Ljubljančanka, ki je maja 1945 posodila svoj glas Radiu Svobodni Maribor

Nada Tarman se je rodila leta 1922 v Ohridu, kjer je oče služboval kot vojaški puškarski mojster. Njeno življenje je v največjem delu povezano z Ljubljano, kjer se je že na začetku okupacije vključila v odporniško gibanje. Do leta 1942 je delovala v Varnostno-obveščevalni službi Osvobodilne fronte, bila izdana in zaprta v Italiji. Po kapitulaciji se je vrnila k partizanom, bila spet ujeta in zaprta v Postojni, od koder je pobegnila in po kurirskih poteh prispela na osvobojeno ozemlje v Beli krajini.
Življenje Nade Tarman se takoj po končani vojni nepričakovano in na nenavaden način povezalo z Mariborom - čeprav si tega ni želela, je maja 1945 postala programska vodja Radia Svobodni Maribor, medtem ko so bila tehnična vprašanja radia tedaj skrb Mariborčana Vilija Mešiča (1926-2019), ki velja za tehničnega očeta in začetnika radijskega oddajanja v Mariboru.
Na tisti čas Nado Tarman danes spominja nekaj dobro ohranjenih fotografij, med njimi tista s podobo lepe 23-letne črnolaske v britanski vojaški bluzi in križcem, ki jo je neznani fotograf posnel v radijskem studiu na Koroški cesti 19.
Po tistem, ko je pozimi 1945 prispela v Črnomelj, so jo najprej dodelili k sovjetskemu poverjeništvu in kasneje k Denarnem zavodu Slovenije pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Sredi aprila so dekleta iz partizanskih vrst pozvali na avdicijo, ki jo je pripravil Radio Osvobodilne fronte (ROF). Nadin govor je bil odlično ocenjen in izbrana je bila najbrž tudi zato, ker je pred vojno v Ljubljani študirala solo petje, igrala klavir in sodelovala v Ženskem akademskem pevskem zboru, ki ga je ustanovil France Marolt. Vse je kazalo, da se bo njena napovedovalska kariera nadaljevala takoj, ko bo narodnoosvobodilna vojska vkorakala v Ljubljano. A ni se izteklo po načrtih …
"Napovedovalnica ljubljanskega radia je bila majhen temen prostor z mikrofonom in mizico, kamor so nam prinašali besedila. Nisem znala ne angleško in ne francosko, zgolj nemško, zato sem imela kljub glasovnim sposobnostim težave pri prebiranju besedil, ki so vsebovala tuje izraze, najhuje pa je bilo, kar so mi tudi javno očitali, da sem napačno naglasila ime pesnika Kajuha. Prej namreč nisem nikoli slišala zanj. Pa so rekli, ti pa res ne moreš biti napovedovalka, boš kaj drugega delala."