O licemerju kot prevladujoči značajski lastnosti kolektiva, poimenovanega Hrvati, zlasti v javnem življenju, sem že pisal. Pojem licemerje združuje številne grde človeške lastnosti – lažnivost, dvoličnost, cinično bahaštvo v odnosu do šibkejših ter sluzavo ponižnost v odnosu do vplivnejših, zavist in maščevalnost, če naštejem samo nekatere iz pisane pahljače, ki se je ponosno bohotila nad hrvaško prestolnico Zagrebom v preteklih dvajsetih letih, ko je v njej skupaj s svojo kliko vladal Milan Bandić.
"Tovariš Tito je kradel, vendar je tudi nam nekaj dal," so ljudje govorili v kriznih osemdesetih letih, ko so se že kmalu po smrti "največjega sina naših narodov in narodnosti" soočili z redukcijami elektrike, boni za bencin, depoziti za prehod meje, pomanjkanjem kave in še marsičesa drugega, dokler se ni zgodilo tudi dramatično in tragično "pomanjkanje" famoznih bratstva in enotnosti. Mnogi so se od tedaj naprej trudili ponovno obuditi in pojasniti to skrivnostno veščino, s katero je očitno samo enemu in edinemu človeku uspevalo ohranjati mir in vsaj navidezno slogo med okoli dvajsetimi milijoni čudakov, ki so se večinoma krvavo razšli razmeroma hitro po njegovi smrti. Toda te skrivnostne veščine ni uspelo v celoti usvojiti še nikomur. Občasni amaterski poskusi imitiranja Tita na raznih straneh nekdanje federacije so vsi po vrsti izpadli kot blede in niti malo smešne karikature. Edini, ki je zares uspešno obvladal to skrivnostno veščino, edini odličnjak med vsemi Titovimi učenci, je bil Milan Bandić. Seveda na neprimerno manjšem komornem odru, pa vseeno dovolj velikem, da je lahko na njem počel, kar ga je bilo volja. Če si je zaželel, je lahko bil na tem odru tako dirigent kot režiser, tako prvak drame kot baletni plesalec ali flavtist ali vse to naenkrat. Zadostovalo je, da se je tako odločil.
Zjutraj je lahko podpisal peticijo proti porokam istospolnih partnerjev, že popoldan pa se je brez kakršnegakoli občutka nelagodja pod zastavami v barvah mavrice pridružil paradi ponosa. Opoldne je lahko razlomil kruh iz rok zagrebško-ljubljanskega škofa (včasih "tudi cele Italije"), zvečer pa kakemu mafijcu podpisal dovoljenje za uničenje premoženja te iste verske skupnosti. Zjutraj je lahko na sodišču – pred kamerami in mikrofoni vseh pomembnih medijev – poslušal policijske zvočne posnetke, kako kočijaško preklinja in žali svoje podrejene sodelavce, nato pa zvečer z enakim okamnelim obrazom nosil najdebelejšo svečo pri svečani maši v zagrebški katedrali. Lahko je znova postavil porušen doprsni kip narodnemu heroju Ivu Loli Ribarju in skoraj v istem trenutku spremenil ime Trgu maršala Tita. Lahko je počel prav vse. Na majskih lokalnih volitvah bi lahko celo osvojil še en, že sedmi zaporedni županski mandat.
Pa je prej umrl.
Nad Zagrebom je nekaj dni za tem sijalo poznozimsko sonce, vendar ne zato, da bi izzvalo diskretne nasmehe na obrazih Bandićevih nasprotnikov, ampak samo zato, da je bolje obsijalo tisto pahljačo licemerja, ki že dolgo ni razprta samo nad hrvaško prestolnico. Že mesece se pogrebov zaradi epidemioloških ukrepov ne sme udeleževati več kot 25 ljudi – na Bandićevega jih je prišlo več kot tisoč. Ne eni strani sveže izkopanega groba so stali mlahavi duhovniki v dolgih haljah, na drugi strani mlade, jedre mažoretke v izzivalnih kratkih krilcih, kakršnim v Dalmaciji in verjetno tudi v Bandićevi Hercegovini tepci pravijo "dopičnjak" in "dominđos". Znane osebnosti so se v svojih izjavah držale izreka "o pokojnih samo dobro" in se pretvarjale, da ne razumejo, kako bi se lahko – če bi se vsi čisto dobesedno držali te maksime – Bandićev pogreb spremenil v tiho mašo, nemi film ali pantomimično predstavo. Kajti na vsako dobro besedo, izgovorjeno o tem pokvarjencu, bi moral nepristranski opazovalec dodati krleževsko dolg stavek, na podlagi katerega bi bilo tudi gluhim jasno, da je Milan Bandić vsako svoje "dobro delo" storil zelo premišljeno in v lastnem interesu. To je tista ključna titovska komponenta: tako pri najbolj bogatih kot pri najbolj revnih, tako pri levih kot pri desnih je znal izzvati občutek hvaležnosti in dolgovanja usluge, ki bo z veseljem povrnjena s protiuslugo. Ni kraja, kjer vsaj nekdo ni občutil, da vsaj nekaj malega dolguje Bandiću, od najmanjše tržnice v predmestju, preko policije in tajnih služb, zdravstva in znanosti vse do najvišjih ravni sodne in izvršne oblasti v državi.
Občasni amaterski poskusi imitiranja Tita na raznih straneh nekdanje federacije so vsi po vrsti izpadli kot blede in niti malo smešne karikature. Edini, ki je zares uspešno obvladal to skrivnostno veščino, edini odličnjak med vsemi Titovimi učenci, je bil Milan Bandić
Čez dva meseca bodo na Hrvaškem lokalne volitve. Analitiki pravijo, da bo v Zagrebu po Bandićevi smrti sledil programski in kadrovski "auzmeš", kar v kvartaškem žargonu pomeni ponovno mešanje kart, korigiranje predvolilnih programov in obljub, preusmerjanje merilnih naprav na druge politične tekmece. Toda rekel bi, da se veliko pomembnejši "auzmeš" odvija pod mizo, daleč od politike in kakršnihkoli nezaželenih prič. Capo di tutti je zapustil sceno (v okoliščinah, enako misterioznih in prežetih z žalitvami in lažmi, kot je bila vsa njegova kariera) in zdaj mu nihče več ni nič dolžan, je pa veliko takih, ki ostajajo dolžni drug drugemu, vendar so se do zdaj med seboj prenašali samo po zaslugi gospodarjeve avtoritete. Bojim se, da se utegne tukaj hitro zgoditi marsikaj, od že dobro znanih policijskih poročil o tem, kako je bil "požar posledica okvare na električni napeljavi prav na dan, ko so bile vse nadzorne kamere na rednem letnem pregledu", pa vse do tega, ko se bo nekdo zjutraj zbudil v postelji ob odrezani konjski glavi …
Bandićeve ere je konec, končuje pa se tudi to moje lirično slovo od nje, ki je tako obzirno lirično, da v njem nisem omenili niti tisočinke škode, ki jo je pokojnik za seboj zapustil Zagrebčanom, njihovim otrokom in vnukom, ki bodo še naprej živeli pod Medvednico, v senci nekoliko razmajane, pa vendarle še vedno uporabne pahljače odurnega licemerja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
