Danes je pričakovano, da smo predvsem funkcionalni. Vse, kar moti našo delovno učinkovitost, je, če že ne odstranjeno, pa vsaj omejevano. Zato je potrebno hitro odpustiti prizadetosti, čim prej je treba tudi odžalovati zemeljsko slovo od najbližjih … Doživiš izgubo, pa se zgodi, da ti celo prijatelji izrečejo: "Bodi močan!" Predvsem močni in trdni se kasneje zlomijo. Kako naj potem pričakujemo, da bi lahko bili ob njihovi sočutni bližini v času stiske nemočni – žalujoči, da bi zmogli odžalovati in se ob njihovi srčni opori okrepiti. Vse bi moralo teči po normah funkcionalne pametnosti in učinkovitosti. Kaj pa srce?
Vedno pogosteje srečujem ljudi z nekam potlačeno žalostjo. Prizadetosti niso mogli dati iz sebe, zato je poniknila nekam v njihovo globino, kjer nepredelana ždi in jih skrivoma teži. Tudi zato jemljem v razmislek nekdanji ritem žalovanja. Ne zato, da bi ga obnovili, pač pa, da bi se tako ali drugače povrnili k potrebni dostojnosti sobivanja v času izgube nam dragih oseb. Za vse je potreben čas in je potrebna pot. Tudi v procesu žalovanja.
Umrli ni potreboval bdenja. Tisti, ki so žalovali, so ga potrebovali
Samo še izraz "sedmina" je ostal iz dni, ko je bil ljudem dan čas, da so lahko živeli v večji medsebojni obzirnosti in pozornosti
