Janšizem in delo

Če bi Janez Janša danes moral iskati delo, bi imel problem. Zaposlil bi se lahko denimo kot trol - tu je bil zagotovo najdejavnejši in na tem področju je tudi najbolj poznan. Njegove formalne kvalifikacije so v modernem svetu, torej od osamosvojitve Slovenije, neuporabne: če gre za obramboslovno znanje, je to prej diskvalifikacija, saj je bil prav kot obrambni minister prvič odstavljen. Kot pisec brez zaledja stranke zanesljivo ne bi bil avtor hitov: njegove knjige so tako rekoč obvezno kupovali člani. Niti en drug pisec v samostojni Sloveniji ni imel takšnega privilegiranega položaja na tržišču. Kot PR ne bi imel šanse, ker nima šarma, prilagodljivosti in nima pojma o marketingu niti o trendih. Navsezadnje, kaj je vso svojo kariero počel Janez Janša? Bil je politik. Če pogledamo kvalifikacije, ki so pogoj za opravljanje poklica politika pri nas, je to zelo malo ali nič. Komunikativnost? Ne bi mogla biti slabša. Afere z denarjem in privilegiji? Spisek je dolg. Mednarodni uspehi? Karkoli, v glavnem izmišljeni. Politična kariera? Več padcev kot uspehov. Humanost? Neopazna. Mecenstvo? Ne obstaja. Filantropija? Ni zabeleženo - res pa je podprl angažma svoje soproge. Na drugi strani so dokazano plagiatorstvo, sovražni govor in dojemanje človekovih pravic kot pravzaprav zgolj njegove pravice, ki za ciljne skupine sovražnega govora ne veljajo; tu so še neprestane laži in slednjič uvajanje do zdaj nevidenega primitivizma v propagando. Ne omenjam sodnih procesov, iz katerih se je izvlekel. To je bleščeč vzor stranke, ki obsesivno obtožuje in zahteva kazni, vse do smrtne in brez sojenja za "parazite", ko se razpišejo njeni plačani ali neplačani troli? Kateri delavec se lahko prepozna v tem? Katerega delavca je do zdaj Janša prepoznal? Nobenega. Nesmiselno je navajati program SDS kot dokaz protislovja, saj je vse, kar stranka dela na tem področju, protislovno. Bolj smiselno se je spomniti, kako slovenska politična elita in stalni aspiranti na oblast vidijo delo in ljudi, ki delajo.
Preziranje revnih je neizmerno, kar je razumljivo: glavna vrednota je tu "iniciativa" oziroma iznajdljivost, politična je zgolj ena najdonosnejših. Gre za nenavadno poenostavljeno podobo neoliberalizma. Primer ministrice Pivčeve je v resnici šolski: vsote, ki se omenjajo, so zares smešne, a to ministrice ne opravičuje, saj njeno obnašanje kaže, da sploh ne razume, kaj bi lahko bilo v njenem obnašanju narobe. Kako tudi bi? Njena ideja dela v politiki, ki se začne z mrhovinarskimi "projekti" in se nadaljuje z mreženjem in zasedanjem položajev brez kvalifikacij in brez idej, pa ob poplavi besed, v katerih nihče ne more najti smisla, je zasnovana na iznajdljivosti. Uspeh iznajdljivosti takšna oseba razume kot svojo zaslugo, za katero potem jemlje privilegije, in več ko ima privilegijev, več je tudi njenih zaslug. Pivčeva je najprej iskreno presenečena, potem pa užaljena, natanko tako, kot je bil Janša v parlamentu najprej iskreno presenečen, potem pa užaljen, ko mu je bilo povedano nekaj o njegovem obnašanju: ti ljudje se ne prepoznajo, ker živijo v drugem svetu - vidijo realnost, vendar lebdijo nad njo. To je osnovni razlog, da do dela, delavcev, zaposlenosti in siromaštva nimajo nikakršnega odnosa. Pivčeva se slika z lopato ali ribiško mrežo in misli, da je to dovolj. Katere politike in poslance so fotografi ujeli, da so šli obiskat revno družino, prinesli darila, plačali položnice, pomagali? Nikoli nikogar. Politiki so tako polni samih sebe, da v primeru odkritja prevare ali neetičnega obnašanja - ali preprosto zastavljenega vprašanja o tem - odgovarjajo z nepredstavljivim cinizmom, in to ne od včeraj. Spomnimo se Jelinčičevega odgovora na vprašanje o izvoru bogastva - da je njegova tedanja soproga pekla torte za ambasadorske in druge visoke kroge in njihove proslave ter toliko obogatela, da so lahko zgradili milijonsko vilo na morju ... To ni samo očitna, nesramna laž, temveč tudi poniževanje tistih, ki nikakor, tudi če bi delali vseh 24 ur na dan, ne morejo zaslužiti toliko, da bi shajali do konca meseca.
Pomembnejše vprašanje je, zakaj država v primerih razprodaje industrije za delavce ni poskrbela in čemu je v vsaki krizi najprej poskrbela za delodajalce. Janšizem je v času epidemije zabetoniral obe tendenci, brezobzirnost politične elite in njeno nespoštovanje dela ter neposvečanje delavcem. Prav v umazanem valu propagande proti "parazitom" razbiramo zamegljevanje pojma dela, preziranje ustvarjanja, spodbujanje prekarnosti ("prožnost") in popolno zapostavljanje delavskega razreda. Kako je sploh mogoče na tem zasnovati državno politiko? Očitno je to mogoče, ker ne obstaja državni načrt, temveč zgolj projekti interesnih skupin, ki se v glavnem pokrivajo z ministrstvi, da se počrpa kolikor je le mogoče iz sredstev, ki so na voljo, po metodi privilegij-zasluga-privilegij. Odsotnost državnega načrta, ki bi v krizi moral nujno vsebovati državne intervencije, dogovorjene na nivoju vlade in parlamenta, se vidi v postopkih ministrstev, tudi kulturnega. V svojem intervjuju v Demokraciji minister Simoniti kulturnim delavcem zameri, da jim ni mar za delavce: to je zares groteskno, prvič zato, ker delo in delavstvo nista njegovo področje, nato pa tudi zato, ker na njegovem ministrstvu za delo šteje že odgovarjanje na elektronsko pošto: vsak, ki je protestiral pred ministrstvom, dnevno odgovori na vsaj dvakrat toliko mejlov, kolikor jih je državna sekretarka navedla za mesec dni ... Nerazumevanje dela in mistifikacija politike dajeta zato povsem nepredstavljive dimenzije ukrepom izplačil in pomoči v času epidemije - kar so na različne načine sicer naredile vse države, kakor tudi velikemu "uspehu" premiera v Bruslju: tudi če bi bil Slovenijo zastopal katerikoli drug predstavnik vlade, bi dobili sredstva, kot so že bila približno odrejena. Bitka se je bila le za drobiž, to se danes vidi iz dodatnih dogovorov in kritik v Evropskem parlamentu.