odvisna od EU. V okviru finančnega dogovora lani smo dobili večji delež sredstev iz perspektive 2021-2027, kot smo sprva pričakovali, dobili smo dodatni dve milijardi nepovratnih sredstev, ki jih bomo lahko porabili v naslednjih nekaj letih, na voljo imamo tudi povratna sredstva, ki skupaj s politiko ECB vplivajo na splošne posojilne pogoje. Ob tem je komisija sprostila sredstva iz obstoječe perspektive, oblikovala instrumente za ohranjanje delovnih mest, kot je SURE, razrahljala pravila državne pomoči in podobno. Še najslabše smo jo odnesli na področju zdravstva, kjer je vloga EU najšibkejša - v začetku pandemije v obliki nacionalizma dobav opreme, ki smo jo v okviru lastnih naročil preplačali, in nato v obliki zapiranja notranjih meja, tudi iz nezdravstvenih razlogov, česar komisija ni uspela povsem preprečiti. Z drugimi besedami: kriza je pokazala, kako odvisni smo od EU, in nam dala uvid v perspektivo brez nje.
Vedenje premiera in SDS je zanimivo tudi z vidika drugih nacionalpopulističnih sil v EU, ki so v zadnji krizi in s porazom Donalda Trumpa na volitvah v ZDA izgubile mobilizacijski potencial. V zdravstveni krizi ljudje niso zaupali populistom. Kako bi jim, saj so številni mednarodne organizacije, farmacevtska podjetja in znanost, ključne za reševanje krize, leta slikali kot del globalistične zarote. Ponoven zagon so dobili šele v kontekstu utrujenosti od strogih ukrepov, ko so postali glasovi skepticizma in nasprotovanja ukrepom, paradoksalno, zaradi omejevanja ustavnih svoboščin. Primere lahko najdemo od Francije do Nizozemske. Drugje, na primer v Italiji, so posamezni nacionalpopulisti medtem omehčali svoja stališča v zameno za sodelovanje pri oblasti in deljenju sredstev.
Izjema so vzhodne države članice. Tam so nacionalpopulisti v prvi fazi izkoristili krizo, da bi okrepili oblast. To je spodbudilo kritike zaradi obstoječih avtoritarnih trendov. Kritike so okrepili glasovi znotraj EU, ki je bila sedaj bistveno močnejša in je uspešno nagovarjala politično sredino. Sredstva, ki so se delila, so ponujala možnost, da se s pogojevanjem okrepi pritisk. Pri blokadi mehanizma za zaščito pravne države Češka in Slovaška nista podprli Poljske in Madžarske, Poljska je tik pred zdajci skoraj klonila in Madžarska bi ostala sama. Vlogo kritika Madžarske in Poljske je prevzel Evropski parlament, ki je neposredno izvoljen in odgovarja državljanom EU. Fidesz je moral zapustiti Evropsko ljudsko stranko. Pritisk na Madžarsko pred prihajajočimi volitvami se stopnjuje.
Tukaj v zgodbo vstopi Slovenija. Janša in SDS sta bila znotraj Evropske ljudske stranke marginalizirana že od padca druge Janševe vlade in postopka proti njemu. Janša je zunanjo oporo našel v Orbanu, ki je finančno pomagal pri vplivu na medijsko krajino v zameno za glasovalno podporo in legitimnost na ravni EU, ki jo Orban potrebuje. Kasneje je Janša podporo iskal še pri Trumpu, vendar smo za ZDA nepomembni in je bilo treba vsako stvar drago plačati. Doma je Janša tako kot drugi voditelji na vzhodu z ostrim ukrepanjem sprva skušal utrditi svoj položaj. Hitro se je pokazala druga plat avtoritarnega stila vodenja, kot je korupcija. Pandemija je tek na dolge proge, ki zahteva vključenost in zaupanje. Janša je imel težavo tudi v tem, da je lastna nacionalpopulistična baza zavrnila ukrepe. Zato je v drugem valu ukrepal prepozno. Hkrati je selektivno ciljanje na skupine, ki niso volivci SDS (šolstvo, mladi), vzbudilo občutek, da jih želi s pričakovanim odporom okriviti za neuspešno soočanje s krizo. Podobno je skušal okriviti tudi EU, ki je stiskala obroč okoli nacionalpopulistov na vzhodu, čeprav problem ni dobava cepiv, temveč učinkovito cepljenje in izvajanje ukrepov, ki je v nacionalni pristojnosti. Z Janšo torej ni nič narobe, njegov cilj je politično preživetje, njegov problem pa, da se je EU izkazala za bolj odporno kot v prejšnjih krizah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
