Tu gre za to isto predrznost, ki pa se izkazuje v politični in zakonodajni praksi. V kratkem času se je nakopičilo več primerov, ki kažejo, da je takšno pišmevuhovstvo strukturna odlika janšizma.
V debati na RTV Slovenija, ki jo je mojstrsko vodila Ksenija Horvat (14. julij 2020) in je upravičeno trajala dve uri, da bi se mnenja jasno izoblikovala, je nastopila ekipa SDS z na vrat na nos zbrkljanim zakonom o medijih. Glavni cilj zakona je brez vsakršnega dvoma uničenje RTV Slovenija kot javnega servisa, dodelitev državnih sredstev politično utirjenim komercialnim medijem, financiranim z madžarskim denarjem, in seveda ideološki prevrat, zamaskiran v pluralnost. Naj spomnim, da ti mediji pa stranka SDS in njen vodja neodvisne in sploh vse druge medije označujejo za režimske, kar je seveda freudovski zdrs, saj je režim zdaj vendarle njihov ... Glavni predlagatelj in menda tvorec tega malega zakonskega spačka je Miro Petek, ki zakona ni bil sposoben pojasniti, ni razumel številk in ni uspel navesti niti ene smiselne vzporednice, znal pa je napasti oddajo Tarča in povedati, da so avtorji zakona pametni. Borut Rončević in Ivan Štuhec sta bila tu predvsem zato, da kot nova nosilca oblasti v organih RTV Slovenija pokažeta svojo nedotakljivo moč. Skratka, imeli smo tri primere neumnosti: arogantna neumnost (Rončević), okorna neumnost (Štuhec) in popolna neumnost (Petek). Namesto sklepne misli se je Štuhec, vsekakor najbolj žalosten primerek služenja sodrgi, le cinično nasmejal in dejal, da se bo to reševalo v organih – v katere je SDS že dodobra prodrla. Janšev medijski center se že leta trudi zmaličiti pomen pojmov, kot so argument, dokaz in prepričljivost, v okviru širšega programa izkoreninjanja logike in razvrednotenja mišljenja, zato ni nobenega dvoma, da bo ta javna sramota prikazana kot triumf volje. Razumni večini res ni bilo treba več od tistega, kar so lahko slišali od strokovnjakov za področje medijev in profesionalcev, ki tam delajo – končni dokaz, da je javni servis nujen.
Drugi primer pišmevuhovstva je dal premier Janša sam in lepo ilustrira osnove tovrstnega političnega vedenja v okviru širšega pojma janšizma. Premier je razkril, da mu sploh ni mar za uveljavljene postopke, pravila in osnovno korektnost. Ne odpre ovojnice s Hojsovo odstopno izjavo, čeprav ve, kaj je v njej: s tem je Hojsa, ki je izjavil, da premier soglaša z njegovo nepreklicno odločitvijo, postavil na laž, nato pa je odgovornost za laž prenesel kar na medije ("To ste vi rekli."). Politiko laži že odlično poznamo, ta ni nič novega. Novost je, da bi premier rad, da vsa država in njen pravni sistem sprejmeta njegovo prevarantsko sprenevedanje s pošto, ki ne gre v nabiralnik, ni bila prejeta in kar je še poceni trikov iz Matozovega odvetniškega trezorja. No, državljani tega pač ne bomo pogoltnili, saj predobro vemo, kam vodi tako sprenevedanje, ko gre za kazni za parkiranje, zapadle račune in druge vsakdanje dokaze o delovanju pravne države. In tu sploh ne gre za kak tvit, zapisan v stanju duševne neuravnovešenosti, ampak za izjavo v intervjuju na javni televiziji ... Že to je dovolj za zahtevo, da Janša odstopi.
Janšev medijski center se že leta trudi zmaličiti pomen pojmov, kot so argument, dokaz in prepričljivost, v okviru širšega programa izkoreninjanja logike in razvrednotenja mišljenja