Janšizem in njegov jezik

Antropološko uporabo takih jezikov, ob gestah, ki prav tako služijo medsebojnemu prepoznavanju, pokriva termin kulturna intimnost, ki ga je v 90. letih preteklega stoletja uvedel ameriški antropolog Michael Herzfeld na primeru grških moških družbenih skupin. Herzfeld je prav v kulturni intimnosti videl semiotične sisteme, ki tvorijo osnovo kolektivnega vedenja in zlasti osnovo, na kateri se gradijo nacionalizmi. V primeru janšizma uporaba določene besede - kot v vsakem takem jeziku - pošilja signale samo lastni skupini, ki potem lahko že z gesto pokaže, da jih razume. V nasprotju s takšno uporabo jezika znotraj skupine morajo drugi odobriti lažno obliko izrečenega, torej resno vzeti tisto, kar je znotraj skupine pravzaprav "štos". Na misel mi takoj pride primerjava z lesenim jezikom nekdanje strankarske nomenklature, ki je imel za člane svoje specifične pomene, medtem ko je bil za druge v glavnem neprebojen, prej vseprisoten šum kot pa razumljiv ideološki diskurz. Predano so mu sledili samo člani zveze komunistov. Cilj ni bil obveščanje ali prepričevanje, marveč kazanje ekskluzivnosti in realne oblasti nomenklature. Janšizem ne uporablja tega modela, ampak neki pristnejši način sporazumevanja, pri katerem naj bi zunanji poslušalci in opazovalci verjeli frazam, ki za notranje udeležence izkazujejo zgolj interese, ob sprejetih lažeh, napakah, primitivizmu in popolni odsotnosti organiziranega ideološkega diskurza. Ob posnetem razgovoru, med katerim je Jelinčič izjavil, da je "narod glup", je mogoče prepoznati cel niz formul tega jezika v njegovi interni uporabi, kjer udeleženci odkrito govorijo o svojih skrajno nespodobnih političnih praksah. V nasprotju z drugimi takimi jeziki, kot sta denimo francoski argo ali ameriški sleng, tu posamezni termini nimajo stalnih pomenov in zato tudi ne morejo preiti v pogovorni jezik in v književnost; nasprotno, zamegljevanje in relativizacija pomena, prenašanje na drugega (s čimer beseda izgubi smisel) delajo jezik janšizma grob, neverodostojen in jezikovno popolnoma nezanimiv. Zato je njegov družbeni cilj - pristajanje na vse, kar najprej izreče vodja in nato še ponovi papagajski zbor - povsem ogoljen.
Nobenega dvoma ni, da taka jezikovna organiziranost ne razkriva samo odsotnosti logike in retorike, ampak tudi odsotnost oziroma zmedenost misli. Mišljenja politiki že dolgo ne pripisujemo več. Toda ko zmedenost proizvaja tolikšno družbeno škodo kot zdaj, v času popolne prevlade janšizma v politiki, potem je še kako pomembno analizirati jezikovno prakso kot glavni izraz politike. Navedla bom samo en primer, ki se mi zdi najbolj usoden, saj odpira neprijetno vprašanje evropske percepcije države.
V kratkem času te vlade je bilo na organe EU napotenih nekaj obtožb na račun našega sodnega sistema, od "depeše" ministra za zunanje zadeve ali katerega drugega urada do serije izjav o napakah, grdobijah in zgodovinski krivdi slovenskega sodstva; nekatere od teh izjav je dal sam predsednik vlade. Kakšnega posebnega odziva evropskih institucij ni bilo. Nastal pa je lahko vtis, da je stanje glede vladavine prava v državi tako slabo, da se mora vlada obrniti na evropske organe in zahtevati njihovo pomoč, ker je znotraj države moč sodstva neobvladljiva. Po eni strani to dejansko razkriva visoko zaupanje vlade v moč delovanja evropskih političnih mehanizmov znotraj posamične države, kar ni dober znak njene sposobnosti realnega ocenjevanja stanja, po drugi strani pa pušča neprijeten pridih ovaduštva, ki je praviloma odvratno tudi tistemu, ki se ga ovaja. Niti v enem niti v drugem primeru tu ni zaznati kake politične zrelosti, premišljenosti in razumevanja delovanja EU. Zadnje, kar preostane tistim, ki jih tako vedenje vlade, milo rečeno, neprijetno preseneča, je upanje, da v evropskih institucijah tega neumnega političnega amaterizma nihče ne opazi.
No, s tako politično prtljago predsednik vlade pride na najpomembnejše zasedanje v EU, tisto, na katerem prvi ljudje posameznih držav delijo denar za obvladovanje posledic krize. Pri političnih igrah, ki se tu pletejo, je treba imeti res trdne koordinate, izjemen posluh in sposobnost uporabiti vse, kar je pameti v glavah. Tako lahko razumemo tudi zahtevo Nizozemske o preverjanju stanja vladavine prava kot pogoju za dodelitev sredstev, denimo na Madžarskem in Poljskem. Obe državi sta že v resnem sporu z EU ravno zaradi grobega ukinjanja vladavine prava, napadov na sodstvo in kršenja človekovih pravic.
Vpletanje evropskih institucij v področje svoje vse bolj absolutne oblasti obe državi oziroma njuna premierja že dlje časa sprejemata z ošabnostjo in aroganco, pri čemer odkrito nasprotujeta evropskim merilom in kritikam. Nizozemski udarec po žepu izziva še burnejše reakcije. In kaj tu stori predsednik slovenske vlade? Ta isti, ki je zahteval pomoč evropskih institucij pri reševanju težav z vladavino prava v Sloveniji? Namesto da bi podprl nizozemsko zahtevo, ki je v skladu z njegovimi sporočili EU, se postavi na stran madžarskega in poljskega predsednika vlade! Taka hlapčevska uslužnost do manjšega financerja in vplivnih zaščitnikov/tesnih sodelavcev je preprosto neznosna - toda to je manjša težava. Veliko večja težava v evropski percepciji Slovenije je to, da je vlada s svojim predsednikom bodisi lagala bodisi nima pojma o tem, kaj je vladavina prava. Ker v evropski politiki prevladuje pragmatizem, je sklep verjetno ta, da gre za malo odvisno državo, ki zaradi strahu in koristi ni sposobna zgraditi razumnega političnega stališča, zato bo deležna še manjšega spoštovanja. Kako si lahko proti evropskemu preverjanju vladavine prava, če si se pred tem EU pritoževal zaradi lastnih težav z vladavino prava? Evropski predstavniki in opazovalci lahko z višine pogledajo, čeprav jim je pravzaprav popolnoma vseeno: mi smo tisti, ki moramo s tem živeti - in gledati, kako se vsak dan zmanjšuje vladavina prava ...