Kako je kralj Aleksander privabil Slovence v vas ob Vardarju

Leno se v vročih poletnih dneh vleče umazano rjavi Vardar, najdaljša makedonska reka, skozi Skopje na jug, do Gevgelije in naprej v Grčijo, do Egejskega morja. Če mu sledite po toku navzdol, približno na polovici poti med vinorodnima mestecema Negotino, kjer ima svojo klet tudi znani ormoški vinar Puklavec, in Demir Kapijo, kjer še vedno lahko obiščete vinsko klet kraljice Marije Karađorđević, žene jugoslovanskega kralja Aleksandra, prispete do vasi Bistrenci.

Primorci namesto Turkov

Pot od Skopja do Bistrencev se še danes, v 21. stoletju, vleče kot jara kača in v kraju ni prav nobene znamenitosti, ki bi tja vabila radovedne turiste. Za Slovence pa je ta vas vse prej kot nezanimiva in ne bi bilo napak, če bi jo tako v Sloveniji kot Makedoniji bolje poznali, se strinjava s predsednikom tamkajšnje krajevne skupnosti Živkom Šipinkovskim, ko se sprehajava skozi kraj, mimo šole, obnovljene s slovensko pomočjo, do prav tako obnovljene cerkv(ic)e sv. Jožefa. Prav ta katoliška cerkev v vasi, kjer sta med približno 360 prebivalci, kolikor jih premore, po Živkovih besedah le eden ali dva katoličana, je pomemben del vaške slovenske zgodovine, segajoče v čas po prvi svetovni vojni, ko so se v nekdanje domove Turkov začeli naseljevati prišleki iz Slovenije, v glavnem Primorci, žrtve vojne, revščine in naraščajočega italijanskega fašizma.

Sredi vasi stoji spomenik padlim borcem narodnoosvobodilnega boja in na njem so v glavnem slovenski priimki: Novak, Pegan, Pipan, Pregarc. Vsako leto okrog dneva mrtvih obišče Bistrence delegacija Združenja Slovencev France Prešeren iz Skopja, da se padlim rojakom pokloni s cvetjem, molitvijo in pesmijo svojega odličnega pevskega zbora v cerkvi sv. Jožefa. "Vsaj deset let že prihajamo sem," mi pove dolgoletna predsednica tega združenja Anastazija Ribarski, Prekmurka z Goričkega, ki je v Ljubljani med študijem spoznala moža Makedonca, zdaj pa že od leta 1977 živi v Skopju. Zamisel za vsakoletni poklon pokojnim rojakom v Bistrencih je dobila po pogovoru s "poslednjo Mohikanko" iz Bistrenice, kot si sama pravi Milica Pregarc Teohareva, ki živi v bližnjem Negotinu in izvira iz družine bistreniških primorskih kolonistov. Milica o tedanjem življenju v Bistrenici, kasneje preimenovani v Bistrence, veliko ve, precej pa je tudi izvedela že pokojna novinarka Boža Škoberne, ko je pred leti za časopisni feljton poiskala, v glavnem po Sloveniji, še zadnje pričevalce, nekdanje slovenske otroke iz Bistrenice.

Pionirski začetki in obljube

Ko je po prvi svetovni vojni močan val pribežnikov iz Julijske krajine v prvo Jugoslavijo postal za njene oblasti hudo breme, so ga skušale reševati s kolonizacijo, sploh, ker je bilo med begunci veliko ljudi s kmetov, brez imetja, potrebnih pomoč in dela. Domačini v Sloveniji in na Hrvaškem, kamor so pribežali, teh prišlekov niso gledali zmeraj naklonjeno, nasprotno. Za kolonizacijo so se zavzemali tudi sami priseljenci. Časopis Slovenski narod je že leta 1919 objavil pismo bivšega ravnatelja goriške kmetijske šole Antona Štreklja, ki se je bil pod fašizmom umaknil na Štajersko in je v dogovoru z goriškimi begunci prepotoval južne dele države, da bi preveril tamkajšnje možnosti naselitve. Ugotovil je, da bi bila kolonizacija v Makedoniji, Srbiji in na Kosovu s pomočjo države, ki bi ponudila zemljo, ugodna trajna rešitev za begunske družine in za družine, ki so v Julijski krajini živele v težkih razmerah.

Prvi kolonisti, pionirji kolonizacije, ki so še na lastno roko iskali zemljo in organizirali vse potrebno za življenje, so prišli v Makedonijo že kmalu po prvi svetovni vojni. Ob Dojranskem jezeru v Dušanovcu je tako zrasla večja slovenska naselbina, ki jo je ustanovil Pavle Marušič, brat bana Dravske banovine, njeni naseljenci so bili predvsem Istrani. Danes o njej ni več sledu.

Leta 1921 je v Makedoniji živelo 459 Slovencev, seveda ne samo kolonisti, ampak tudi državni uradniki in drugi, ki so bili zaradi potreb službe ali za kazen poslani v najbolj odročne kraje, šele v balkanskih vojnah osvobojene izpod turškega jarma. Kolonija v Bistrenici je nastala desetletje kasneje na pobudo tržaškega odvetnika Ivana Marije Čoka. Čok je bil prvi mož slovenske in hrvaške emigracije iz Julijske krajine in je odigral vidno vlogo kot pospeševalec kolonizacije tedanje južne Srbije, kamor je sodila tudi Makedonija. V Jugoslavijo, najprej v Ljubljano, potem v Beograd, se je priselil leta 1929, potem ko ga je fašistična oblast kot vidnega političnega voditelja zaprla in izločila iz odvetniške zbornice. Kot politik in prostozidar je imel močne zveze v jugoslovanskih političnih krogih, bil je celo osebni prijatelj kralja Aleksandra. V Beogradu je vodil Zvezo jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, ki je zastopala interese primorskih in istrskih beguncev pri jugoslovanskih oblasteh.

Skupaj z Vilkom Baltičem, visokim uradnikom in funkcionarjem, predsednikom slovenske deželne vlade, potem pa županom ljubljanske, užiške in nato še beograjske oblasti, sta leta 1929 v imenu skupine izseljencev iz Julijske krajine začela postopek za kolonijo v Makedoniji s prošnjo, naj Zveza agrarnih zadrug v Skopju odkupi v ta namen zemljišča od zasebnikov. Pristojni organi so takrat odkupovali zemljo od prejšnjih kolonistov, ki so se ji odpovedovali, predvsem pa od Turkov, ki so se po balkanski vojni, potem ko je bilo Otomansko cesarstvo poraženo, odseljevali v Turčijo. Iz Bistrenice je odšlo veliko turških družin.

Januarja 1931 je Čok, ki si je bil ogledal Bistrenico, v Ljubljani na odlično obiskanem javnem predavanju, ki ga je priredilo ljubljansko emigrantsko društvo Soča, podrobneje predstavil območje in praktične vidike kolonizacije. Obljube so bile dobre: v Bistrenici so za nove naseljence že rezervirane hiše z gospodarskimi poslopji, država bo zagotovila podporo za gradnjo novih hiš ali za popravila, pomagala bo pri nabavi orodja, semen in sadik. Železniška uprava je ponujala vsaki družini dva vagona za brezplačen prevoz inventarja, vsak kolonist pa je imel tudi plačano vožnjo za ogled kraja. Poskrbljeno je bilo, da dobijo kolonisti bančni kredit z jamstvom države, delovala pa naj bi tudi šola za otroke. Interesentov za Čokovo kolonizacijsko akcijo je bilo kakšnih 500, poleg beguncev iz Julijske krajine tudi domačini iz Dravske banovine. Za primerjavo: po najnovejšem popisu prebivalstva živi danes v Makedoniji 243 Slovencev.

S kozami pod isto streho

Lahko si predstavljamo, kako je bilo v začetku tridesetih let pri srcu prvim prišlekom, ko so po dolgotrajni vožnji prispeli v vas ob Vardarju, katere podoba niti danes ni preveč obetavna. Če je kdo od Primorcev, ki so se naselili v hišah pobeglih Turkov, pred prihodom gojili velike upe, so se ti ob prvem trku z resničnostjo gotovo razblinili v prah. Prvo srečanje z vasjo in okolico je bilo za vsakogar šokantno, verjetno bi se večina najraje pri priči vrnila domov, če bi se lahko. Ne samo da rjavo umazanega Vardarja ni bilo mogoče primerjati z bistro Sočo, hiše so bile bolj podrtije kot dom, pokrajina je bila od suše rjava, ko je začelo deževati, pa se je vse skupaj spremenilo v eno samo blato ...

"Mami se je zdelo, kot da so prišli v pekel. Bilo je grozno, živeli so v hišah, bolj podobnih hlevom kot domovom. Niso imeli nič. Potem pa poplave in bolezni, malarija. Nato so jih prepričevali, naj prestopijo v pravoslavno vero. Mama je imela ob prihodu v Makedonijo lepe, svetle, kodraste lase, v dveh letih življenja ob Vardarju pa je, pri petindvajsetih, od žalosti čisto osivela," je čez desetletja pripovedovala hčerka iz ene tedanjih slovenskih družin v Bistrenici novinarki Boži Škoberne. "Pol vasi je bilo prazne, v drugi polovici so bili Turki. Njihove hiše so imele samo en prostor, v enem delu je živela družina, v drugem živina," je dodala druga.

A niso se vsi spominjali samo slabega. "Domačini, Turki, čeprav po vsem, po oblačenju, načinu življenja, navadah, veri, popolnoma drugačni od slovenskih prišlekov, so bili prijazni in pripravljeni pomagati novincem, ki so potrebovali predvsem nasvete, kako v novih razmerah obdelovati zemljo, kaj in kako sejati. Domačini so sejali mak, tobak, ječmen, pšenico in leblebijo, kot so pravili čičeriki. Tudi mi smo poskušali s tem," je pripovedoval eden od pričevalcev. Drugi pa: "Domačini so bili preprosti, a nadvse širokega srca. In gostoljubni, mi smo daleč za njimi. Preprosti pa tako, da je težko opisati. Orali so še z lesenimi plugi in revnimi konjiči. Redili so koze in skupaj z njimi živeli v istem prostoru."

V nasprotju z domačini so Slovenci uporabljali sodobno opremo in orodje, imeli so plug, mlatilnico, ki je bila za domačine pravo čudo, in druge pripomočke. Zavihali so rokave, zakrpali turške domove ali pa si postavili nove. Še danes, ko ni v vasi več nobenega Slovenca, v teh tako imenovanih slovenskih hišah živijo ljudje. Na novo so začeli gojiti lubenice in beluše, ukvarjali so se s sadjarstvom in vinogradništvom, zasajali gozd. Redili so govedo, konje, ovce, prašiče in perutnino.

Z dežja pod kap

Zemlja je bila razdeljena tako, da je vsaka kmetija razpolagala z zemljišči različne kakovosti. Zadruga je imela kmetijske stroje, ki so se uporabljali za obdelovanje zadružne zemlje, bili so na voljo kolonistom in proti plačilu drugim lokalnim kmetom. Kljub marljivosti in trudu, da bi modernizirali kmetijstvo, pa se kolonija ni razvijala po pričakovanjih. Poleg suše, poplav, malarije, ki ni obšla nobene družine, in celo potresa, ki jih je prizadel, so koloniste pestile še druge nadloge. Zemlja je ostajala nerazdeljena in neobdelana, ker je pristojni organi niso izmerili, kot prišleki niso poznali terena in značilnosti obdelave, njihovi pridelki niso našli trga zaradi slabih prometnih povezav, zmanjkalo je denarja za nakup živine in izkoriščanje pašniških površin, zadruga se je zadolžila, obljubljenih kreditov ni bilo, poslovodje so jo slabo upravljali. Lastništvo zasebnih zemljišč in hiš je v mnogih primerih ostalo neurejeno.

Svoje pa so prispevale tudi napetosti med samimi kolonisti. Kolonizacijska politika se je namreč ujemala z nacionalnimi in verskimi interesi jugoslovanske države, bolje rečeno, velikosrbska politika si je z njo prizadevala pospeševati srbstvo in pravoslavje na račun drugih narodnosti in veroizpovedi. Primorski begunci, ki so bili pod Italijo žrtve raznarodovalne fašistične politike, so zdaj na jugoslovanskem jugu spet postali deležni izsiljevanj, pritiskov in celo groženj, naj prestopijo v pravoslavno vero in dodajo svojim priimkom srbski -ić. Nekateri so klonili in res prestopili, drugi so kolonijo zapustili. Mnogi so odšli v gorato in gozdnato Bosno, novi revščini naproti, tisti Slovenci, ki so ostali v Bistrenici, pa so se, zdaj razdeljeni na pravoslavce in katoličane, večkrat gledali postrani.

Tudi z obljubljeno slovensko šolo ni bilo nič, čeprav je s Čokom in prvimi kolonisti v Bistrenico odpotoval tudi slovenski učitelj, poznavalec zadružništva, a je kmalu odšel. Slovenski otroci so hodili v srbsko šolo in govorili tri jezike; doma slovensko, v šoli srbsko, z otroki na vasi makedonsko. Tudi s turškimi vrstniki, saj tisti prebivalci Bistrenice, ki so ostali in se imeli za Turke, turškega jezika niso znali. O makedonščini v srbski šoli seveda ni bilo govora. "Makedonščine niso priznavali, zlasti v šoli ni bila zaželena. Pa saj Makedoncev ni bilo, bili so Južni Srbi," je Boži Škoberne kratko in jasno opisala tedanje razmere ena od pričevalk. Tako so Primorci iz krajev, kjer so njihove otroke učili v italijanščini italijanski učitelji, prišli v "obljubljeni deželi" z dežja pod kap. Vendar se niso vdali, brali so slovenske knjige in časopise, ustanovili so pevski zbor in orkester, prirejali so kulturne dogodke in veselice.

Muke s cerkvijo, potem pa vojna

Tudi do svoje katoliške cerkve so na vztrajne zahteve skopskega škofa, Slovenca Ivana F. Gnidovca, kljub raznim bojkotom in vsiljevanju pravoslavnih obredov ter duhovnikov le prišli. Začeli so jo graditi leta 1934, spremljalo pa jo je nemalo težav in ovir. O njih je znal precej povedati Alojzij Turk, kasnejši beograjski nadškof, takrat pa pomočnik škofa Gnidovca v Skopju, ki je obiskoval tudi Slovence v Bistrenici. Tudi o tem je govoril, da so oblasti nekemu muslimanu, ki je dal škofu Gnidovcu v brezplačno uporabo za gradnjo cerkve svoj kamnolom, tega brez kakršnekoli odločbe kratko malo odvzele. Niti peska iz bližnjega Vardarja graditeljem niso dovolili jemati in ga voziti po cesti, pa vendar je cerkev lepega dne stala. Turk se je sploh rad razgovoril o svojih makedonskih letih, ko so morali duhovniki prihajati med vernike od daleč na konju, oslu, kolesu, in o težkem življenju primorskih družin, ki so, če niso takoj ušle, ker pač niso imel kam, ostale v Makedoniji in "zapeljane ter ogoljufane preklinjale svoje odrešenike izpod fašizma". Škof Gnidovec jim je, tako Turk, skušal pomagati na vse mogoče načine, celo z intervencijami pri kralju Aleksandru, kralj je vedno vse obljubil, banovina v Skopju pa je delala po svoje.

Spomladi 1941 je prišla vojna, Bistrenico so zasedli Bolgari na strani nemškega okupatorja in kolonistom pobrali živino, vozove in zemljo. Nekaj jih je končalo v nemškem ujetništvu, več družin se je izselilo na Hrvaško, več pa se jih je pridružilo partizanom. Po vojni, v novi Jugoslaviji, pa so se spet začeli pritiski na Slovence v Bistrenici, naj odidejo in prepustijo zemljo Makedoncem. Ponudili so jim zemljo pobeglih Nemcev v Banatu, nekateri so jo sprejeli, kdor je mogel, pa se je vrnil v Slovenijo. Do leta 1948 so vas ob Vardarju zapustili še skoraj vsi preostali slovenski kolonisti in njihovi potomci. Na posestvu, ki ga je na začetku kolonizacije v Bistrenici kupil Vilko Baltič, je ostala le njegova nekdanja žena Vida, od katere se je bil ločil. Za Primorce v Bistrenici je bila premožna in razgledana Vida Baltič, hči znamenite Franje Košir, velike ljubezni Frana Levstika, s svojo bogato knjižnico duša vaškega kulturnega življenja. Po vojni pa je nekdanja gospa životarila v revščini in osami do svoje smrti leta 1959, ko jo je oče Milice Pregarc pokopal na opuščenem pokopališču nad Bistrenci. Zapustila je bogato gradivo, vključno s pismi, ki v makedonskih arhivih še čakajo, da se jih loti kdo od slovenskih raziskovalcev.

Danes odhajajo iz Bistrencev tudi Makedonci, ki so zdaj tam v večini, vas pač deli žalostno usodo spraznjenega makedonskega podeželja. Tisti, ki v kraju ostajajo, pa še vedno sanjajo o prometni bližnjici, mostu čez Vardar, ki bi bistveno skrajšal njihovo pot v bližnji Negotino. Bojda so nekoč o njem sanjali in ga načrtovali že primorski priseljenci.