Janšizem in cenzura

Če iščemo tisto odliko janšizma kot sistema političnega vedenja, v kateri njegovi sledilci najbolj uživajo in so jo, za razliko od našizma, pripravljeni javno zagovarjati, je to nedvomno cenzura. Najbolj očiten primer se nam ponuja prav te dni.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Epa

Ni pomembno, da podatki o številu slovenskih državljanov na Hrvaškem niso znani ali da jih sploh ni (za politiko je to isto), ni pomembna očitna farsa z vladnim govorcem, ki v miru pospravi svojo vilo ter nato razglasi rdeči alarm, ni pomembna javna sramota, pomembno je le, da se nekaj nekomu prepove: številki, višji od deset tisoč, se vlada ne more upreti, če že ni mogoče prepovedati petkovih protestov. Za neko bodočo propagandno rabo ne bi bilo slabo, da se v javnosti pojavi fantomska skupina najmanj sto tisoč bogatih upokojencev, ki poležavajo v svojih vilah in na jahtah ter si z bankovci, ki so jih med epidemijo prejeli od države, prižigajo kubanske cigare. Pretirano? Niti najmanj! Kaj je to v primerjavi s pojasnilom ministra, da so državljani predvideli ukrepe ter še pred njihovo objavo, torej pravočasno, odšli iz Hrvaške. Glede ene stvari ima prav, vlada je res predvidljiva. Če lahko Trump napove nestrinjanje z rezultati volitev, potem se menda lahko tudi Pivčeva dela francoza ob izglasovani nezaupnici, Hojs pa ob neodprti kuverti. V bližnji prihodnosti tako lahko pričakujemo, da bo rezultat 3:0 na neki nogometni tekmi razglašen za razhajanje mnenj, ki se potem konča z množičnim pretepom. Kajti pred njimi je toliko "projektov" v splošno korist!
Do tega nas, neposredno ali posredno, pripelje cenzura. Preveč dobrohotno zavračanje cenzure pa na primer vodi k temu, da Pivčeva nastopa v javnosti in ji novinarji postavljajo vprašanja, ne da bi kdorkoli od nje lahko pričakoval razumne odgovore. Sodeč po po šestmesečni politiki te vlade, cenzuriranje sploh ni tako zahtevno, vsebinsko pa je to pravzaprav največji del dela vlade. Meja med razumnimi ukrepi ob epidemiji in samovoljo medsebojno neusklajenih predstavnikov oblasti je že zdavnaj zabrisana, simbolno od prihoda Milana Kreka na mesto novega direktorja NIJZ. Toda cenzura ima veliko bolj raznolike oblike in razsežnosti. Medijski center SDS že nekaj let z vztrajnim ponavljanjem prepričuje svojo publiko, da je biti levo od njih nekaj nemoralnega, nedopustnega, tudi nezakonitega. Neobveščeni posameznik, obremenjen s svojim položajem in frustracijami, utišan s stalnim mitraljiranjem z lažmi, se na koncu ne more odzvati drugače, kot da zahteva kazni, zapiranje, fizično in ekonomsko kaznovanje, tudi izgon, taborišča in prisilno delo. Zahteve takega izgubljenega posameznika so v vsakem pogledu koristne za SDS, bodisi kot podpora bodisi kot nekaj, od česar se lahko kadarkoli distancira - to nismo mi, ampak oni. Propagandisti so, če so stvari zanje postale resne, vedno najprej izdali in zavrgli žrtve svoje propagande ... Tudi to je posredna cenzura, ustvarjanje vtisa, da je nekaj treba prepovedati. Pobudnik zažene propagando in računa, da bo vržena kepa sprožila plaz. Po štirih letih takega delovanja smo že globoko pod plazom. Zdaj se že ni več smiselno spraševati, kako ukrepati, ko pa medijski center grozi javni televiziji in finance iz tujine pritekajo, da amaterski brlog opremijo z vsem nujnim za naskok na javnost. S proizvodnjo psihoze proti legitimnemu delu politike ta posredna cenzura tudi omogoča, da si nedvomno nezakonite paramilitarne skupine dajejo duška.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.