Janšizem in našizem

Termin našizem v veliki meri ustreza praksam, tako pogostim in tako prepoznavnim v politiki janšizma: zaščita kršilca navkljub razpoloženju javnosti, navkljub pravilom in celo v nasprotju z zakoni. Taka zaščita "našega" najpogosteje niti nima nekega jasnega političnega cilja, še manj koristi, ampak predvsem zoperstavljeni javnosti pokaže, kolikšna je moč/oblast, natančneje samovolja tistega, ki zmore zaščititi "našega". V izpostavljenih primerih, ki se končajo pred sodiščem z obsodbo in zaporom, se potem pojavi argument kršilčevih človekovih pravic. Skrajna oblika našizma so bile predstave pred sodiščem. Trenutno opazujemo, kako se našizem odvija v primeru reševanja vojakinje Pivčeve. In karkoli si že mislimo o tem, prvo vprašanje, ki si ga zastavi večina, je – zakaj?
Pivčeva je skorajda neznosna, predvsem akustično. Roka kar avtomatično utiša zvok, ko se zaslišijo njeni "a ... tudi ... seveda" in vmes med njimi hudournik nerazumljivih besed. Če bi Pivčeva kdaj iskala službo, bi bilo zanjo najprimerneje, če bi na radiu brala poročila o vodostaju rek. Žal našizem ne pušča prostora za racionalne rešitve. Razen osnovnega zločina nekoherentnega govora, za katerim nedvomno stoji nekoherentna misel, je Pivčeva zagrešila tudi številne druge zločine, denimo modne. Kakšen je njen dogovor s ptujsko modno oblikovalko, lahko samo ugibamo, toda tako količino neuspelih oblačil s presežkom volančkov, obrobic, šlinganja in našitih cvetov pa z naramnicami, ki silijo izpod okornega pliseja, bi bilo res treba nekako kaznovati. Pričeska vsaj služi prepoznavanju. Če je torej Pivčeva samo najbolj komična v groteskni Janševi suiti, potem je razumno postaviti vprašanje, zakaj bi morala oditi prav ona. Morda zato, ker poleg smešnega videza in govora obstajajo še druge stvari, zaradi katerih ji ne bi dali v roke 400 evrov, ne da bi jo potem ves čas imeli na očeh. Ni še razčiščena afera z denarjem, ki si ga je, tako sumijo, nezasluženo izplačevala od projektov. Njen vzpon je prej posledica obnašanja prejšnjega vodje stranke kot njene politične karizme. Prevzela je ministrstvo, ki tako kot nekoč Erjavčeva ministrstva nima prav nobene zveze z interesi članstva in cilji njene stranke. Za svoje ministrske zasluge računa delo na terenu, srečevanja, foto seanse in pokušnje. Med epidemijo nismo niti enkrat videli, da bi vsaj med foto seansami pokazala skrb za ostarele ljudi in upokojence, si je pa pripisala zasluge za enkratno pomoč upokojencem. In ne nazadnje si pripisuje tudi zasluge pri boju za kadrovanje v nebuloznem demografskem skladu. Načrtovana institucija nima neposredne zveze z današnjim položajem starih ljudi in upokojencev (tudi tistih, ki niso upravičeni do pokojnine), za pričakovano akumulacijo sredstev za bodoče pokojnine pa bi bilo mogoče zadolžiti eno od obstoječih institucij v državi, brez porabe ogromnih sredstev za nova delovna mesta, logistiko in podobno. V vsakem primeru to ni prvi ukrep, ki bi bil logičen in nujen za olajšanje položaja "ranljivih skupin" zdaj, danes in tukaj. Pivčeva kot da nikoli ni bila v neposredni zvezi s pravo "bazo", z upokojenci, in ne razume oziroma je sploh ne zanima, kako živijo in kaj se jim dogaja. Nihče ni slišal njenega stališča, kaj šele zavez, ko se je začela razkrivati škandalozna resnica o položaju bolnih v domovih za ostarele. Nobenega predloga za izboljšanje, nobene polemike s kolegom iz stranke – ministrom za zdravje, niti "a ... tudi ... seveda", ničesar, kar bi bilo povezano s to "tematiko in problematiko". Ministrica ni le nekoristna, ampak je naravnost škodljiva, medtem pa se epidemija in kriza nadaljujeta. Zato so afere s plačilom-neplačilom, javnim-zasebnim, reklamami za alkohol z mladoletnim sinom in vse drugo pravzaprav malenkosti, vendar tiste malenkosti, ki sežejo čez rob znosnega. Za eno mesečno pokojnino morda res ni treba ravno angažirati topništva, dvigovati na noge nekih zaspalih institucij in se sploh toliko zgražati. Pivčeva ni hujša od drugih ministric in ministrov, ki iz svojih ministrstev delajo cirkus in delujejo pretežno v svojo korist ali ne počnejo ničesar, tudi v svojo korist, potem pa so še nagrajeni za izredne napore med krizo.
Od vseh elementov, ki sestavljajo janšizem, je za javnost verjetno najbolj odvraten prav našizem. Poleg redne in kolateralne škode, ki jo povzročajo liki, izvoljeni po našističnem načelu, je tisto, kar najbolj nervira, prav odsotnost kriterijev, pravi misterij našizma. Ne računa se, kolikor lahko vidimo od zunaj, staž v stranki, še manj zasluge, ne računa se možen odziv javnosti, zlasti negativen, ne računa se mednarodni ugled. Ne računa se pravzaprav nič, razen nepredvidljive volje ali kapric vodje. Včasih, moram priznati, posumim, da se tu nekje skriva senca črnega humorja: izbrati takega mlačneža in maminega sinčka, kot je Tonin, brez trohice znanja in izkušenj v vojski, da to isto vojsko vodi, je lahko samo črni humor. Izbrati najbolj osovraženega, najbolj lenega in celo upokojenega Simonitija, z dolgo koruptivno senco predajanja obsežnih nepremičnin cerkvi, da spet udriha po kulturi, ni več črni humor, ampak kar klofuta kulturni srenji. Neko opravičilo morda obstaja za uslužnost ministrice za izobraževanje, nikakršno za popolno pasivnost ministrice za pravo. Drugi, kot so Vizjak, Počivalšek, Hojs in Šircelj, so primerki agresivnih, primitivnih, večnih dečkov za usluge v stranki. V vseh teh primerih je mogoče prepoznati le našizem. Pod ministrskim se krogi širijo na sekretarske, direktorske (v javnih ustanovah) in vse do uslužbencev, po enakem principu. Glavno rezanje glav in nameščanje naših je po prvem velikem valu mogoče pričakovati komaj čez nekaj tednov. Našizem v polni obliki bomo šele videli. In ni razloga za kakršnokoli olajšanje v javnosti, saj so celo zamenjave le del misteriozne samovolje vodje. Ko bo Pivčeva v skladu z vsemi razumnimi predvidevanji zamenjana, to ne bo zaradi posluha za mnenje javnosti, modrega planiranja ali celo priznanja napak: to zadnje se tako ali tako še nikoli ni zgodilo.
Toda ne bi smeli pozabiti, da ima našizem s svojo neskončno arbitrarnostjo tudi ogromno motivacijsko moč: kdorkoli lahko računa z bliskovito kariero, če le slučajno pade v oči vodji, recimo s tem, da naredi še nevideno neumnost, izvede najbolj nagnusno afero ali se med rokovanjem močno poti. Seveda za uspešen našizem zadostuje že sorodstvena vez, vendar je tudi vse drugo odprto za konkuriranje. Nepotizem je veliko ožji in jasneje definiran pojem kot našizem. Nepredvidljivost in možna kratkotrajnost uživanja v sadovih našizma sta samo del izziva. Tako našizem nudi adrenalinsko napetost tako udeležencem kot javnosti.