Je to svet, v katerem si želimo živeti med koronakrizo in morda še dolgo po njej?

Jadranje v preteklost je prineslo spomine na dve podobni legitimaciji. Prvo tam nekje v drugi polovici osemdesetih let, ko so nam za naše pojme ostareli, a vseeno progresivni profesorji na pravnem faksu polnili glavo s pojmi, ki so bili v tedanji državi, SFRJ se ji je reklo, prepovedana tema, a že aktualni: s človekovimi pravicami in svoboščinami. No, miličnik, ki me je ob čudni jutranji uri ustavil na poti iz diskoteke in tudi hotel osebno, o človekovih pravicah ni imel dobrega mnenja ali pa ni vedel, da obstajajo. Imel pa je skoraj neomejena pooblastila in pendrek. Uporabil je oboje.
Vmes je bilo v Washingtonu, prestolnici svobodomiselnih Združenih držav Amerike. V dneh, ko je bil izvoljen demokratski predsednik Barack Obama, torej konec oktobra ali v začetku novembra 2008. Portir v lokalu je četverico novinarjev in novinark, že po videzu v tridesetih ali zgodnjih štiridesetih letih, vljudno pustil pred vrati; ena od kolegic ni imela s seboj osebnega dokumenta. Red je red, zakon je zakon.
Trije primeri podobne zgodbe: represivne. Varnostnik pred lokalno samopostrežno, ki mu je država v imenu koronavirusa dala pooblastila, da se v letu 2020 obnaša kot vaški šerif. Ubogi upokojenci, ki po debilnem državnem odloku ne smejo v trgovino drugače kot med osmo in deseto dopoldne in uro pred zaprtjem. V začetku sem optimistično mislil, da je to fer do njih, da jih mi, še vitalni neupokojenci, ne bi z vozički dregali pod rebra. Zdaj mi je jasno, da gre za segregacijo, in naj mi nihče ne govori, da je to za njihovo dobro. Češ, ranljiva skupina so. Ne, ondan se mi je najbolj ranljiv zdel možakar v zgodnjih sedemdesetih, ki je, ne vedoč za predpise, malo po deseti ostal pred vrati oziroma pred nepopustljivim varnostnikom. Napravil sem krog, povprašal, kaj potrebuje, in mu to čez nekaj minut prinesel. Verjamem, da tega ne bo objavil na instagramu kot predsednik države, ampak .... Bil je hvaležen.
Policiste, nekdanje miličnike, skušam razumeti. Ukaz je ukaz. Ko enkrat ali dvakrat na teden kršim odlok o omejenosti na lastno občino, se počutim kot Martin Krpan, ki na Dunaj šverca sol, ali pa obujam spomine na dni, ko sva se s fotoreporterskim kolegom Sašem Bizjakom sredi palestinske intifade skušala tihotapiti mimo vojaških zapor med izraelskim in palestinskim ozemljem. Ni se končalo dobro; še zdaj dvignem roke v zrak ob spominu na kombi, poln maskiranih mejnih policistov, ki so pridivjali izza ovinka in namesto prve besede dvignili puške ter jih namerili v glavo. Ni prijetno. Ampak varnost je prva.
V ZDA jemljejo človekove pravice še bolj po svoje. Vsaka zvezna država ima svoja pravila, vsako okrožje tudi, vsako mesto prav tako. Zategovati ali rahljati? Odvisno, kakšne politične barve je vladar mesta, okrožja, zvezne države ali - celotnih Združenih držav Amerike. Toliko zmedenih signalov, kot jih prihaja v teh dneh iz države, ki se neupravičeno šteje za zibelko demokracije in ima z naskokom največ okuženih in mrtvih na svetu, ni zaznati niti skupaj na zemeljski obli. To je popolna zmeda med neoliberalnim odpiranjem gospodarstva za vsako ceno na eni strani in suspendiranjem človekovih pravic na drugi. Začinjeno s populizmom in zlorabami vse bolj mogočnih družbenih omrežij sestavlja nevarno mešanico, ki ji (žal) želijo slediti politiki tudi v mnogih evropskih državah.
Je to svet, v katerem si želimo živeti med koronakrizo in morda še dolgo po njej? Stoletja bojev za temeljne pravice in svoboščine, od občečloveških do državljanskih, se teptajo s predsedniškimi dekreti in vladnimi odloki za - vsaj v mokrih sanjah oblastnikov - čim bolj nedoločen čas. Ves čas poslušamo, da smo v vojni. V vojni z virusom. Ne, nismo. Tako je nedavno povedal nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier in treba mu je dati prav. "Ne, ta pandemija ni vojna. Države in vojaki si ne stojijo nasproti. Je preizkušnja naše človečnosti. Kaj bo sledilo, kdaj in kako bodo opravljene omejitve, o tem ne odločajo samo politiki in strokovnjaki. To je v rokah nas vseh in je odvisno od naše potrpežljivosti in discipline, prav sedaj, ko nam je najtežje."