Kam z lažmi?

A ker se na laži nismo odzivali pravočasno in dovolj odločno, bomo zdaj morda morali za te svoje zamude plačati - gotovo ne tako, da bomo laži spet kar preskočili, kajti že pri naslednjem koraku se nam bodo zapletle med noge oziroma med špice na kolesih. Z drugimi besedami, vsaka laž vlade, tudi če se zdi majhna in bela, mora biti vsaj zabeležena. In ko so laži enkrat zabeležene, ali kar je še bolje, razkrinkane, se dejansko zastavlja vprašanje, kako jih arhivirati: povezave med njimi se lahko pokažejo šele naknadno.
Naj navedem primer: 28. februarja je Janez Janša kot odgovor na demonstracije, s katerimi je okoli 3000 državljanov hotelo vplivati na bodoče koalicijske stranke in jih spomniti, kaj so prej obljubljale in na kaj so se sklicevale, objavil fotografijo svoje družine na smučanju z dopisom, da je bil to najboljši "shod" na ta dan (petek). Evo, on je na smučanju z družino, neumni in bedni državljani pa na demonstracijah, smučanja si itak ne morejo privoščiti. Vulgarno kot običajno, bi rekli. Ker v Sloveniji tedaj ni bilo snega, je večina (utemeljeno) sklenila, da je Janša z družino kot tudi mnogi drugi premožnejši državljani smučal v Italiji. Potem so se stvari v tednu dni precej spremenile in v tistem trenutku biti na smučanju v Italiji je postalo neprimerno, pa je Janša sporočil, da je bila fotografija pravzaprav posneta pred enim letom. V redu, priznal je, da se je zlagal, da je bila slika, milo rečeno, aktualizirana, da bi lahko povedal svoje mnenje o državljanih, ki demonstrirajo. Komu je lagal? Slovenski javnosti, da bi zmanjšal učinek demonstracij in pokazal svojo socialno superiornost. Ko se je kontekst spremenil, je priznal laž, ki mu je politično škodovala, zato je to razkritje laži prej delovalo kot nova laž in gotovo ne kot opravičilo. In tu seveda takoj sledi tudi tožba proti nekomu, ki ni povsem dobro dojel, kdaj laž je laž in kdaj ni.
{twitter}https://twitter.com/JJansaSDS/status/1233432858225790976{/twitter}
Toda stvari so še malo bolj zapletene: Janša je lagal tudi svoji družini. Ni lepo lagati otrokom, ki dobro vedo, kdaj so bili na smučanju. Soproga je laž pogoltnila, vsaj ni je zanikala. Podprla je torej laž svojega soproga. Kmalu potem je sama lobirala za prijatelje v aferi okoli nabav medicinske opreme: neprijavljeno lobiranje samo po sebi ni posebno etično, lahko je tudi kaznivo. Soprog in soproga sta javni osebnosti, torej ju je dovoljeno kritizirati. Kako ju je dovoljeno kritizirati, je nedavno opredelilo vrhovno sodišče v primeru Janševega žaljenja novinarke RTV: v skladu z v sodbi navedeno tradicijo razsvetljenstva in svobode govora je mogoče uporabljati izraze, ki vsebujejo določeno izraznost, razumljivo in uporabno pri medsebojnem izmenjevanju kritičnih mnenj v javnosti. Če bi se torej nekdo hotel kritično ter v skladu s tradicijo razsvetljenstva in svobode govora izraziti glede pristajanja na laži v javnosti in etično sumljivega lobiranja Janševe soproge, bi lahko brez zadržkov uporabil iste izraze, ki jih je Janša uporabil za novinarki. Trenutno se teh izrazov ne morem spomniti … V vsakem primeru neka mala bela laž s spremembo konteksta dobi neprimerno večjo težo in prepričljivo govori o načinu obravnavanja javnosti. In vsaka laž ima lahko tako velike in nepričakovane posledice. Ali če že hočete, vsaka laž lahko v nekem trenutku začne preganjati svojega tvorca.