Je lahko na Kolodvorski sploh še slabše?

Radiotelevizija Slovenija res nima sreče z vodstvenim kadrom. Na žalost se ta negativna selekcija že dolgo odraža v programski, finančni in razvojni kondiciji javnega servisa, ki še vedno nima sodobnega novičarskega centra, ki ima vse manj dopisništev po svetu, ki ne ve, kaj bi počel s svojima regionalnima centroma, ki v svoje vrste ne privablja več najboljših novinarjev, ki po skoraj desetih letih in vsesplošnih podražitvah ne more izpogajati višjega RTV-prispevka, ki ima v svojih vrstah zaposlene, ki brez kančka sramu in v sozvočju s politiko pljuvajo v lastno skledo … Razpad sistema?

Logično je, da razpisi za vodstvene položaje v tej nekdaj ugledni medijski ustanovi ne zanimajo več nikogar, ki nekaj velja na domači medijski sceni. Se še spomnimo, da so programski svetniki nazadnje k prijavi na razpis za generalno direktorico nagovarjali tudi upokojeno Ljerko Bizilj? Da je programski svet v prejšnjem mandatu na čelo javnega servisa po večletnem obdobju mirovanja izvolil Igorja Kadunca, pomočnika generalnega direktorja s konca devetdesetih let? In kako je odmevala novica, da se bo za generalnega direktorja potegoval celo nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel? Da, kriza vodenja je resen problem naše največje medijske hiše. "Če bi si zares želeli sprememb in bi bile njihove želje iskrene, bi programski svet že stopil skupaj in brez težav poiskal novega generalnega direktorja," je leta 2017 razmere na Kolodvorski komentiral Tomaž Perovič, televizijec, ki je pomemben pečat pustil na Televiziji Slovenija, še večjega pa na Pop TV, a se za vodenje javnega servisa kljub vabilom ni nikoli odločil. Razumljivo.

Za razpad sistema v naši najpomembnejši medijski hiši niso krivi zaposleni, ki jih je več kot 2000, vsaj tisti ne, ki ob uničevanju enega izmed temeljnih stebrov demokracije niso tiho, ki protestirajo proti političnemu vdoru v polje strokovnega in neodvisnega, ki čutijo pripadnost javnosti, ne pa različnim interesom oziroma funkcijam, za kar so nekateri pripravljeni prodati tudi lastno novinarsko integriteto. Tudi tolikokrat izpostavljeni vrtički niso krivi za degradacijo javnega, saj so zgolj logična posledica dolgoletnega nerazvojnega in apatičnega vodenja javnega servisa. Je pa res, da so bili zaposleni predolgo tiho, da so predolgo gledali stran, ko so programski svetniki sprejemali škodljive odločitve, ki so pogosto služile zasebnim, tudi družinskim interesom. Na vprašanje, zakaj se sedaj, ko se je na primeru STA videlo, kaj so državljani pripravljeni narediti za obstoj kakovostnega javnega medija, ne izpostavijo in uprejo, si bodo morali zaposleni sami odgovoriti. Samo da ne bo prepozno. Z njihovim tihim blagoslovom si je in si bo politika namreč še naprej brez težav podrejala naš javni servis. Najprej je to storila sistemsko, z novim zakonskim okvirom, ki je že dolgih 15 let po volji vsake politične garniture, da si nobena - logično - sploh ne želi sprememb, v najbolj brutalnem smislu pa nadaljuje s svojimi odposlanci v preštevilnem programskem svetu, kjer namesto zastopnikov javnosti in manjšin sedijo večinoma predstavniki političnih strank.

Danes imamo tako na čelu RTV Slovenija osebo, ki jo je predsednik vlade označil za novo metlo, ki ni nikoli vodila vsaj približno tako pomembne ustanove, kot je javna radiotelevizija. Ki nima "prav veliko časa za spremljanje medijev", ki ni nikoli delala v medijih, če odmislimo predsedovanje nadzornemu svetu RTVS po politični liniji SMC. (Se še spomnite Antona Guzeja, ki ga je na čelo RTVS iz družbe Avto Celje nastavila prva Janševa vlada?) Danes vodi javni servis generalni direktor, ki je popolnoma povozil mnenje strokovne javnosti in bi odgovorno urednico informativnega programa razrešil tudi zato, ker se njegova ustanova ni opravičila poslancu zaradi napake tretjega. Ki najprej daje obljube, da ne bo zamenjal programskih direktorjev in se ne vmešaval v programske zadeve, potem pa nekaj mesecev kasneje počne ravno to. Na čelu največje medijske hiše v državi je zdaj človek, ki bi gledanost javne televizije popravil s predvajanjem narodnozabavne oddaje na račun informativne oddaje in ki po izvolitvi na tako pomembno mesto ni dal intervjuja za noben resen medij, po zadnjem burnem dogajanju pa je za provladni portal vendarle spregovoril, ker je "z obžalovanjem ugotovil, da se razprava v javnosti, deloma pa tudi v medijih, politizira". In kar je najhujše: Andrej Grah Whatmough se je za dopustniško potezo, da ne bi programski svet razpravljal o tako pomembni zadevi, kot je razrešitev direktorice javne televizije, dogovoril s svetniki, lojalnimi Janševi koaliciji. Transparentno, vsem na očeh.

Je lahko na Kolodvorski sploh še slabše?