Južnjaška uteha: Župan, namestnik, tajnica, šofer ...

Pred štirimi leti sem se z letalom iz Pariza vračal v Split, z neko nizkocenovno letalsko družbo, ne spomnim se več, katero. Na takih letih, kot verjetno veste tudi sami, sedeži v letalu niso oštevilčeni, ampak preprosto sedeš tja, kamor želiš, ali pač na preostale proste sedeže, če se vkrcaš med zadnjimi. Tedaj sem se potrudil, da sem v letalo vstopil med prvimi. Domneval sem, da bomo drugi del poti leteli nad hrvaško obalo, zato sem izbral fino mesto na levi strani (eno od redkih v letalu, kjer je potniku na voljo celo okence). V letalu zelo rad sedim ob oknu in gledam proti tlom, tudi ponoči. Bil je čudovit popoldan, po napovedih naj bi bilo jasno nad vso Evropo. Poleg anticiklona so bili na moji strani tudi pilot in kontrolorji letenja: najprej smo preko Benetk prileteli nad Rovinj, nato pa se je let, kot da bi upoštevali moje želje, nadaljeval vzdolž cele vzhodne obale Jadrana, na pravi višini in oddaljenosti, da mi je uspelo s telefonom fotografirati skoraj vse otoke in obalna mesta pod nami skoraj do Šibenika. Naredil bi vsaj še deset posnetkov, če poleg mene ne bi sedela neka nervozna gospa iz naših krajev, ni pomembno, katerih, in njen še bolj nervozni desetletni frankofoni sin, mali neubogljivi pobalin …

Z višine, večje od tiste, ki jo lahko doseže najmočnejši orel, sem skozi "svoje" okno opazoval vso to lepoto in pri tem občutil neki idiotski, razneženi ponos, ker je bila to moja domovina, potem pa me je paglavec po desni nogavici polil s sokom in me vrnil v realnost: tam doli, v tej nedoumljivi lepoti, bodo čez teden dni potekale lokalne volitve in vsak ta otok, vsako mesto, mestece in vasica, strnjena okoli cerkve, bodo dobili svojega župana, njegovo tajnico in šoferja, županovega namestnika s posebno tajnico in šoferjem, načelnike, svetovalce, še več tajnic in šoferjev, direktorje javnih ustanov, referente splošnih služb, šefe turističnih skupnosti, investitorje, naklonjene sodelovanju pod mizo, in da ne pozabim na svetnike, ki naj bi svoje delo opravljali prostovoljno … Spreletela me je grozna misel, še bolj grozna od te mokre, mrzle in lepljive nogavice (in upiranja malega pobalina, da bi se mi opravičil, kljub maminemu vreščanju), da bodo s to nepojmljivo lepoto že čez kak dan zagospodarili neki ljudje, ne glede na to, ali so to do zdaj že počeli ali jih bodo zamenjali drugi. Za trenutek me je preplavil neki poetični občutek izgube, neki nepojasnjeni weltschmerz, občutek, da je vse to, kar se razteza nekaj kilometrov pod menoj, nastalo samo zato, da bi kdo (kdorkoli!) s tem najmanj štiri leta razpolagal po svoji volji in za svojo korist, potem pa naj bo, kar bo …

Danes, štiri leta pozneje, na računalniku gledam takrat posnete fotografije in si predstavljam, kakšne bi bile, če bi jih posnel to jutro: bi se s take višine videle vse spremembe, ki so se zgodile v tem času, v enem in edinem mandatu vseh teh lokalnih šerifov, ki znajo svoje dosežke – v redu, ne ravno vsi, ogromna večina pa – meriti le v tonah vlitega betona? Koliko te lepote bi bilo uničene? Toliko, da bi to lahko videli "tudi iz letala"? Morda je bolje, da letos ni takih poletov, vsaj zame …

Na Hrvaškem bodo jutri znova potekale lokalne volitve. Dejstvo, da ima državica z manj kot štirimi milijoni prebivalcev 556 lokalnih upravnih enot (občine, mesta, županije), je strah vzbujajoče. Do leta 1990 je bilo teh lokalnih enot točno sto, plus Zagreb kot glavni center republike, pa še tedaj smo menili, da je komunistična birokracija njihovo število prenapihnila. Danes imamo v državi, ki je medtem ostala brez približno desetine prebivalstva ter se istočasno iz druge gospodarsko najmočnejše socialistične republike spremenila v gospodarsko najslabšo postsocialistično članico EU in Nata, za 5,5-krat več lokalnih upravnih enot, za kar ni nujen samo talent, ampak tudi nadpovprečne herostratske ambicije.

Lokalni ustroj Republike Hrvaške je delo Franja Tuđmana in njegove tedanje klike. Zamišljen je bil izključno zato, da bi HDZ gotovo, ne glede na rezultate parlamentarnih in predsedniških volitev, do nadaljnjega "na terenu" vladala večini Hrvaške. Samo zato so bila izmišljena vsa ta mesta in vse te občine in županije, vsi ti župani in njihovi pomočniki s svojimi namestniki in tajnicami. Medtem ko to, kako bo ta ekipa zares vladala "na terenu" in "v bazi", ni bilo pomembno in še vedno ni. Pomembno je le to, da imajo pod nadzorom lokalne Srbe, kjer ti sploh še so, ter da ovajajo levičarje in lokalne medije. Če to dobro počnejo, se jim mimogrede zgodi, da storijo kaj nezakonitega ali oni sami ali kateri od članov njihove družine, ni pomembno. The Stranka materinsko poskrbi, da je kazen, če je sploh izrečena, mila, kolikor je le mogoče.

V 48 lokalnih upravnih enotah od teh 556 je bilo že pred volitvami jasno, da bo v njih zmagala HDZ: nihče se namreč ni niti prijavil za protikandidata. Ljudje so spoznali, da se nima smisla mučiti s tem. V preostalih devetih desetinah so še nekateri, ki upajo, ki gojijo iluzije, da je mogoče še kaj rešiti ali celo spremeniti na bolje, toda možnosti za to drastično zmanjšuje majhna, podpolovična volilna udeležba. Tuđmanu in njegovim naslednikom je uspelo v hrvaško družbo vcepiti brezvoljnost, topost in apatijo ravno po meri, ki jim ustreza: ko vse seštejemo, odštejemo, delimo in pomnožimo, je pravzaprav za HDZ v zadnjih tridesetih letih vedno glasovalo komajda dvajset odstotkov polnoletnih prebivalcev. Petina glasov torej tej stranki zadostuje, da vlada trem četrtinam države in državljanov. Nekateri, med njimi sem tudi jaz, se do neke mere še vedno dobro držimo: udeležimo se vsakih volitev, na katerih imamo pravico glasovati, ne pričakujemo bogve česa, vendar nekako še verjamemo, da vseeno obstaja možnost, da doživimo konec še ene predolge epohe. "Lažje te je bilo ljubiti z višine," če parafraziram velikega hrvaškega pesnika Borisa Maruna, dolgoletnega političnega emigranta, ki se je po padcu socializma vrnil na Hrvaško in bil globoko razočaran že kmalu za tem, ko je znova stopil na njena tla.