Ob spominu na 100. obetnico rojstva pesnika in narodnega heroja Karla Destovnika - Kajuha se spominjamo tudi njegovih povezav z Mariborom. Sedemnajstletni dijak je bil po tistem, ko so celjski policisti med vožnjo z vlakom pri njem našli domnevno podtaknjeno protidržavno pisanje zaradi obtožbe sodelovanja pri širjenju komunističnih idej, izključen iz celjske gimnazije. Kljub temu pa mu ni bilo onemogočeno šolanje drugje in najbližja dostopna izbira je bila tedanja Prva realna gimnazija v Mariboru, kjer je šesti razred opravil v šolskem letu 1939/40, sedmega razreda v naslednjem šolskem letu pa ni dokončal, saj so nacistične okupacijske oblasti ukinile slovensko šolstvo na zasedenem ozemlju.
Kajuh, ki se je z domačim imenom rojstne kmetije svojega deda v Skornem pri Šoštanju prvič podpisal pred 80 leti (konec 1942), je leta 1943 postal vodja kulturniške skupine XIV. divizije slovenske partizanske vojske, ki je pripravila vrsto zborovanj na tedaj osvobojenem ozemlju.
Svoj ustvarjalni vrh je dosegel v ciklusu Ljubezenske in v polemični Slovenski pesmi. Konec leta 1943 je v nekaj deset izvodih v partizanski tehniki v Starih Ogenjcah izšla zbirka Pesmi. Prva tiskana izdaja pa je izšla leta 1945 v Ljubljani.
Kajuhove pesmi so bile skoraj natančno poldrugo leto po njegovi tragični smrti na Žlebnikovi domačiji v Zavodnju predstavljene tudi na posebni spominski prireditvi v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Slovesnost ob zaključku tedna, ki je bil posvečen spominu na žrtve narodnoosvobodilnega boja je Propagandno-kulturni odsek Mestnega odbora Osvobodilne fronte 3. junija 1945 pripravil prireditev Kajuhov večer.
Gre za eno poslednjih človeško živih vezi z okoliščinami in časom, v katerem so literarno zaobjete sanje veliko prezgodaj ugaslega Kajuha prvič zares stopile v najširši krog poslušalk in poslušalcev
Kot beremo, je bil ves program sestavljen tako, da so vsi navzoči, ki so do zadnjega prostorčka napolnili gledališko dvorano, lahko spoznali Kajuha, "tega mladega narodnega pesnika, tega glasnika milijonskega naroda, katerega je objel z vso ljubeznijo, za katerega je delal z besedo in dejanji, za katerega je trpel in izkrvavel".
Gledalci so s posebnim navdušenjem sprejeli izborno podane in alegorične slike Kajuhovih ljubezenskih pesmi. Recitatorja sta bila režiser in dramatik Fran Žižek (1914-2008), Mariborčan, ki je otroštvo preživel na Studencih, in Nada Tarman, Ljubljančanka iz Šiške, ki je aprila letos dopolnila 100 let.
Njeno življenje se je maja 1945 nepričakovano in na nenavaden način povezalo z Mariborom, postala je namreč programska vodja Radia Svobodni Maribor. Nada se je tukaj znašla po tistem, ko sta se s tedanjim upravnikom Radia Ljubljana Antejem Novakom (1911-1991), očetom pesnika Borisa A. Novaka, odpravila na Koroško, kjer sta skušala organizirati oddajanje celovškega radia v slovenskem jeziku, a jima zaradi nasprotovanja britanskih zasedbenih oblasti to ni uspelo.
Njuna pot se je nadaljevala v Maribor, kjer je 11. maja 1945 ob 13. uri s pomočjo tonskega tehnika Vilija Mešiča (1926-2019) in skupine zanesenjakov po navodilih mestnih oblasti sprva kar v Vilijevem stanovanju v Tyrševi ulici začel oddajati Radio Svobodni Maribor.
"Vem, da sva prišla do hiše na Koroški cesti in skozi obokan hodnik stopila na tako štirioglato dvorišče. Bile so stopnice in gank ter na desni strani velika soba, v kateri sva srečala dva tehnika, to sta bila Vili Mešič in Renato Pavlič, ki sta urejala prostor, saj je bil to šele drugi ali tretji dan po tistem, ko so začeli oddajati." Sicer kratko mariborsko obdobje pa ji je ostalo v spominu tudi po tem, da jo je režiser Fran Žižek povabil k sodelovanju pri eni prvih povojnih prireditev v Slovenskem narodnem gledališču Maribor.
"Fran Žižek je tedaj sodeloval pri ustvarjanju zajetnega dela radijskega programa. Spominjam se, da je nekega ob koncu meseca maja omenil, da bodo v gledališču pripravili slovesnost, posvečeno osvoboditvi Maribora in koncu vojne. Ti boš pa recitatorka - je kar odločil … Pa sem rekla, jaz pa ne, saj nisem še nikoli recitirala. Ostal je odločen in rekel - pa boš, naučila se boš pesem od Kajuha. Z veliko tremo in strahom sem tistega večera sedla na gledališki oder pred polno dvorano in brez napake odrecitirala pesem Materi padlega partizana. S te prireditve še vedno hranim dve fotografiji."
Ti boš pa recitatorka - je kar odločil … Pa sem rekla, jaz pa ne, saj nisem še nikoli recitirala
Nadine besede potrjuje zapis v tedanjem mariborskem časopisu Novi čas, ki je 9. junija 1945 poročal o Kajuhovem večeru in med drugim poudaril, da je ta spominska prireditev dala Mariborčanom priliko seznaniti se s Kajuhom, pesnikom, partizanom, spoznati njegove pesmi, ki so izraz globokih misli, njegove neomajne vere v zmago resnice in pravice, izraz nežne ljubezni do dekleta in vzvišene podobe partizanske matere. Kajuh, naš voditelj in glasnik! Ves slovenski narod je pripravljen stopati po poti, ki si mu jo ti pokazal … Kajuhove pesmi so tistega junijskega večera recitirali tudi drugi, med njimi Vida Šegula, sestra mladinske pesnice Anice Černejeve, sicer pedagoginje, katere življenje se je leta 1944 izteklo v nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück, in soproga kasnejšega upravnika Radia Maribor Josipa - Peca Šegule, ki je z globokim razumevanjem in doživetjem bolesti in ponosa slovenske matere podala pesmi Moji trije fantje zlati in Po tisoč letih …
Danes je stoletnica Nada Tarman, ena prvih recitatork Kajuhovih pesmi v Mariboru, gospa živega spomina, rada tudi doda, da je zanesljivo zadnja živeča članica Ženskega akademskega pevskega zbora, ki ga je ustanovil France Marolt in z njim izvedel en sam koncert - v Slovenski filharmoniji. Še vedno hrani dopis z vabilom na vajo, ki nosi datum 12. december 1940, v svojem spominu pa nosi tudi večer natanko leto dni pozneje, 12. decembra 1941, ko je v Unionski koncertni dvorani v Ljubljani potekal zadnji koncert Akademskega pevskega zbora pod vodstvom ustanovitelja in dirigenta Franceta Marolta. Kot zaključno pesem pa je izbral pomenljivo Jenkovo Lipo. Tudi Nada je njeno sporočilo dojela kot klic k uporu proti okupaciji in tudi boju za preživetje slovenske kulture.
Ob stoletnici Kajuhovega rojstva je njen spomin še posebno drag. Tudi zaradi dejstva, da je o tem spregovorila po letnici rojstva celo dobrih osem mesecev starejša pesnikova vrstnica, še posebej pa zato, ker gre za eno poslednjih človeško živih vezi z okoliščinami in časom, v katerem so literarno zaobjete sanje veliko prezgodaj ugaslega Kajuha prvič zares stopile v najširši krog poslušalk in poslušalcev. In v njem tudi živo ostale.
