Kako je mariborski band sredi hladne vojne zabaval vojake v največjem ameriškem oporišču

Dan po tistem, ko je januarja 1938 pol stare celine strmelo v polarni sij, svetlobni pojav v visokih plasteh ozračja, ne prav pogosto viden na naši geografski širini, ki ga je desetletja kasneje v svojem romanu kot tesnobno znamenje bližajoče se vihre stisk in hudega izpostavil Drago Jančar, je Janez Svečnik dopolnil šest let. Deček ni vedel za svetlobo, ustvarjeno ob trkih sončevega vetra, niti ni delil hudih zlih slutenj starejših, ko je približno poldrugi mesec kasneje, po anschlussu, onkraj mejnega prehoda v Šentilju zavihrala zastava s kljukastim križem. Že tedaj se je zdelo, da je v tevtonskem vetru, ki kdaj in kdaj sunkoma potegne iz berlinske smeri, njen vihrajoči rob topo udari po bližnjih Slovenskih goricah. Janeza je ne glede na okoliščine zares zanimala samo harmonika in z njo učne ure, najprej pri gospodu Štanetetu in kasneje pri mojstru Šušteršiču, ki je veljal za enega najboljših mariborskih učiteljev harmonike tedanje dobe.

Prvič je s harmonikarskim orkestrom, ki je štel okoli 25 njegovih vrstnic in vrstnikov, nastopil v osnovni šoli na Ruški cesti. Junija 1940 so imeli, kot še danes govori fotografija, še en koncert, kajti v zraku je bilo skoraj neverjetno povabilo. Mladi mariborski harmonikarji so tako kot nekoliko prej znameniti mladinski zbor Trboveljski slavček dobili povabila za gostovanje po Združenih državah Amerike. Tako v Mariboru kot v Trbovljah so se na gostovanje temeljito pripravljali, a se je zlo vojne, za dobra tri leta na videz ustavljeno onkraj Šentilja, z vso silovitostjo pognalo čez Kraljevino Jugoslavijo. Vojaške koračnice so utišale harmoniko.

Domski orkester in obložena miza

Janez je po koncu vojne in ločitvi staršev odšel na Poljansko gimnazijo v Ljubljano in tam vse do mature živel v internatu, v Domu Ivana Cankarja ali v “dicu”, kot so rekli nekdanjemu Marijanišču. Čas in okolje sta bila kljub nekoliko vojaškemu slogu življenja naklonjena mladim glasbenim ustvarjalcem, ki so se nemudoma zbrali v domskem orkestru. Ob nekaterih imenih članov zasedbe danes ne izostane začudenje: kasnejši specialist za sodno medicino in patolog dr. Anton Dolenc je igral violino, Radovan Hrast, nekoliko kasneje interniranec na Golem otoku, bas, pesnik Janez Menart kitaro in Janez Svečnik harmoniko. Domskemu orkestru je leta 1949 sledila nova zasedba - plesni sekstet, v katerem so igrali še Vinko Globokar, Albin Rudan, Miran Muhič, Darinko Plevnik, Drago Kanduč in drugi. Nastopali so v ljubljanskem Narodnem domu, na plesih, ki jih je vodil mojster Adolf Jenko, ob sobotah zvečer na Poljanski gimnaziji in ob nedeljah popoldne v Narodnem domu. Delovala je tudi folklorna skupina pod vodstvom Ika Otrina, ki jo je pogosto spremljal s harmoniko. Da je bil Janez mojster svojega instrumenta, govori tudi podatek, da je s petnajstimi leti - leta 1947 - na državnem tekmovanju nekdanje Jugoslavije zasedel tretje mesto. To seveda ni ostalo skrito. Kljub rosni mladosti je postal zaželen instrumentalist na številnih prireditvah, kljub temu da je, kot za vse ostale, tudi zanj tedaj veljala hora legalis, zaradi katere se je proti jutru ob pomoči sošolcev skozi okno vračal v dom. Dokler ga ni na nekem nočnem igranju v mestu zalotil ravnatelj …

Ostalo mu je v spominu, kako je bil kot najstniški muzikant povabljen v družbo politikov tedanje dobe - ve, da je bil v družbi med drugimi tudi Ivan Maček - Matija. Janez je ob njihovi večerji igral razpoloženjske melodije nekoliko v ozadju, pogled pa mu je ves čas uhajal k obloženi mizi. To je opazil mož, ki je bil tam očitno zadolžen za varnost. Pristopil je k mladeniču in vprašal. “Si lačen, kaj?” Ko je prikimal, mu je šepetaje naročil, naj kasneje, ko bo končal z nastopom in odšel, obvezno odnese harmoniko na ramenu, njen kovček pa prime v roko. Ko je druščina zapustila jedilnico in odšla v sosednjo dvorano poslušat osrednji nastop mladega virtuoza, je varnostnik z mize skrbno pobral vse, kar je na njej užitnega ostalo, to tesno zavil v namizni prt, dal v kovček za harmoniko in ga zaprl. Janez je razumel namig in še danes pomni, da je bil kovček - v izredno veselje stanovalcev doma - bistveno težji kot takrat, ko je bila v njem harmonika …

Junaki dela in zdelane dlani

Je pa bilo za leta po vojni značilno še nekaj. Takoj ko se je šolsko leto končalo, so stanovalci Doma Ivana Cankarja morali na “počitnice”. To je pomenilo, da so že naslednji dan po koncu pouka odšli v mladinske delovne brigade (Brčko-Banovići, Nova Gorica, avtocesta Ljubljana-Zagreb) in tam ostali praktično do zadnjega dne šolskih počitnic. V času, ko naj bi “junake boja zamenjali junaki dela”, jim ni bilo prizaneseno in ostalo je v spominu, da res ni bilo enostavno po tistem, ko sta kramp in lopata čez dan dodobra zdelala dlani in prste, na večer in v noč igrati harmoniko.

Zborovodja in skladatelj Janez Kuhar ga je povabil tudi k sodelovanju v harmonikarskem orkestru Kajuh, kjer so mu leta 1949 posodili harmoniko, dokler si ni s skoraj vsakodnevnimi nastopi prislužil svoje.

Že med gimnazijo je pri Francetu Maroltu vadil melodije ljudskih pesmi za spremljavo akademske folklorne skupine, ki se je kasneje poimenovala po njem, vodila pa jo je žena Tončka. S folkloristi je desetletje nastopal doma in prvič po gostovanjih na tujem, ko so veljali še skupinski potni listi in nastopi onkraj državne meje niso bili nekaj vsakdanjega. Pogosto je spremljal tudi basista Dragišo Ognjanovića in z njim leta 1953 v Hamburgu in na Nizozemskem posnel nekaj plošč.

Še kot dijak in kasneje študent geografije se je preživljal izključno z glasbo in se zato ves posvetil nastopom. Igral je z orkestrom Boruta Lesjaka v baru Nebotičnik, poleti so sledili dobro plačni nastopi na terasah hotelov ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem, medtem ko so glasbena popotovanja po Sloveniji postala rutina. Tako je s harmoniko pogosto spremljal javne nastope Marjana Kralja, Franeta Milčinskega - Ježka, Jurija Součka, z orkestrom pa je na začetku kariere spremljal tudi Beti Jurkovič, Marjano Deržaj, Jelko Cvetežar, Nina Robiča in druge, pogosto pa je snemal tudi v studiu Radia Ljubljana.

Sodelovanje s Podkrajškom

Tudi nastopov v rojstnem mestu je bilo veliko. S svojim kvintetom je navduševal tako živo kot radijsko poslušalstvo. Fonoteka Radia Maribor tako hrani dragocene posnetke Kvinteta Svečnik, ki so jih s tonskim mojstrom Slavkom Tičem posneli leta 1959. Danes so trakovi ohranjeni, melodije pa digitalizirane tudi v osrednjem arhivu Radia Slovenija in so praktično ves čas del redne glasbene opreme, mnoge pa pogosto služijo kot zvočna ilustracija najrazličnejših radijskih reportaž.

Delovanje v Mariboru je bilo tesno povezano z Božem Podkrajškom, predvojnim ustanoviteljem satiričnega Totega lista in Totega teatra, ki ni bil le odličen bobnar, izkazal se je tudi kot vzgojitelj mladih glasbenih talentov ter producent in organizator najrazličnejših koncertnih dogodkov po vsej Sloveniji. Tako so v njegovi organizaciji v Mariboru nastopali Jimmy Stanič, Nino Robič, Stane Mancini, Gaby Novak, Ivo Robič, Marko Novosel, Ervina Štelcl in drugi. Nekajkrat pa je Janez s harmoniko spremljal tudi nastope in predstave iluzionista in hipnotizerja Lea Škerbinca, bolj znanega pod imenom Svengali, in njegove žene Elis.

Ko se je leta 1960 poročil z Majdo, sestrino sošolko, in sta ustvarila družino, se je dokončno preselil v Maribor in tukaj nadaljeval glasbeno pot z orkestrom MB-6. V njem so igrali še Hari Pernarčič, Franci Rojs, Tomo Tomšič in Milko Hren, vokalista sta bila Janko Pipan in Vlado Bezjak. To je bil čas tradicionalnih plesov v Slaviji ter rednih nastopov na Braniku in v Astoriji.

K 40.000 vojakom

Vsestranski glasbenik ni niti za trenutek okleval, ko se je bilo treba leta 1960 pridružiti tedaj slovečemu narodno-zabavnemu ansamblu Vitek, ki je za družbo Polydor na Dunaju posnel veliko ploščo. Tam in tedaj je s harmoniko nastopil Janez, čeprav je bil stalni harmonikar ansambla Herman Šunko. Še isto leto je ansambel Vitek nastopil v znameniti Wienerstadthalle, kjer je s harmoniko sodeloval kot gost.

Vrhunec poklicne glasbene kariere je sledil leta 1964, ko je ustanovil svoj kvartet z imenom Adria Combo in začel igrati predvsem v Nemčiji, Avstriji in Švici. Njihov producent jim je uredil serijo nastopov tudi v enem najbolj nenavadnih okolij tedanje dobe. Večer za večerom je Adria Combo, ki se je predstavljal kot Jugoslawisches Spitzen-Quartett, igral - pazite - v plesni dvorani ameriškega vojaškega oporišča Grafenwöhr (US Army Garrison Bavaria), ki je tedaj z okoli 40 tisoč vojaki in civilisti veljal za največje ameriško oporišče zunaj ZDA in leži približno na pol poti med Nürnbergom in državno mejo Nemčije s Češko republiko. Oporišče, sicer po videzu povsem pravo mesto, je bilo v tistem času pomembno tudi zato, ker je po urjenju in pripravah predstavljalo zadnjo postajo številnim vojakom pred odhodom na vietnamska bojišča. Prav zato so si privoščili nekaj več zabave - številni zadnjič v življenju.

In kako je bilo mogoče, da je Svečnikov Adria Combo, band iz države, ki jo je Winston Churchill marca 1946 v Fultonu uvrstil na nepravo stran železne zavese v času hladne vojne, večer za večerom igral v ameriškem vojaškem oporišču?

”Ja, to je pa zanimivo. Ko smo igrali v Avstriji, v Vorarlbergu, nas je prišel poslušat glasbeni producent iz Švice. Imel je svojo agencijo, kmalu smo podpisali pogodbo in nato v njegovi organizaciji nastopali praktično po vsej Nemčiji in slovečih smučarskih središčih Švice. Tam je tedaj veljal zelo zanimiv in strog sistem. V Švici smo lahko neprekinjeno delali, igrali, največ sedem mesecev, nato pa smo morali državo zapustiti, saj bi bili z vsakim dodatnim dnem dela upravičeni do švicarske pokojnine. Kljub dobremu zaslužku pa tako radodarni do nas spet niso bili. Za čas do preteka določenega roka, ki je moral miniti do ponovnega nastopa v Švici, nam je naš producent uredil nastope v vojaškem oporišču in tako smo večer za večerom igrali za ameriško vojsko.”

Resne zdravstvene težave

To je trajalo dobrih šest let, v tem času je prislužil denar za stanovanje, kot posledico nenehnih nočnih igranj pa si je nakopal resne zdravstvene težave, ki so razumnemu človeku napovedale nujno spremembo življenjskega sloga. Kdor meni, da je bilo življenje take sorte glasbenikov ena sama zabava, živi v precejšnji zmoti: “Recimo, v ameriški bazi sem igral od osmih zvečer do treh ali štirih zjutraj. Nonstop. Zvočniki so bili četrt metra oddaljeni od mojih ušes, in ker so bili ‘odprti’ do konca - veste, ti vojaki so bili mladi fantje -, sem postal nervozen. Ob štirih zjutraj sem šel tja, kjer smo stanovali, spal do sedmih zjutraj. Ves dan nisem mogel spati. Zvečer sem pa moral iti igrat, zato sem začel piti kave in to mi je seveda načelo zdravje.”

Janez je zdravstvene težave vzel zelo zares, vmes diplomiral, postal profesor geografije in med drugim poučeval na tedanji Tehniški kmetijski šoli v Mariboru. Nekateri glasbeni izzivi pa so vendarle ostali - krajši čas je še sodeloval z avstrijsko zasedbo Die Neuen oststeirer Spatzen in pri domačem triu Pop - corn, sicer pa izračun pod črto pokaže, da je bil kar 55 let z igranjem na večer 31. decembra angažiran na silvestrovanjih.

Še krepko čez svojih osemdeset je za zaključene družbe in prijatelje občasno nastopal kot samostojni pianist in/ali harmonikar in tako navduševal tiste, ki radi prisluhnejo vedno zelenim melodijam, narodnim pesmim in tudi zaplešejo. Danes še sede za domač klavir in zaigra, za harmoniko so prsti postali premalo ubogljivi, če pa le utegne, jo poboža z dotikom, ki praviloma odpre skrinjico spominov od prvih druženj s tem instrumentom leta 1938 do skoraj predvčerajšnjim.

Boš prisluhnil, ali mi še gre?

”Čeprav sem bil po poklicu profesor geografije, sem dejansko vse življenje pripadal glasbi in glasba me spremlja še danes. Ko pa pogledam nekaj desetletij nazaj, sem začuden in presenečen, da nič več ni tako, kot je bilo nekoč. Maribor je včasih veljal za najbolj veselo mesto, v petdesetih in šestdesetih letih smo imeli v številnih lepih lokalih in dvoranah domala vsak dan dobro živo glasbo in plese. Danes pa je tovrstno glasbeno dogajanje zamrlo in skoraj utonilo v pozabo. Srednja in starejša generacija že pred korono praktično ni imela več lokala, kamor bi lahko zavila posedet, zaplesat ali povečerjat ob živi glasbi. Posebej pa me moti, da je tudi v tako imenovanih živih nastopih toliko posnete glasbe in petja. To poslušalci in gledalci doživljamo kot namišljeno igranje in z zaigranimi nasmeški pospremljeno odpiraje ust. Sam in z glasbenimi sopotniki sem bil pač navajen igrati v živo, saj smo lahko le tako ugodili pričakovanjem in glasbenim željam poslušalcev. Seveda pa je za to treba obvladati instrument, igranje v orkestru pa zahteva poleg tega še ogromno vaj in usklajevanj.”

Janez Svečnik je minulo sredo dopolnil 90 let. “Boš prisluhnil, ali mi še gre?” vpraša, zapre album z dobro stotnijo skrbno popisanih fotografij, ki so vsaka zase postaja za postajo njegovega življenja, se napoti v sobo in prisede h klavirju. Občudujem spretnost, samo on pa ve, da prsti zdaleč ne zmorejo več tistega, kar so zmogli nekoč. Je pa od davnih fotografij do danes ostal nasmešek, med muziciranjem vpet v nekoliko zamaknjeno mimiko obraza. Ta je še vedno izrazito hudomušna, vendar s posebno noto, ki zaznavno zrcali hvaležnost in iskreno navdušenje nad vsem, kar je bilo, pa je - ko se ozre nazaj - v bistvu minilo skoraj hipoma, tako kot gre med spomine en sam zaljubljeno dišeč poletni večer, obdarjen z vzdušjem, dobro glasbo in prav takšnimi ljudmi.

Neredko in nepozabno so prav takšno vzdušje doma in na tujem ustvarjale melodije, ki so izpod prstov Janeza Svečnika prvič zazvenele kmalu po polarnem siju nad Mariborom, davnega leta 1938.