Če ste (zlasti če vas je že doletela karmična kazen za kakšne grozne grehe iz preteklega življenja, zdaj pa morate imeti radi še njene skladbe), potem verjetno veste, da se je predlani poročila in da je pred kratkim rodila zdravega dečka. Hrvaški spletni portali so neutrudljivo spremljali njeno nosečnost, raziskovalni novinarji so cele noči bedeli z vklopljenim Majinim profilom na instragramu in nestrpno čakali na novice o tem, kako je minil porod, na prvo fotografijo srečne družine in, seveda, kar je najbolj pomembno, katero ime so ponosni starši izbrali za svojega naslednika. In ko je bila javnosti posredovana tudi ta ključna informacija, so s portalov zavreščali clickbait naslovi v slogu Maja Šuput končno objavila nenavadno ime, ki sta ga s soprogom izbrala za svojega sina in Nikoli ne boste uganili, kako je Maja Šuput poimenovala sina … Če sodite v skupino, omenjeno na začetku tega članka, zagotovo že veste, da je malemu ime – Bloom.
Pretekli teden, na predvečer najbolj žalostne velike noči, kar jih pomnim, je kolegica in prijateljica Selma Katunarić na facebooku objavila daljši zapis, ki se konča s stavkom: "Ne more imeti sreče narod, ki ve vse o otroku, ki mu je ime Bloom, ničesar pa ne ve o otroku, ki mu je ime Nikoll."
Nikoll je dve leti starejša od Blooma (ki mu, da ne bo pomote, želim vso srečo ter lepo, izpolnjeno in dolgo življenje, predvsem pa uslužnega duhovnika pri krstu) oziroma, natančneje povedano, je bila. Na velikonočno nedeljo popoldan je umrla na Kliniki za otroške bolezni v Zagrebu, kamor so jo štiri dni prej pripeljali iz Nove Gradiške, kjer niso znali pomagati otroku z zdrobljeno lobanjo. Od srede do nedelje so se zdravniki na najbolj znani hrvaški pediatrični kliniki borili za življenje deklice, ki jo je na smrt pretepla – lastna mati.
Zgodba o Nikoll se začne leta 2018, ko se je rodila kot sad predzakonskega razmerja mladih staršev. Že kmalu po porodu, septembra istega leta, se je mati prvič obrnila na center za socialno delo. Zaradi nasilnega partnerja je zahtevala, da jo namestijo v varno hišo, iz katere se je potem hitro vrnila k partnerju, ker je menda prisegel, da se bo spremenil in da nikoli ne bo več nikogar tepel niti doma niti kje drugje (največ je menda pretepal svoje starše). Toda samo dva meseca pozneje, novembra, je Nikollina mati odšla k svoji mami, dojenčico pa je pustila pri očetu. Ta se je takoj oglasil na istem centru za socialno delo in tam sta skupaj z mamo sklenila, da malčico namestijo v rejniško družino. Center je njun dogovor uresničil. V naslednjih dveh letih so se stvari nekako uredile – Nikoll je bila pri rejnikih deležna vse pozornosti, ki jo otrok njene starosti potrebuje, njena starša sta se pobotala in poročila, rodila sta se jima še dva otroka, medtem ko sta svojo prvorojenko občasno obiskovala pri rejnikih. Ko se je vse nekako stabiliziralo (dobro, oče se je občasno spravil nad svojo mamo, Nikollino babico, in tudi drugod je koga udaril, toda naj prvi vrže kamen tisti, ki se mu to ne dogaja), sta biološka starša zahtevala svojega otroka nazaj. In sta od centra dobila dovoljenje, da jo iztrgata iz edine družine, ki jo je malčica do tedaj poznala in jo imela rada. Center je sicer imel določene zadržke, a je sklenil, da "je vrnitev otroka v biološko družino zmerno tvegana", ter predlagal vrnitev deklice "ob intenzivnem nadzoru in strokovni pomoči staršem".
Da skrajšam zgodbo, noben nadzor in nobena strokovna pomoč nista opazila nič vznemirljivega, pet mesecev pozneje pa je mati Nikoll vso bolno in garjavo zaradi slabih higienskih razmer, v katerih je živela pri bioloških starših, pripeljala k psihologinji in ji dejala, da je otrok nehal govoriti, nakar je Nikoll začela bruhati. Psihologinja je rekla, naj deklico jo odpeljejo k pediatru, že naslednji dan pa sta starša hčerko kljub materinemu nasprotovanju pripeljala v bolnišnico s številnimi poškodbami lobanje in modricami po vsem telesu, ki pa niso bile ravno sveže.
Nikoll je bila še živa, ko so prijeli njene starše in zamenjali direktorja centra za socialno delo v Novi Gradiški. Potem je vseeno umrla in se rešila, medtem ko so se vsakomur na Hrvaškem, ki ima facebook, prejšnji teden na ekranu kičaste velikonočne čestitke izmenjavale s kičastim in patetičnim slovesom od male Nikoll ter s pozivi k linču socialnih delavcev, ki so, evo, krivi za vse. Potem so se oglasili tudi oni (predsednica sindikata socialnih delavcev je na televiziji povedala, da ob slabih delovnih razmerah na Hrvaškem primanjkuje 1700 strokovnih sodelavcev in da vsak zaposleni zdaj skrbi za 200 upravičencev in njihovih družinskih članov), oglasila so se tudi jezna nevladna združenja in še nekateri, ki so se poskušali oprati krivde, in vse skupaj se je na koncu spremenilo v kašo besa, nemoči, žalosti in nezainteresiranosti, vrelo mešanico medsebojnih obtožb in opravičil, iz katere se kot para iz lonca z vrelo vodo dviguje prozorna slutnja po spremembi nekaj zakonov, ki bo na papirju zagotovo pustila sled, v stvarnosti pa skoraj zagotovo nobene.
Ker, kot pravi moja kolegica: "Ne more imeti sreče narod, ki ve vse o otroku, ki mu je ime Bloom, ničesar pa ne ve o otroku, ki mu je ime Nikoll."
Bloom se piše Tatarinov, kako se piše Nikoll, pa ne vemo. Morda bomo sčasoma izvedeli, med pisanjem in objavo te kolumne, po pogrebu, ki se ga ne bo udeležil nobeden od tistih, pred katerimi se vsak dan prerivajo mikrofoni. Morda pa niti tedaj, ker je bilo to plavolaso dekletce, kot vztrajno poudarja neko turbokatoliško združenje, ki se zavzema in dokaj uspešno bori za krščanske vrednote in družino, kakršnakoli že je, pravzaprav romskega porekla.
Te pa tako ali tako poznamo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
