In potem so prišli po kolesarje!

Ni prvič, da kolesarji z vožnjo izražajo politično in državljansko mnenje - na Nizozemskem so zelo pomembna družbena skupina, ki jo pri sprejemanju zakonov upoštevajo. Ko sem živela na Nizozemskem, sem se najbolj bala prav kolesarjev, ki vozijo hitro, do pešcev se obnašajo superiorno in so pogosto brezobzirni.
Naši kolesarji - prejšnji petek dober odstotek vseh prebivalcev Ljubljane pa kakšna desetnija denimo v Slovenj Gradcu - so jasno opredeljeni kot državljansko ozaveščena in politično raznolika skupina z enim skupnim ciljem - opomniti, in če se ne bi odzvala, zrušiti vlado, ki nam je v samo dveh mesecih nazorno prikazala, česa vlada v parlamentarni demokraciji ne bi smela početi, kako ne bi smela komunicirati z javnostjo in kako smešna lahko izpade, če bi nam le bilo do smeha. Z drugimi besedami, kolesarji pritiskajo na pedale za boljšo sedanjost. Prihodnost se trenutno zdi prevelik luksuz in kar nedosegljiva.
Oglejmo si drug scenarij, ki pa je še kako predstavljiv: kolesarjem se pridruži predsednik države v svojih najlepših kolesarskih hlačah in rumeni majici ter s ščitnikom v ujemajoči se barvi na glavi. Iz bunkerskih globin Cankarjevega doma se na kolesu pojavi predsednik vlade v maskirni uniformi in z rdečo rutico namesto maske. Za vogalom čaka tandem, na njem pa Kacin in Hojs s klovnovskima nosovoma, ravno sta zabavala prebivalce doma za starostnike. Iz sence spomenika na Trgu republike izstopi drugi tandem s Toninom in Podobnikom v folklorni noši, Tonin pritiska na pedala, Podobnik vleče harmoniko. Veselo povorko dopolnjujejo Logar, ki sedi na monociklu in maha z depešo, pa Počivalšek na skiroju ter preostanek koalicije na Jankovićevih bicikljih, za to priložnost brezplačnih. To je pravzaprav trening za širok politični dialog. Na vseh straneh radost in razumevanje, pozdravljanje, piščalke in zvonci. Le kako se torej ne bi dogovorili, priznali napake, razveselili državljanov s spravo in prenehali z izmotavanjem! Lahko bi recimo dosegli soglasje o tem, da so edini junaki epidemije zdravstveni delavci, humanitarci, prostovoljci, teritorialci, gasilci in policisti, skratka profesionalci in vsi ljudje širokega srca, ki so morali v tem času delati, in da se zasluge politikov ne omenjajo več, tudi če so bile. To ni samo vprašanje stila, ampak tudi vprašanje kolektivnega duševnega zdravja. Javnost preprosto ne vzdrži več, jočemo od smeha: obrambni minister in prvi vojak v državi se tako cmeri zaradi svoje mame in soproge, da je mnogim prišlo na misel, da bi ga morda res služenje vojaškega roka utrdilo in bi postal "pravi dec" …
Na žalost je verjetnost, da bi pritiskanje na pedale postalo blagodejna vsesplošna terapija, zelo majhna. Desnica na oblasti sama sebe jemlje vse preveč resno in se hkrati vede vedno bolj noro. V dobro ustvarjalcev stripov in pisateljev komedij bi si skorajda zaželela še malo omejitve gibanja, da bi lahko v miru dokončali svoja dela: pred nosom imajo teme, zaplete, situacije, vse je na voljo, oklevajo le še glede srečnega konca.
Še ena zamujena priložnost za koalicijo torej, in zmaga na obzorju za kolesarje, avantgardo državljanstva. Kajti očitno je, kdo bo na koncu zmagal, tudi če se medtem oblast, kot v vicu, odloči priti ponje. Morda bomo v določenem trenutku opazovali spopad traktoristov in kolesarjev; morda se bodo na Trgu republike pojavili vodni topovi, položni trakovi z rezili za zračnice, morda bodo naokrog žvižgali gumijasti naboji. Morda je zdaj pravi trenutek, da prosimo Toninovo mamo in soprogo, naj ga umirita, da ne bi začeli peti pendreki, ki jih kupuje. Nič od tega ni nepredstavljivo, saj v prvih šestih tednih vlada z nobeno gesto ni pokazala, da razmišlja in skrbi za to, kaj si o njej mislijo drugi, niti doma niti v tujini. Toda nedvomno ji je uspelo nekaj, kar si lahko dovolijo samo največji, kot sta Trump in Johnson, to pa je, da se je sramujemo. Sram nas je vedno, ko spregovorita Hojs ali Kacin. Toda še veliko neprijetnejši je občutek, ko poslušamo ministra Gantarja in zdravnico Beovićevo, ki nam mirno in razumno pojasnjujeta, da je za starostnike veliko bolje, da umirajo v domovih za starostnike, namesto da bi jih poskušali rešiti v bolnišnici, in da tako umrejo bolj zadovoljni, ker se v domovih za starostnike počutijo kot doma. V resnici je najhujše pri tej vladi in oblasti, ki jo je uvedla, prav ta neznosna kombinacija grotesknega in nečloveškega, skrajne surovosti in nespretnega laganja ob nadutem prepričanju, da vse to lahko počnejo nekaznovano. Kar se tiče pomora starostnikov, očitnega tudi v statistiki, bi moral primer prevzeti kakšen dober odvetnik, če se že v zvezi s tem ne oglasi za to pristojni in plačani varuh človekovih pravic. Površna delitev na smešne in smrtonosne v vladi in na oblasti ni točna, saj so smešni lahko ravno tako smrtonosni, medtem ko smrtonosni niso smešni.