Štirinajstega maja 1937 trideset minut pred poldnevom so v sodni dvorani mariborskega okrožnega sodišča v Katarino Leban bolščali sami moški. Čeprav to ni bilo v pripovedih žensk njenega časa nič nenavadnega, je bil Katarinin primer zaradi močnega sporočila o vlogi ženske v predvojni družbi nadvse ilustrativen. Štirje sodniki s predsednikom sodišča na čelu, državni tožilec, zapisnikar in priča s pomenljivim imenom Ivan Gutmacher so bili tam, da primorski begunki izrečejo kazen, ker je poleti 1936 vrgla v reko Dravo svojo hčer Katarino in se je novorojenka utopila. Tridesetletnica iz Žabč na Tolminskem, ki je tedaj spadalo pod italijansko državo, je zadnja leta živela na Teznem in se preživljala kot služkinja pri tamkajšnjih manj premožnih družinah, kjer je bila podvržena izjemnemu izkoriščanju.
Katarinin primer je bil zaradi močnega sporočila o vlogi ženske v predvojni družbi nadvse ilustrativen
Neizprosen socialni položaj slovenskih služkinj v desetletju pred drugo svetovno vojno je bil odprta rana slovenske družbe, a za spremembo položaja te družbene skupine ni bila sposobna iti dlje od izrekov sočutja