Južnjaška uteha: Vsaka neumnost si zasluži posmeh in, oprostite izrazu, zajebancijo

Pred nekaj meseci je na facebooku naletel na skupino Ravna Zemlja Balkan, se tam od srca nasmejal budalom in se odločil, da se ji priključi tudi sam, da bi bil redno informiran o tem, kaj brni po zravnanih možganskih vijugah njenih članov, ki jih je bilo kakšnih šeststo.

Nekega dne (po celi vrsti "odkritij" o iluminatih, ljudeh kuščarjih, nanočipih, chemtrailih in podobni kvaziintelektualni bižuteriji za mentalno nazadovale) se je na njegovem zaslonu pojavilo obvestilo, da skupina išče novega administratorja, in Mustafa se je za hec prijavil ter – bil sprejet! Kaj zdaj, ubogi jaz, se je vprašal in nato najprej spremenil ime skupine v Okrogla Zemlja Balkan ter v svoji prvi objavi (inavguracijski, bi lahko rekli) poskušal kretenom skrajno spodobno in brez ene same žaljive besede pojasniti, kakšni kreteni so. Potem jih je spomnil, da v skladu s facebook pravili cele štiri tedne nihče ne more brez administratorjevega dovoljenja znova spremeniti imena skupine. Za konec je vse skupaj objavil na svojem profilu, njegova objava je v manj kot 24 urah postala viralna, on pa zvezda na vseh družbenih omrežjih.

Mnogi med nami, ki smo nasmejani naprej delili to njegovo objavo, bi z zlatom plačali, da bi lahko videli obraze ravnozemeljskih pravovernikov v trenutku, ko so dojeli, da že mesece – čeprav so redno blokirali in brisali objave vseh, ki so se norčevali iz njih ali jim poskušali pomagati, da bi se spametovali – redijo kačo na prsih … Kaj kačo, ogromnega kuščarja, reptila na kvadrat! Na koncu jim je vendarle uspelo od facebook upraviteljev pridobiti dovoljenje, da so lahko že čez en teden skupino preimenovali po starem, nagnali diverzanta Muso in nadaljevali izmenjavanje svojih nebuloz pod egido "Resnica, ki je bila stoletja tabu tema v vseh družbah. Dejstva, ki jih imamo pred očmi, se počasi dešifrirajo." V epilogu se je oglasil tudi Sejdinović, še vedno v šoku zaradi veselja, ki ga je izzval po vsej regiji. Njegovo sporočilo je bilo dolgo, v povzetku pa sestoji iz preprostih življenjskih resnic: ravnozemljaši (še vedno?) niso niti malo nevarni, toda glasnost, s katero širijo svojo neumnost, postaja neznosna. In vsaka neumnost, ne glede na to, od kod prihaja, si zasluži posmeh, norčevanje in, oprostite izrazu, zajebancijo.

Po približno enakem principu – in tudi ob približno enakem času – je ravnal tudi Viktor Šimunić, neodvisni svetnik v zagorskem mestecu Oroslavlju. Zgrožen nad dejstvom, da njegov sosed že dva dni ne more priti iz Zagreba in obiskati svoje 92-letne nepokretne matere (ker mu vsi mogoči štabi in službe ne izdajo prepustnice za prehod v krapinsko-zagorsko županijo), je napisal svojo zahtevo. Kot razlog za enodnevni odhod iz Oroslavlja v Zagreb je navedel željo, da bi se na božični večer udeležil maše v eni od zagrebških cerkva, ker se mu tista v njegovem mestecu zdi premajhna in bi se lahko v njej zaradi morebitne gneče okužil. Zagrebška cerkev Sveta mati svobode pa je velika in v njej bo zagotovo lažje našel božični duhovni mir. Tako napisano prošnjo je naslovil na štab civilne zaščite krapinsko-zagorske županije, na tisti štab, ki je njegovemu sosedu onemogočil vsakodnevne obiske matere na njenem domu.

Šimunić je seveda dobil prepustnico, in to v natanko petih minutah. Ker na Hrvaškem, bratje in sestre, ni štaba, ki ne bi imel razumevanja za človekove duhovne potrebe ob katoliškem prazniku. V ta namen bi zagotovo dobila prepustnico tudi ostarela ženica, če le ne bi bila nepokretna … A tukaj se veselje šele začne: Viktor Šimunić je vso zgodbo, skupaj s priloženo prepustnico in pojasnilom o iskanju duhovnega miru, objavil na facebooku. V manj kot eni uri se je njegova objava razširila po vseh spletnih portalih in vnesla precejšen duhovni nemir med pristojne uradnike. In kaj so ti najprej storili? Temu diverzantu in saboterju, notranjemu sovražniku, domačemu izdajalcu in sodelavcu okupatorja so razveljavili prepustnico. Nato so obljubili, da bodo njegovemu sosedu vendarle dovolili obiskovati ostarelo mater (kar so mu do takrat, naj spomnimo, večkrat odrekli, in to na raznih instancah), in se poskušali izmazati z zgodbo o neki uradnici, ki zaradi predpisane samoizolacije izdaja prepustnice kar od doma in je ta primer verjetno spregledala, medtem ko je mešala golaž, da se ne bi zažgal. Že naslednji dan so z majhno pomočjo molitve poskrbeli, da je vse skupaj utonilo v pozabo. Kljub temu bi bilo zanimivo vedeti, kaj bi se zgodilo, če Viktor Šimunić ne bi objavil dokumentirane zgodbe o svoji mali diverziji kretenskega, popačenega in med seboj nepovezanega sistema, za katerega je podpora zdravega razuma manj pomembna od podpore institucijam prevladujoče religije.

Mustafa – Musa Sejdinović in Viktor Šimunić sta dobrodošla in simpatična diverzantska soborca v donkihotskem boju proti neumnosti, toda njune duhovite akcije so vendarle enkratne in amaterske v primerjavi s tistim, kar že več kot tri desetletja (samo to in skoraj nič drugega!) iz dneva v dan in na vse strani počne moj kolega in prijatelj Boris Dežulović. Kakor hitro so se v svoje hlapčevske jazbine poskrili beograjski režimski intelektualci (ki so bili prizadeti zaradi njegovega intervjuja, v katerem je zanje dejal, da so glavni krivci za pokmetenje srbske prestolnice, in jih s samo nekaj odgovori potisnil nazaj v mlakužo, iz katere so zaregljali), je na svojem uradnem facebook profilu objavil – na dan, ko se je na Hrvaškem začelo cepljenje proti covidu-19 – zelo informativno besedilo o kontraindikacijah in stranskih učinkih. Samo da bi ljudi opozoril na to, kaj konzumirajo in kaj morajo vedeti, preden se na internetu ali v živo spustijo v razprave in prepire. Z navajanjem najbolj zanesljivih znanstvenih virov je kot brat bratu naštel okoli dvajset kontraindikacij in vsaj pol toliko resnih stranskih učinkov, o katerih nihče javno ne govori. Boris je s tem besedilom pri vsakomer, ki se sprašuje, ali naj se cepi ali ne, še poglobil dilemo, medtem ko je vnetim proticepilcem dal polno vrečo dodatnih argumentov, saj se lahko na tej njegovi črni listi prepozna prav vsakdo s katerokoli zdravstveno težavo razen novega koronavirusa. Ker se zelo dobro zaveda, da danes redkokdo bere besedila, daljša od petnajst vrstic, je komaj na koncu dolgega seznama dodal pomemben stavek: "Aja, skoraj bi pozabil napisati: to so stranski učinki navadnega aspirina."

V manj kot 24 urah je njegova objava dobila več kot štiri tisoč všečkov, delilo jo je okoli 1400 uporabnikov in tudi komentarjev je bilo več kot tisoč. Moram sploh omeniti, da je besedilo do konca, do tega banalnega in streznjujočega stavka, po moji oceni prebral samo vsak peti komentator? Na Dežulovića se je vsul plaz kritik tako zagovornikov kot nasprotnikov cepljenja, aspirinarjev in protiaspirinarjev, ni stvari, ki je neumneži in neumnice niso očitali avtorju, pri čemer sploh niso dojeli, da gre za preprost antigenski test inteligence!

Pred letom in pol sem na nekem prijetnem literarnem večeru pred knjigarno Goga v Novem mestu potožil, da tako kot večina mojih kolegov novinarjev iz moje generacije občutim resignacijo in utrujenost po tridesetih letih vztrajnih prizadevanj, da bi z javnim delovanjem naredili družbo (predvsem hrvaško) bolj pošteno, pravično, ozaveščeno in na splošno prijetnejšo za življenje. In če potegnemo črto, je jasno, da je nismo pomagali v to smer premakniti niti za centimeter. Draga prijateljica Đurđa Strsoglavec mi je tedaj odgovorila z nasprotnim vprašanjem: "Pa si se kdaj vprašal, čemu bi bila ta družba podobna danes, če tega vi pri Feralu in vsi drugi mediji ne bi niti poskušali?"

To vprašanje, na katero nisem znal odgovoriti, mi je kot kako antiresignacijsko cepivo dalo moč, da sem se še nekaj časa trudil nagovarjati ljudi, naj malo več razmišljajo in se čim bolj glasno norčujejo iz vsakega golega cesarja.

Bitke proti domišljavi, samoživi neumnosti tako ali tako ne bomo nikoli dobili, niti mi niti prihodnje generacije, saj smo že od pamtiveka obsojeni na neskončen niz porazov. Ampak res bedno bi bilo pasti brez enega samega izstreljenega naboja. Magari malokalibrskega, kakršni so ti moji.