Kakšne so posledice privlačnega in urejenega centra največjih slovenskih mest: Ljubljane in Maribora

In kaj ta abstraktni pojem pomeni? "Neatraktivne lokacije začno naseljevati zanimivi ljudje in vsebine, zaradi česar se posledično dvignejo cene nepremičnin in z njimi tudi vsega ostalega. Ljudje, ki tam bivajo od nekdaj in souporabljajo okoliš, si tega ne morejo več privoščiti," pojasnjuje Nika Grabar, asistentka z ljubljanske fakultete za arhitekturo. Srž, ki privede do tega problema, je v kapitalističnem pristopu k načrtovanju mesta, ki ga v Sloveniji uspešno razvijamo od samostojnosti naprej, je prepričana. "Zaradi eksplicitne erozije socialne države postajajo ti procesi bolj očitni v urbanem okolju," je dejala in dodala, da slika postaja vedno bolj brutalna.

Mesta tako postajajo vedno bolj "monokulturna". Kot je plastično prikazal profesor z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete Rajko Muršič: "Prvi znak umiranja mestnega življenja je zaprtje obrtnih lokalov: čevljarstva, dežnikarstva in podobnega. Potem začno izginjati trgovine, ki so ljudem namenjene za vsakdanjo uporabo, manjše špecerije in večnamenske prodajalne. V središču Ljubljane zdaj praktično več ne moreš kupiti navadnega žeblja, ampak moraš v ogromne nakupovalne centre na obrobju mesta." Ko se majhne obrti, ki si zaradi višine najemnin in nekonkurenčnosti cen v primerjavi z mednarodnimi veletrgovci, prisilno zaprejo ali izselijo na bolj dostopno lokacijo, prostor v javnem prostoru zavzamejo gostinske mize in stoli, količina katerih je eden ključnih znakov gentrifikacije. Z ureditvijo Glavnega trga gre po stopinjah Ljubljane tudi Maribor, meni Muršič.

V Mariboru brez vizije razvoja?

Prostori na Koroški cesti, kjer so do začetka letošnjega leta brez najemnine domovale nevladne in kulturne organizacije, pred meseci pa so se bile zaradi uvedbe visoke tržne najemnine primorane izseliti, in namig, da naj bi se Kulturni center Pekarna preselil v Melje, odpirajo vprašanji, katerih vsebin si želimo v mestih in komu bi morala biti namenjena.

"Zdi se, da Mestna občina Maribor (MOM) kupuje in oddaja nepremičnine brez vizije razvoja mesta. Treba je vedeti, da opravljajo nevladne organizacije različne funkcije. Nekatere sodijo v središče, za druge pa je morda res vseeno, kje so," razmišlja Urška Breznik, aktivna članica Iniciative mestni zbor (IMZ). "Si želimo vsebin, ki ustvarjajo profit in privabljajo turiste, ali pa tistih, ki omogočajo, da se občani dobro počutijo? Menim, da bi morali imeti prvotno prebivalci mesta zagotovljeno dostojno življenje, mesto ne sme postati odtujeno. Če si želimo turizma, se je treba vprašati, kakšnega. Če ponujamo le restavracije in trgovine, bodo tudi turisti hitro pozabili, zakaj so prišli," meni Breznikova. Producent Marko Kerbič iz Maribora meni, da je pomembno v mestu ohraniti alternativne prostore, jih izboljšati in približati ljudem ter tako povezati različne generacije. Boji se, da bo imelo potiskanje alternativne kulture negativne posledice, zato je ob tem nujen premislek o razlogih in posledicah. Darjan Lorenčič, predstavnik društva Brutal Partyzan, se je prav preko KC Pekarna vključil v lokalno okolje in ugotovil, da je preslabo poskrbljeno za mlade, ki niso študentje in se ne gibljejo znotraj študentskega kampusa. Vsebine s področja kulture, umetnosti ter vzgoje in izobraževanja pomembno rahljajo socialne napetosti, še opozori Breznikova in doda, da lahko občina te spodbuja z javnimi razpisi in subvencijami.

Občani si želijo vlaganj v mestne četrti, kjer živijo

V središču Maribora se pod pretvezo modernizacije pojavlja vedno več lokalov in trgovin, ki prinašajo profit, a hkrati zavzemajo javni prostor. "Bojim se, da se bo zgodilo to, kar se je Ljubljani. Da bo mesto postalo disneyland za turiste," pripomni Lorenčič in doda, da ima kot predstavnik mlajše generacije občutek, da so mladi prepogosto pozabljeni. V kapitalizmu se vse gleda skozi oči profita, zato se zdi javni prostor, ki ne prinaša dobička, vržen vstran, razlaga Urška Breznik. "Za tiste, ki ne morejo ali ne želijo trošiti denarja, je vedno manj prostora. Ni nujno, da gre samo za socialno izključene skupine, ampak tudi za starejše in bolne, za katere je zlasti zeleni javni prostor še kako pomemben," razmišlja Breznikova. Opaža, da se zelenijo zgolj določeni deli mesta, medtem ko recimo na Teznem ni niti enega drevoreda ali parka.

"Treba se je zavedati, da ljudje ne živijo v središču mesta. Večkrat slišimo argument, da ga vsi uporabljajo, ampak menim, da je tudi to pod vprašajem. Primarno so ljudje v mestnih četrtih, kjer živijo, morda se z avtomobilom zapeljejo v drugo četrt na delo. Starejši, oslabeli, bolni in brezdomci pa se sploh redko gibajo izven svojega okoliša," razpravlja članica IMZ. Občani na zborih si želijo, da bi se več vlagalo v posamezne četrti, nekatere namreč nimajo niti drevoredov, otroških igrišč, parkov, urejenega javnega prevoza. Mnogi pogrešajo tudi kulturne dogodke v svojem domačem okolišu in ob tem Breznikova opozarja, da lahko mesto gentrificirajo tudi kulturni dogodki in vsebine, ki privabljajo določene skupine ljudi, ki lahko trošijo denar v središču, na ta račun pa se zanemarjajo drugi deli mesta, kjer teh vsebin ni. Posledica gentrifikacije sta tudi izginjanje osnovne infrastrukture, kot so zdravstveni domovi, knjižnice, trgovine, bankomati, in slabšanje avtobusne povezave. "Konec 19. stoletja in na začetku 20. stoletja, ko so se začeli graditi naselja in delavske soseske, je imela vsaka svoje parke, igrišča, trgovine, kulturne domove, tržnico, imeli so tudi svoje zelenjavne vrtove in travnike. Danes pa se gradijo izključno betonirana spalna naselja, zelenje pa imajo tista, ki so namenjena višjim slojem," komentira Breznikova.

Ključni problem: dostopnost stanovanj

Dejstvo, da se v določenem okolju začnejo pojavljati lokali in trgovine, ki ponujajo prekarna delovna mesta, gentrifikacijo povezuje tudi s prekarizacijo in posledično s stanovanjsko problematiko. "Prekarno zaposleni si veliko težje privoščijo dom, postavlja se tudi vprašanje, ali bo sploh prišlo do najemniških stanovanj v nekem okolju ali pa se bodo ta zgolj oddajala v turistične namene," razpravlja Breznikova.

Lokalne značilnosti zaradi turistične privlačnosti začenja zamenjevati kič. "A problem je, da prihod turistov zaradi biznisa iz središča mesta prežene domačine, ki so s svojim mestom vedno manj zadovoljni. Ne govorim samo o ceni nepremičnin, ampak o celotni urejenosti njihovega življenjskega prostora. V središču mesta se ne počutijo več kot doma. Selijo se na periferijo," je pojasnil etnolog in kulturni antropolog. Ker se da z oddajanjem sob in hotelsko ponudbo veliko zaslužiti, se razpase število sob za kratkotrajno oddajanje, najbolj znan ponudnik je spletna platforma Airbnb. Ta se je v Ljubljani razpasla v tolikšni meri, da se je v centru mesta ponudba najemniških stanovanj bistveno znižala, cene pa narasle. Trenutno naj bi bilo v prestolnici kar 24.000 praznih stanovanj, medtem ko matere samohranilke ali študenti ne morejo priti niti do ogleda najemniškega stanovanja, ker niso zaželeni, je pojasnila Grabarjeva. Dostopnost stanovanj pa je vedno večji problem tudi v Mariboru. Najemnine se vztrajno višajo, občinskih in neprofitnih stanovanj je premalo, mariborska občina pa trenutno prodaja 56 denacionaliziranih stanovanj. Lorenčič meni, da bi bilo bolje, če bi se občinska stanovanja prenovila in namenila tistim, ki jih potrebujejo, premalo pozornosti se namenja mladim in mladim družinam.

Prav pri dostopnosti stanovanj smo v zadnjih treh desetletjih najbolj pogoreli, je prepričana Nika Grabar. V Sloveniji po njenih besedah umanjka stanovanjska politika, pri čemer se ne bi smeli obnašati tržno, ampak bi morali upravljati stanovanja v javni lasti (po številu katerih smo na repu Evrope). "Če ti procesi niso regulirani, vodijo v izselitev lokalnega prebivalstva in astronomski dvig cen nepremičnin. Za prebivalstvo tako lastna streha nad glavo postaja nekaj nedosegljivega, takšno stanje pa je dobrodošlo za investitorje, ki želijo graditi za trg. Novogradnje, ki so se zgodile v Ljubljani v preteklih letih, niso namenjene običajnemu človeku, saj si ljudje tega ne morejo privoščiti," pojasni.

Kako do drugačne zgodbe?

Zdi se, da v mestnih okoljih, mestnih svetih in na občinah ni ljudi, ki bi zmogli ponuditi drugačno zgodbo pri upravljanju mestnega prostora, kar se kaže po vsem svetu. "Konkretnih županov ne vidim kot edino težavo, čeprav so osebni odnos, posameznikove preference, netransparentni ali celo koruptivni postopki v povezavi z gradbeniškimi posli vsekakor problematični. Največji problem je v ustroju administracije, ki smo ga pripeljali do tega, da je najboljši kandidat za župana nekdo, ki ima dobre povezave z gradbenim sektorjem. Ljubljana je pred trenutnim županom dejansko umirala. Mesto je dobivalo več denarja, s tem denarjem pa je naredilo bistveno manj. Potem pa je prišel župan, ki je to sliko obrnil in iz Ljubljane naredil lepo fasado, česar so bili ljudje dejansko veseli, saj je bilo konec večletne resignacije. Nič ni narobe z olepševanjem mesta, problem je, če je mesto videno zgolj kot poligon za naložbe, kar ruši stvari, ki naj bi mesto postavljale." Ena izmed teh je dostopnost, je pojasnil Muršič: "Eden od preprostih kriterijev, ki pričajo o človeku prijaznem mestu, je ta, da lahko občanka ali občan prideta peš s svoje točke, kjer živita, do katerekoli življenjsko pomembne storitve ali usluge. Dokler mesto skrbi za te stvari, ni dovolj prostora za kapital."

Nika Grabar je dejala, da smo svojo vlogo pri tem odigrali tudi mediji: "Medijski aparat je posredoval zgolj lepo zgodbo o Ljubljani, fantazmo o uspešni transformaciji, ki naj bi bila enako dobra za vse. Dokler je večina prepričana, nerešeni problemi niso opazni. Zato je treba začeti na to jasno opozarjati in zahtevati drugačno stanovanjsko politiko." Muršič dodaja, da fantazmo o uspešni transformaciji dopolnjuje propaganda proti tistim, ki nimajo enake vizije kot občinska oblast. "V primeru Roga so igrali na noto, da je tam vse razpuščeno, neurejeno, polno odpadkov, s čimer so gotovo koga prepričali, saj imajo ljudje radi čistočo." Prav nasilna izpraznitev Roga na začetku leta je sodu izbila dno, po podobni poti pa z dvigom najemnim nevladnikom na Koroški cesti in z glasnim razmišljanjem o selitvi Pekarne v Melje gre tudi mariborska občina, se boji Muršič.

Kot razmišljajo sogovorniki, sta povezovanje in skupno premišljevanje prostorskih politik edini način, da se opozori na probleme, ki jih tržno načrtovanje mest poraja. V Ljubljani so se tako številne skupine in iniciative, ki se spopadajo s prostorskimi problemi, združile v pobudo Ljubljana odprto mesto, s katero si želijo spodbuditi javno razpravo na podlagi konkretnih situacij, ki jih opažajo v Ljubljani. Tako so se povezale in skupno perspektivo našle iniciative, ki bijejo konkretne boje v primerih bežigrajskega stadiona, tovarne Rog, Partizana v Trnovem ali Akademskega kolegija, in skupine ter posamezniki, ki širše razmišljajo o prostoru in njegovem razvoju.